Minili so že vsi jesenski meseci odkar so se šolarji vrnili za šolske klopi in so starši že pozabili na prehitro minule in težko pričakovane letne počitnice. A prve septembrske dni se je na hrvaškem otoku Pašman odvijala prav posebna kolonija odraslih s cerebralno paralizo in drugimi motnjami v razvoju.
Z zdravstveno terapevtskimi in obnovitvenimi terapijami na Pašmanu so pred šestimi leti pričeli v Društvu za cerebralno paralizo Sonček Posavje. Najprej so izvajali samo družinske kolonije, nato so se odločili, da na ta dalmatinski otok odpeljejo še ostale člane. Nataša Solomun, pobudnica teh kolonij, pravi, da so članom želeli predstaviti predvsem svobodo vode. Pričeli so s supanjem, nadgradili program z vodnim skuterjem za vleko banane in tube ter vključili še potapljanje. Z mariborskim društvom Sonček so povezali lansko leto in sodelovaje se je odvilo tudi letos. Nataša Solomun: »Želim si, da čim več invalidom oziroma osebam s cerebralno paralizo in drugimi pridruženimi motnjami v razvoju prikažemo malo drugačno življenje, jih izpopoljnjujemo in jim damo kakovostnejše življenje ter preživljanje prostega časa, kajti kljub invalidnosti si tudi oni zaslužijo polno življenje in življenje brez meja.«
Mariborsko skupino je letos vodil Branko Berlič, oče sončka Jana: »Letošnjo kolonijo sem prevzel z namenom, da naši odrasli sončki dobijo to, kar prejemajmo tudi mi, odrasli. Se pravi nek sproščujoč dopust, ki pa zanje temelji na nekaterih terapijah, ki so lahko tudi drugačne – na vodi in ob vodi. Vsako obdobje naših otrok, sedaj že odraslih, rabi svoje – v otroštvu intenzivno, v srednjih letih neko dopolnilno in nato še obnovitveno terapijo.«
Vsak udeleženec kolonije je imel ob sebi ves čas osebnega asistenta, poskrbljeno je bilo tudi za varnost na vodnih aktivnostih, sami apartmaji, v katerih so bivali, so prilagojeni invalidnim osebam, takšne so tudi dostopne poti do morja.
In kaj so o teh res posebnih počitnicah povedali Sončki? Ajdi je bilo vse všeč, še poseben hec ji je bila »poroka«, Katja, ki je prebolela hujšo obliko koronavirusa, se je s pomočjo fizioterpevtke Dragice ponovno postavljala na noge in veliko plavala, Aljaž že sedaj komaj čaka novo letovanje prihodnje leto, Tilen ne bo pozabil dolgih in razburljivih minut na tubi, Miha, legenda kolonij, najbolj pozdravlja, da so se vse aktivnosti odvijale brez urnika in v sproščenem ozračju. Kako res terapevstko je bilo letovanje zanje, nam pove Sašo: »Najraje sem v vodi, ker je voda zame več kot sto tablet.«
Da je bilo vzdušje vedno na vrhuncu so poskrbeli Barbara, Ana, Rok, Nino, Dominik, Primož, Andrej in Katjina mama Marjana kot osebni asistenti, Karli kot šofer čolna in jeta, Martina z okusno hrano, oskrbnik Aleš z dobro voljo in Marjan ter Jasmina kot lastnika apartmajev. A zaključimo z Anino mislijo: »Lahko bi rekla, da so nekatere stvari morda zelo kompleksne, a ko jih opazuješ tukaj, v skupini brez predsodkov, so le-te zelo preproste. Prav jih je le (za)čutiti in ne ubesedovati.« In nagrada je vedno zadovoljstvo in pogled sončkov, ki povesta, kako lepo se imajo.