Vasiljka, Luka in France Prosnik
Predstavitev družine Prosnik je nase prevzel France. Pravzaprav Aco. Vsaj tako ga večina pozna in tako bo ostalo v tem zapisu. Torej, Prosnikovi: »Smo štiričlanska družina, čeprav danes manjka hčerka Anica, ki je uspešna klinična psihologinja. Luka je bistroumni pesnik z gibalno oviranostjo, gospa Vasiljka upokojena profesorica slovenščine in francoščine, Aco upokojen klinični psiholog.« Naj vas »upokojen/a« ne zavede, pogovarjali smo se z zelo aktivnimi Mariborčani!
Pogled izza zaves
Aco Prosnik, govorec mirnega glasu in izbranih besed, je tako, ob ženini prisotnosti, za hip razgrnil zaveso družinskega življenja in opisal njuno spoznavno poletje, kajti, kot je poudaril, je ta dogodek »po svoje zanimiv za nadaljnjo vsebino«, torej njun zakon: »Spoznala sva se kot vzgojitelja, spremljevalca otrok na počitnicah Zveze prijateljev mladine v Poreču, oba v eni taki akciji. Vasiljka je bila še študentka, sam sem takrat že diplomiral. Imela sva vsak svojo zanimivo skupino. To, moram kar takoj povedati, je bila moja najmočnejša psihološka izkušnjado takrat v živo. Eno je srečevati se v neki situaciji z otroki ali starši, drugo pa je prevzeti za 14 dni skupino otrok od prvega do četrtega razreda. Vasiljka je imela svojo skupino, kdaj pa kdaj pa sva uspelo le-ti združiti, tako, da sva se spoznala prav v eni taki posebni socialni akciji.«
V zakonu sta se jima rodila hčerka Ana in sin Luka, kot pravi magister Prosnik, »je nato šlo vse po običajnih poteh«, čeprav se je ob tem kasneje srečal »z eno zanimivo izkušnjo – delitvijo dela v družini«. No, poročeni moški bodo že vedeli, na kaj je mislil …
Branje, branje in branje
Da, gre za tri vrste branja in ne za poudarek v mednaslovu. Branje je zakoncema Vasiljki in Acotu zelo blizu, nekaj, kar jima že od nekdaj izpoljnjuje in bogati življenje. Tako pravi profesorica Prosnik: »Branje je nekaj, kar daje tudi mojemu življenju osnovno smernico. 41 let sem bila profesorica slovenščine in francoščine na Prvi gimnaziji v Mariboru, in branje je bila ena izmed jezikovnih dejavnosti, ki smo jih enakovredno obravnavali, poleg branja še pisanje, govorjenje in poslušanje.«
Zakonca Prosnik sta zelo aktivna v dobrodelnih organizacijah. Vasiljka je pred dvajsetimi leti ustanovila žensko humanitarno združenje Inner Wheel klub Maribor, Aco je aktiven član mariborskega Rotary kluba.
In njihova domača knjižnica na vrhu družinske hiše ni iz časov, ko so se knjige kupovale na metre, ker je bila na pohištvu za dnevno sobo tudi knjižna polica in jo je bilo treba zapolniti. Ne, že bežen pogled nanjo ljubitelju branja in knjig vzame sapo. Ob tem je treba poudariti še, da so prav vsi družinski člani aktivni izposojevalci knjig iz Mariborske knjižnice, Aco je celo njihov ambasador, zato poudari: »Vesel sem, da se je vlada odločila, in tu sem nekoliko tudi pomagal, da je med nujnimi stvarmi v dobi korone tudi knjiga!«
Branje št. 2: »Nekega večera sva s 6-mesečno Ano ostala sama, Vasiljka je imela nek opravek,« prične pripoved, kako je Aco Prosnik tistega večera umiril radovedno in hipno nemirno hčerko. »Segel sem na nočno omarico in ji začel brati. To je dobro sprejela in z zanimanjem poslušala, čeprav pri izbiri besedila nisem imel ravno srečne roke, saj sem pograbil revijo Življenje in tehnika …«
Knjiga in branje sta bila Ani in Luki položeni takorekoč v zibelko, branje ju je spremljalo vso otroštvo. Vasiljka Prosnik ob tem še doda: »Tudi ko smo se kam vozili, sta med vožnjo vsak povedala po en del zgodbe, saj sta poznala cele knjige na pamet. Velikokrat sta pripovedovala o knjigah Astrid Lindgren, tako, da smo ves čas imeli »program« v avtu.«
»Zadnje« branje je glasno branje! »Ko sem prešla na »svobodna tla«, ko sem oddelala teh 41 let, sem se odločila, da bom nadaljevala na bralnem področju. In izoblikovalo se je pet skupin za bralna srečanja, ki so zelo različne, v njih delujem že približno šest let.« Profesorica Vasiljka danes vodi Sončkov bralni klub, bralna srečanja v Domu starejših občanov Tezno, ženski bralni Inner Wheel klub, bralna srečanja v Varstveno-delovnem centru Polž v Rušah in sodeluje v profesorskem bralnem klubu na Prvi gimnaziji.
