Andrej Kocbek, Goran Vidrih in Bojan Lunežnik o tistem četrtku
Če se po jutru dan pozna, četrtek, 23. maja 1991 ni obetal nič dobrega. Poznomajsko jutro se je za majorja Andreja Kocbeka, vodjo 710. učnega centra v Pekrah, kjer je bila šele nekaj dni nastanjena prva generacija mladih nabornikov slovenske vojske, pričelo nadvse nenavadno. To je bilo jutro, nato dan in noč, ki je ne bo nikoli pozabil. Tudi Goran Vidrih in Bojan Lunežnik ne. Ali Pekrčani in številni Mariborčani. Bili so tam. In spisali zgodovino pogumnih …
Tisto jutro
»Še preden so se zgodili pekrski dogodki, smo bili intenzivno opazovani s strani JLA. Tako v gozdu nad nami s patruljami, kot s posebnimi vozili, ki so nas opazovala in snemala. Mene, kot vodjo centra, takrat sem stanoval na Cesti proletarskih brigad, čez cesto pri vojašnici, so stalno opazovali, dobesedno čez ograjo,« tako Andrej Kocbek o jutrih, dnevih in nočeh »pred tistim jutrom«.
Zaradi lastne varnosti je terenca, ki ga je uporabljal v službene namene, puščal pred bližnjo miličniško postajo. A se je »tisto jutro« pričelo slabo. Prejel je obvestilo, da so v Pekrah v bližnjem gozdu ob učnem centru prijeli dva oborožena vojaka. Oblekel je uniformo in odhitel od doma do vozila, puščenega »na varnem«, a ga je ob pogledu na prazno zadnje levo pnevmatiko zmrazilo …
Stotnik I. Goran Vidrih, takratni poveljnik čete za protidiverzantsko delovanje TO: »Zajetje sta po ukazu stotnika I. Stojana Ledineka, koordinatorja obrambe v učnem centru, izpeljala vojaka iz moje enote, Bojan Mušič in Valentin Kovič, ki sta bila v skupini PDD za primere intervencij. To sta izpeljala precej hrabro, saj smo kasneje ugotovili, da sta zajeta imela naboj že v cevi. Lahko bi se zgodilo marsikaj …«
Od kavice in klicev do bojne pripravljenosti
Na pogovoru v sprejemni pisarni in v prisotnosti stotnika Franca Pulka, referenta za varnost, jima je vodja Kocbek ponudil tudi kavo. Vojaška izvidnika iz Varaždina, podporočnik Željko Đoga in vojak Goran Nikić, sta povedala, da sta se izgubila v gozdu. To se je izkazalo za laž, saj sta bila v skupini petih izvidnikov, trem je uspelo pobegniti.
Medtem je poklical podpolkovnik Vladimir Miloševič, poveljnik TO Vzodnoštajerske pokrajine z zahtevo, da se zajeta izpusti, saj naj bi prejel grožnjo, da bodo v nasprotnem primeru center »podrli s tanki«. Ob osmih in petnajst minut sta z vso oborožitvijo zapustila področje učnega centra.
