Kdo je A. Mariborski?
V letih, ko sem delal na podjetju Neto d.o.o. (revija Kapital) in takrat, ko smo pričeli izdajati še mesečnik Mariborčan, lokalno/mariborsko obarvano revijo – “barvne strani našega mesta” – me je to vprašal marsikateri znanec. Molčal sem. Molčala sta tudi šefa, čeprav sta se baje nekoč morala zagovarjati lastniku neke restavracije, češ, le kateremu od novinarjev revije so se tako zamerili, da je takšne trosil v tej svoji kolumni …
Kdo je “A. Mariborski” so takrat vedeli le v družini in uredništvu. Vendar anonimnost ni imela namena prikrivanja identitete, ne, pisati sem želel le o tem, kako se godi povprečnemu Mariborčanu (zato A. Mariborski), ki ob vseh vsakdanjih težavah (služba, ožja in širša družina), v svojem življenju najde tudi čisto majhen in preprost smisel za humor. In prav ta ga velikokrat reši iz situacij, v katerih se znajde.
Morda je bila že takrat, govorimo o letu 1996 kot začetku pisanja kolumen, to svojevrstna napoved prihodnosti. Takrat še nisem imel žene in iz zgodb sprva dveh ter nato treh otrok, tudi psa ne. Še babica ni živela z nami …
No, danes in dvajset let kasneje, je morda (ali pa še ne) čisto vse res. Hm.
Zbral sem (nekatere) objave, ki jih je Said hranil v osebnem arhivu in mi jih je tudi iz tiskanih verzij poskeniral, pretipkal ter na teh straneh ponovno objavil. Priznam, da sem med tipkanjem kakšno besedo izpustil, dodal ali popravil.
In si privoščil nekaj, kar si pod strogim lektorskim očesom prof. Bojane Samarin nikoli nisem upal – izpustil sem narekovaje ob uporabi mariborščine.
Torej, pred vami so teksti preteklosti, zapisani v udobju anonimnosti.
In ti zapisi so aktualni še danes.
Vsaj zame.
So moja vrnitev v prihodnost!
P.S.
Posebna zahvala gre prijatelju in ilustratorju Saidu Bešlagiću, ki je glavnemu junaku in zgodbam vedno dodal tisto, kar bi z besedami težko opisal … In da je ohranil nekatere Mariborčane v tiskani obliki!