France in Aco
»Dedu je bilo ime France Nikolaj, prav tako očetu, tudi sam sem France. Ime Aco je nastalo iz otroške pesmice »frice-frace«, da, tako me kličejo že od nekdaj. Sem bil pa zelo presenečen v 1. razredu osnovne šole, ko je učiteljica ga. Južnik pred tablo poklicala Franceta Prosnika. Radovedno sem se ozrl po razredu, kdo ima še enako ime kot jaz!«
aCO PROSNIK
Kako pa izgleda glasno branje pri njih doma? Aco Prosnik: »Glede večernega glasnega branja imamo pravično razdelitev, enkrat izbirajo oni, nato izbiram jaz, enkrat je na vrsti slovenska književnost, nato svetovna. To nas povezuje.«
Zakaj je branje, po mnenju profesorice Vasiljke Prosnik, zelo pomembno? Tu je odgovor: »Rada bi povedala tudi, zakaj branje v današnjem času, ko večina ljudi svojo zasebnost lahkotno predaja/prodaja množicam preko družabnih omrežij – z branjem ohranjamo svojo zasebnost, svojo intimnost, ko se srečujemo z novimi vsebinami in jih poosebljamo. Tako ohranjamo sebe takšne, kot smo!«
Luka
Najmlajši Prosnik, Luka, je nadarjen pesnik, ki te dni pripravlja že osmo pesniško zbirko. Je prepoznaven obraz Sončka, mariborskega društva za cerebralno paralizo: »Sem eden tistih močnih sončkovcev, ki sem zelo odločno za Sonček in za Maribor!« Odločnost je podedovana, tako pravi o njej: »Naša družina je bila od nekdaj zelo povezana in zelo prodorna. V tem smislu, da karkoli smo se odločili, smo to tudi izvedli. Sam mislim, da želim biti eden tistih ljudi, ko se bo kaj poznalo, ko bom kaj rekel, kljub temu, da sem na vozičku.« Aco je poudaril, da je Luka izvrsten poslušalec in da »ob vseh drugih težavah, ki so bile in so, predvsem gibalna oviranost, se je njegova percepcija silno dobro razvijala. Njegove težave so bile edino v branju, v pisanju niti ne tako izrazito.« Danes je v družini tisti, ki ima nalogo, da izbere družinski avtomobil, saj o njih ve malodane vse.