Poveljnik Vidrih v vmesnem času, ko sta zajeta vojaka pila kavico, ni izgubljal časa: »Kontaktiral me je načelnik štaba stotnik Venčeslav Ogrinc in mi izdal ukaz o postavitvi enote v najvišjo stopnjo pripravljenosti. Oskrbeli smo se s strelivom in čakali, kaj se bo zgodilo.« Niso čakali dolgo. Pričel se je prvi zaplet, saj je vodjo Kocbeka poklical generalmajor Mićo Delić, komandant mariborskega korpusa, z zahtevo, naj zajeta vojaka takoj izpusti. Zatrdil je, da se nista vrnila v četo …
»Poklican sem bil k poveljniku Miloševiču na Pobrežje, kjer je bil pokrajinski štab, da prejmem navodila, kako naprej. Imel pa sem ukaz, da takrat, ko zapuščam učni center, ga lahko zapustim le v civilni obleki. Mi smo namreč bili še vedno pripadniki TO, zato smo imeli status civilne osebe na vojaški dolžnosti,« pojasnjuje Andrej Kocbek, zakaj je slekel uniformo. Na fotografijah iz tistega dne ga namreč vidimo le v civilni obleki. Po prejetih ustnih navodilih se je vrnil v Pekre in o pogovoru informiral člane poveljstva centra. Po vrnitvi v svojo pisarno je imel dogovorjen razgovor s kandidatom za sprejem v službo na odprto delovno mesto. »V pisarno je vstopila tajnica in mi rekla: »Vodja, prišli so!«. Odvrnil sem, da, naj kar pridejo. »Ne, ne !«, je bil njen odziv, »prosim poglejte skozi okno …« Tako sem zagledal kolono vojaških vozil in tudi povabljenega kandidata, ki je stal za njimi. Čeprav sem bil še vedno v civilni obleki, sem odhitel na »rampo« …«
Preprečiti paniko
Še preden se je srečal z grozečo nevarnostjo, je izdal ukaz, da se vsi naborniki, ki takrat še niso imeli orožja, takoj umaknejo na varno. Odpeljali so jih v dvorano, jim zavrteli akcijski film in jih odrezali od vseh zunanjih informacij, da so preprečili morebiten izbruh panike.
Medtem ko so v Gasilskem domu Limbuš, kjer je imela interventna enota pod vodstvom Gorana Vidriha svoj štab, napeto čakali na ukaze, je do poveljnika pristopil fant iz čete in mu poročal, da so mu domačini povedali, da je JLA že v Pekrah.
»Brez razmišljanja sem ukazal premik z vozili, to je nekaj, kar smo že vadili, vendar tokrat ni šlo za vajo. Nekaj minut zatem smo zasedli hrib Kogel, ki je nad učnim centrom.« Že ob premiku so videli, da so oklepna vozila pred centrom, zato so zapustili vozila in se strateško pozicionirali na obeh točkah. »Od tam smo jih imeli kot na dlani. No, tudi oni so nas dobro videli, s Kordeka so na nas z BOV-a merili z mitraljezom.«
Naključje je hotelo, da sta bila tisti dopoldan v Pekrah tudi inšpektorja milice Branko Karba in Drago Berden. Hitro sta se vrnila na upravo in o zajetju vojakov tudi poročala. V Pekre so bili interventno poslani trije oddelki Posebne enote milice (PEM). »Kmalu zatem so se dogodki pričeli zelo hitro odvijati, obveščena je bila Ljubljana, sprejeta je bila odločitev, da se takoj skliče posebna enota. V popolni sestavi smo bili ob 13. uri,« pojasnjuje »miličniško« stran, Bojan Lunežnik, poveljnik posebne enote milice (PEM).