Korona kot izjemna situacija
Čas, ki ga preživljamo zadnje mesece, je čas stisk, strahu in omejevanj, predvsem stikov. Nevidna nevarnost, ki je povsod okoli nas, je »izjemna situacija, ki se morda zgodi na 100 let«, poudari klinični psiholog Aco Prosnik. Reakcije ljudi so v večini primerov podobne zakonitostim, ki se pojavljajo ob žalovanju ali nekem posebno hudem dogodku, saj je zaporedje enako: »Najprej je šok, ko pride v zavest, da smo v izjemni zdravstveni in človeški situaciji. Ta šok traja zelo različno, pri nekaterih je to lahko samo trenutek, pri nekaterih pa je lahko tako izrazit, da jim pobere celo zmožnost govora ali pa obnemijo v nekem stanju, ki traja zelo različno, dan ali več. Temu sledi zanikanje – »ne, saj to ni res«, »to ni mogoče«, »to se ne more zgoditi« … Reakcije so različne, eni celo obtičijo v tej fazi zanikanja takšne ali drugačne težave, v tem primeru velike nevarnosti za bolezen, nevarnosti za prekinjen način življenja in za čisto nove pogoje življenja. Ostanejo pri tem zanikanju in ni si težko predstavljati, kako to izgleda v današnjem času. Za njih koronavirus ne obstaja ali pa ta obstaja kot enakovreden gripi, gripici … To ni res in tu pridemo do raznih teorij zarote!«
Tej začetni fazi sledi naslednja, to je zanikanje, ki preide do spremenjenega odnosa, do agresivnega odnosa v smislu iskanja krivca. To obdobje je podobno pubertetniški fazi v razvoju: »Krivca je treba poiskati in nato lahko v tej sovražnosti deluješ naprej. Ni pomembno, če to drži ali ne, v zgodnejšem obdobju je to družinska avtoriteta, v kasnejšem obdobju pa je, kot je značilno za večino gostilniških diskusij, za to kriva politika, kriva je država, kriva je neka avtoriteta, ki omejuje življenja.«
Eno je iskanje krivca navzen, drugo pa, ko se prične iskati krivca v domačem krogu, v družini. Takšni konflikti znotraj družine z nasilnimi reakcijami so lahko celo tragični. »Od tod naprej, če gremo »srečno« preko tega, lahko pridemo do tega, ko prevlada nekaj drugega. V zavest pride, da stvari so takšne, kot so, da je sedaj neka izjemna situacija, ki je ni nihče pričakoval in ki jo je treba kot tako sprejeti in videti, kaj se da narediti – sprejeti neke omejitve, se zavedati, da je ta časovno omejena in pričeti konstruktivno delovati,« pojasni Aco Prosnik.
Kako naprej, je upanje, obstaja luč na koncu temnega predora trenutne realnosti? »Stroka upanje ponuja na dva načina: zelo blizu je cepivo z visoko učinkovitostjo, in oprijemljiv je tudi časovni obseg, saj že govorimo v smislu, da je treba vzdržati le še nekaj mesecev.« Veliko pa lahko stori posameznik sam: »Iz te situacije lahko posameznik naredi tudi določeno prednost, sploh če gre za aktivne ljudi. Samo poglejte, koliko ljudi pred zimo ureja vrtove, koliko ljudi se je pričelo zanimati za gibanje, sprehode … Prav takšna majhna opravila predstavljajo nek ritual, s katerimi se premikamo skozi krizo. Veliko možnosti je, da je to tudi izziv, tudi pozitiven!«, z veliko optimizma, ki ga danes potrebuje vsak od nas, zaključi magister Prosnik.
Maribor
Tako uvodoma odgovori na »asociacijo Maribor« Vasiljka Prosnik: »Mi smo Mariborčani, Aco, pravi meščani. Zelo radi gremo v mesto, navadno v soboto dopoldan. Najprej ima Luka ob 9. uri jogo, medtem greva midva na mestno tržnico, nato gremo skupaj po mestu, okoli 12. ure pa na kosilo, sledi še poobedek s čajem in pecivom v čajnici.« Sobotni ritual jih popelje preko prenovljenega Glavnega trga in profesorica slovenskega ter francoskega jezika ga opiše tako: »Prenova nam je zelo všeč, zavedamo se, da smo del tega mesta in z veseljem pozdravljamo druge meščane, s katerimi se vidimo.«
Aco takšnim krajem pravi srečališča in v njih vidi tudi obnovljen duh pripadnosti mestu ter obnovljen duh meščanstva. Ob tem se namuzne, da tako kot ostali Mariborčani izven centra na levem bregu še vedno rečemo, da gremo v »mesto«.
Rojen v Slovenskih Konjicah, kjer si je »svojo vednost iz zgodnje mladosti širil tako rekoč po metrih – iz naše hiše, iz našega dvorišča na sosedovega«, v Mariboru živi že 65 let. Maribor doživlja kot mesto z zelo velikimi možnostmi in kot mesto z zelo bogato kulturno dejavnostjo. Temu je prikimala žena Vasiljka in dodala: »Želim, da bi se Maribor razvijal kot meščansko mesto, kot mesto, ki ima dober kulturni potencial, ki si gradi gospodarsko osnovo, da bi lahko samozadostno živel kot mesto in da bi bili ljudje, meščani, zadovoljni s tem mestom, da bi ga imeli radi, da bi se to čutilo na vsakem koraku. Imamo prireditve, ki to zelo pospešujejo, imamo tudi močno zavednost pripadnosti, s tem bi se lahko mesto tudi okrepilo.«
O Mariboru in Ljubljani
»Včasih se mi zdi, da je morda ta prispodoba prava, s katero se je mogoče na simbolni ravni izraziti o primerjavi med mestoma (in ne gre za žalitev ene ali druge strani): Ljubljano doživljam kot Don Kihota z glavo v oblakih in nekaterimi neuresničljivimi idejami ter zasanjanim pogledom in Maribor kot Sančo Panso – kot tistega stvarnega, malo bolj tehnično usmerjenega človeka, predvsem kot človeka, ki stoji trdno na tleh. Tukaj je ta velikanski kontrast med njima.«
ACO PROSNIK
Luka poudari, da je Maribor njegovo mesto in da je »zelo za Maribor« ter da je zvest navijač mestnega nogometnega kluba. Vendar, na invalidskem vozičku, naše mesto vidi tudi drugače: »Nekatere ceste in pločnike imamo zelo slabe, saj imajo toliko lukenj, da me nato po vožnji bolijo vse kosti …«
Zaključimo z večnim vprašanjem, ali smo Mariborčani res nekaj posebnega ali ne? Aco Prosnik nam nalije čistega vina in v njem se skriva resnica: »To spoznamo šele, ko se oddaljimo iz Maribora, tam bomo slišali prvi odziv. Malo je nerodno, da se sedaj štajerski dialekt uporablja kot znak in prepričljivost, da je to nekaj humorističnega, da to postaja stereotip, kjer naj bi se smejali. To je težava, s katero se prav gotovo srečuje tudi Tone Partljič, ker karkoli resnega napiše, ljudje pričakujejo, da se bodo smejali. Zunanji pogled na Maribor zna biti zelostereotipen in zelo poenostavljen, včasih celo malo eksotičen.«
Tudi v poslednji kupici resnice bo žal nekaj pelina: »Dolgo časa se mi je zdelo, da Maribor šele išče svojo dušo. Tako izrazito je bilo to v letu 2000, ob stoletnici Leona Štuklja, kjer je bil v mestnem parku osrednji dogodek, saj smo Rotarijci posadili 100 dreves za 100 let Leona Štuklja. Gostje so prišli od vsepovsod, da so se poklonili olimpioniku, le Mariborčanov je bilo zelo malo. Mariborčani tega niso znali sprejeti kot nekaj zelo svojega. Menim, da imamo Mariborčani še veliko možnosti, da bolj samozavestno in odprto sprejmemo svoje velike ljudi. Zato sem zelo vesel, da je v SNG Maribor predstava Marpurgi in da je Zlata Vokač dobila svoje mesto, saj je na naše mesto pomembno vplivala.«
tekst: Andrej Lasbaher, foto: Tom Lebar Lasbaher
Pesem Mariboru
V soncu iskrijo se
obronki tihega mesta
trta, sonce in cesta kot raztrgan suknjič
tam leži.
Bogve kdaj so ga zadnjič zašili
s šivanko, ki jo denar ostri.
Mesto pa kot kraljična spi.
Pohorje zdaj strmi kakor gospod.
V stoletjih navajeno oko
uzrlo bi Kalvarijo, Piramido in čas,
ki tako teče mi skozi dlani,
kot voda reke, ki edina ne ledeni.
Ni časa za pogled
in lep obraz
glas in podobo.
In reka več ne ledeni.
Srce pa rdeče morje valovi.
Luka Prosnik
(pesem je iz prve pesniške zbirke Mesečeve steze)
Objavljeno v Časopisu za prijazen Maribor, 3. decembra 2020