Na rampi
Uro pred prihodom posebne enote milice, okoli poldneva, se je pred »rampo« učnega centra ustavila kolona vojaških oklepnikov. Iz poveljniškega vozila sta izstopila oficirja vojaške varnostne službe JLA, podpolkovnik Milan Stevilović in podpolkovnik Ratko Katalina, vojaki iz kasarne Slave Klavore pa so zavzeli bojne položaje. Kocbek: »Prejel sem zahtevo, da naj predam nabornike, dokumentacijo in Franca Pulka, ki je bil še pred časom varnostni oficir JLA. Na vse tri zahteve sem odločno odgovoril z ne in da imam ukaz, da bomo center branili!«
Svoje bojne položaje je kmalu zatem na hribu zavzela tudi Vidrihova četa: »Videli smo, kaj se dogaja, vendar tega nismo slišali. Znašli smo se v situaciji, ko smo imeli sliko, a ne tona.« Informacije jim je prinašal član njihove ekipe, ki je bil še v civilu, vojaški obveznik Alojz Keglevič. Ta je ob prihodu specialne enote TO, vozil je namreč manjši avtobus, le-tega postavil tako, da je zablokiral cesto, ki je vodila na Kogel. Vidrih: »Prav takrat, ko mi je Keglevič prinašal informacije s terena, saj se je pomešal s krajani, se je del vojaških policistov pričel približevati našim pozicijam, zato je Iztok Rebernak, ki je bil varnostni oficir, pred njimi repertiral, da so se nato umaknili.«
Pogovori na »rampi« so vse bolj vodili v slepo ulico, nobena stran ni popuščala, vojska je zahtevala tudi, da se umaknejo teritorialci s Kogla. Katalina se ni hotel pogajati s Kocbekom, saj je bil ta v običajnih oblačilih in ne v uniformi, zato je bil v nekaterih trenutkih pogajalec Stojan Ledinek. Napetost je narasla ob 14. uri, ko so v Pekre prišla oklepna vozila vojaške policije JLA in vojaki so naperili orožje z bojnim strelivom v učni center ter izvedli bojne premike z oklepniki. Goran Vidrih: »Bila je zelo napeta situacija, če bi prišlo do spopada, bi bilo zelo krvavo.« »Pekre takrat niso imele zunanje obrambe, vse je bilo povsem v nasprotju z vojaškimi pravili, to je vedela tudi vojska, niso pa vedeli, kako močno oboroženi smo in koliko nas je. Zato so nas provocirali, na prvem vozilu BOV (»bojno vozilo«, oklepnik izdelan v mariborskem TAM-u, op.a.) je bil tudi vojak, ki mi je s potezo prstov kazal, kako mi bo odrezal vrat. V centru smo imeli zgolj osebno oborožitev za oficirje, »dodatek« so bili le armbrusti, protioklepna oborožitev, imeli smo jih šest,« pojasnjuje nastali položaj Andrej Kocbek. Tudi teritorialci v intervencijski enoti, ki so bili v učnem centru, so že bili na bojnih položajih, ki so jih pogosto menjavali, da bi prikrili resnično število braniteljev. Oficir Ernest Anželj je na rame naprtal armbrust, protioklepno orožje, in ga uperil v prvo oklepno vozilo. Kocbek: »Oficirji JLA so se temu dejanju smejali, saj so bili prepričani, da bo ubil sam sebe, saj je imel za seboj zid. Niso namreč vedeli, da to orožje nima povratnega ognja in da lahko z njim streljaš tudi iz zaprtega prostora.« Armbrust je bilo orožje, ki ga v JLA niso poznali, zato je smeh kmalu zamrl. Zamenjal ga je strah pred neznanim. Kajti to ni bil edini armbrust, ki je bil namerjen na njihov položaj. S Kogla jih je »gledalo« še kar nekaj …
Nepričakovana pomoč
JLA je imela izdelano oceno tveganja, na podlagi katere so izbrali, da Maribor postane mesto, kjer bo najlažje s provokacijo izzvati novonastalo slovensko vojsko in prikazati, da je bila JLA napadena s strani paravojske. Ocena je temeljila tudi na tem, da bodo prebivalci Maribora, predvsem zaradi težke socialne slike zaradi propadov mestnih industrijskih velikanov, stopila na stran armade in proti novi demokratični oblasti. Še pred 14. uro, 23. maja 1991, so spoznali svojo zmoto. Kmalu po prihodu vojske v Pekre so bili na prizorišču novinarji, ki so dobesedno »v živo« poročali s prizorišča. In glas Brede Čepe iz Radia Maribor je slišalo veliko poslušalcev. Brez razmišljanja so najprej Pekrčani in nato še številni Mariborčani prišli na pekrske ulice, ki jih je prej zasedla vojska. Z živo verigo so preprečili prihod novih oklepnih vozil. Lunežnik: »Ko smo prišli v Pekre, so se tam že zbirali ljudje, rečeno nam je bilo, da ljudi na koncu Bezjakove, na križišču z Begovo, ustavimo. Težava je bila, ker se je masa ljudi pomikala proti učnemu centru, kjer je že bila vojska z oklepnimi vozili. Imeli smo nalogo, da preprečimo konflikt med vojsko in občani. Uspelo nam je, da smo jih zadržali.«
A dogajalo se ni samo v Pekrah, tudi v mestu je bilo pestro. Številni občani so namreč s svojimi telesi in neoboroženi ustavili tanke na izhodu iz Kadetnice, na nekdanji »tankovski cesti« (danes Vojašnica generala Maistra, op. a.). V tem času je Katalina po megafonu živčno grozil, da bo najprej iz centra pozval vse civiliste, nato pa center zravnal z zemljo. »Nismo se umaknili, tudi sam sem vztrajal na zapornici,« pojasnjuje Kocbek. Zaradi varnosti so učni center zapustile le civilne osebe, družina tam zaposlenega.
Pričela so se prva pogajanja tistega dne, na prizorišče so prispeli tudi predstavniki tedanjega mariborskega političnega vrha Franci Čuš, Rudi Moge, Andrej Verlič, Stanko Holc in Andrej Šiško. Če so politiki prihajali »v miru«, se je po gozdni poti iz Radvanja proti učnemu centru že pomikalo sedem težko oboroženih tankov T-55. Grožnje Kataline so postajale vse bolj otipljive, a v tistem trenutku neizvedljive. S posedanjem na Begovo ulico so jih ustavili Pekrčani! Napetost je naraščala.
Popoldan je podpolkovnik Katalina s svojim vozilom poskušal zapustiti Pekre, zato je poveljstvo prevzel Stevilović. Lunežnik: »Ko je bil vod popolnjen, sem se tudi sam odpravil v Pekre. Takrat se je Katalina že vračal z BOV-om, saj je želel nazaj v vojašnico, mi pa smo obe ulici že zaprli. Tu sem se zadnjič pogovarjal s Katalino. Dobro sva se poznala, saj sem v službi »pokrival« vojsko, tudi on me je velikokrat potreboval. Zahteval je, da ga spustimo naprej in da naj se ljudje razidejo. Odločili smo se, da Begovo ulico sprostimo in ga spustimo.« V tem času je svoje strateške položaje po ukazu zapustila tudi posebna enota TO pod poveljstvom Vidriha. Za njimi so v vinogradu, kjer so ležali pripravljeni na borbo, ostale kovinske rdeče zvezde: »V določenem trenutku smo se zavedali, da oboji na kapah nosimo rdečo zvezdo, ne vem, kdo je pričel, a na koncu smo vsi sneli petokrake.«
Pogajanja in ugrabitev
»Po 17. uri sem moral zapustil učni center, odšli smo v prostore občine, kjer so se nato pričela večerna pogajanja z vojsko. V Pekre se tisti dan nisem več vrnil,« pove Kocbek. Pred pogajanji na občini je posebna enota milice ustrezno zavarovala prizorišče: »Prejeli smo poseben ukaz, da moramo zavarovati mariborsko občino. Nekaj ljudi smo imeli v prostorih občine, nekaj v zunanjosti,« se spominja Lunežnik. Pogajanja so bila zelo kratka, po 20 minutah so predstavniki JLA »odšli po dodatna navodila«.
Pekre. Padel je mrak, oklepniki so prižgali močne reflektorje, v okolici je bila velika množica ljudi, zakurili so ogenj, prepevali so ali glasno žvižgali vojski.
Okoli ene zjutraj, že 24. maja, so se pričela nova pogajanja, vodila jih je županja Magdalena Tovornik. Andrej Kocbek, sodelujoči na pogajanjih: »Tam so iz vojske nekaj »mencali«, nato je Delić rekel, kako je vroče in ali lahko dobi kozarec vode, a to je bil le znak za napad. Takrat je v sobo vstopil vojak z dvema pištolama in vzklikom »Ruke u vis (roke gor, op. a.)!«. Za pasom sem imel pager, ki me je zaradi nervoze že pošteno tiščal, zato sem segel ponj, a se je vojak name zadrl »Ne mrdaj!«. Po tem so vklenili Miloševiča in stotnika Milka Ozmeca ter ju odpeljali. VIS je sicer imel podatke, da bo prišlo do ugrabitve, v načrtu je bila tudi moja ugrabitev. Če pogledam danes nazaj, me je morda rešilo dejstvo, da sem bil še vedno v civilni obleki. Po ugrabitvi so me poslali domov, v Pekre zaradi še vedno prisotne vojske nisem smel.«
Ugrabitev je potekala gladko, saj so pred pogajanji umaknili vso varovanje občinske stavbe. Lunežnik: »Malo pred polnočjo sem dobil ukaz, da moram iz občine in okolice umakniti milico. Bil sem presenečen, zato sem začel spraše[1]vati, a je ostalo pri tem: »umakni se!« Vseeno sem eno skupino pustil v mestnem parku. Vojska je prišla nekaj pred eno uro zjutraj v občino, kjer so izpeljali ugrabitev. Ko so odpeljali Miloševiča, ob tem moram kot profesionalec reči, da so bili zelo dobro organizirani, in ko sem vso stvar kasneje analiziral, je bilo jasno, da so vse načrtovali že prej.«
Nato se je pričela igra mačke z mišjo, na ulicah so sem ter tja hitela podobnavojaška vozila in sled za ugrabljenimi, zajeta sta bila tudi miličnika, ki sta ostala v notranjosti občine, se je izgubila. Medtem ko sta bila slednja izpuščena že po dveh urah, so Miloševiča in Ozmeca izpustili šele popoldan.
24. maj
Lunežnik: »Glavni dogodki so se pričeli že zjutraj, ljudje so bili preko medijev dobro informirani, zato so se pričeli masovno zbirati pred vojašnicami, bilo jih je več sto. Politika je takrat sklenila, da se vojašnicam izklopi elektrika in da se zablokirajo izhodi z vozili Certusa, Špedtransa … Pozorno smo spremljali situacijo, prav pred vsako vojašnico sem imel svoje ljudi. Sam sem bil pri vojašnici vojvode Mišiča, opazoval sem okolico in zagledal sošolca iz akademije, Slovenca, ki je bil v službi na KOS-u. Bil je med civilisti in vzpodbujal narod, naj gredo nad vojašnico, okoli sebe pa je imel same mariborske barabe in klateže. Kot kaže, sva se zagledala v istem trenutku, zato sem poslal skupino, da ga ujamejo, a je že pobegnil.«
Lunežnikova ekipa je bila že drugi dan v akciji, kmalu naj bi prišla zamenjava: »To popoldne je moja ekipa končno prejela tudi zamenjavo, prav med menjavo pa je prišlo do tragedije, ko so z bojnim vozilom povozili Josefa Simčika. Ob tem bi tragedija lahko bila še hujša, saj je vozilo skoraj povozilo tudi dva naša.«
Lahko bi …
Da, lahko bi se zgodilo marsikaj. Andrej Kocbek in Goran Vidrih priznavata, da bi v trenutkih največje napetosti in preteče tišine bilo dovolj, da bi glasno počila veja in že bi se lahko zgodil krvav spopad.
Tudi Bojan Lunežnik po 30 letih priznava: »Če bi ostali na pozicijah v občini in pred občino, bi zagotovo prišlo do streljanja.«
Lahko bi bilo tudi drugače, a se ni izteklo po pričakovanjih JLA. Sogovorniki in prebivalci Peker ter Maribora so s svojimi dejanji in predvsem discipliniranostjo preprečili, da vroča kri ni zalila obronkov Pohorja in mesta ob Dravi.
Naj ne bo nikoli pozabljeno!*
* – pozdrav veteranov vojne za Slovenijo, v uporabi od leta 1993
»23. maja nam je postalo jasno, da bomo morali našo suverenost ubraniti z orožjem … « (Andrej Kocbek)
Objavljeno v Časopisu za prijazen Maribor, 13. maj 2021, priloga Pekrski dogodki 1991 – 2021