Tako ju poznamo. Milan Latin – Muso in Matjaž Latin. Zadnje omenjeni samo Latin. Enega po vzdevku, drugega po priimku. Oče je glasbeni urednik superlativov, sin režiser in igralec izredne mariborske generacije gledaliških ustvarjalcev. Muso, čeprav skrit za radijskimi valovi, je prepoznavna mariborska faca poslušalcev mnogih generacij. Tudi Latina (s)pozna skoraj vsak. Naključni morda zgolj po njegovih kravžlastih laseh. Res naključni.
To je ena taka družinska mariborska zgodba. V njej ne boste našli sivine, ki naj bi se lepila na mesto ob Dravi. Predvsem zato, ker je sivina mesta samo mit. In predvsem zato, ker ima naše mesto toliko svetilnikov, ki bi še (mentalnemu) slepcu lahko dopovedali, da nad njim sije sonce mavričnih barv. Le videti jih je treba.
Vsaka zgodba ima svoj sij, za nekatere je to žlahtna komedija, morda s ščepcem tragedije, a na koncu z upanjem, ki ga vsi potrebujemo. Muso in Latin sta nam veliko bližje, kot se zdi na prvi pogled. V njuni zgodbi se lahko prepoznamo, je pripoved s pristnim mariborskim navdihom in urbane mariborščine zadnjih dveh, treh generacij. Zato ta ostaja v tem zapisu.
Ata in sin ter vzdevki
Pobudo je prevzel Matjaž. Latin. »Seveda naju povezujejo. Eni fotra poznajo predvsem po tem, da se kot ‘posrednik’ ukvarja z glasbo, sam pa se ukvarjam z gledališčem pa malo tudi s filmom. Glasba je tudi v mojem življenju, kar sem dobil predvsem od ateja, pri meni je pustila dosti posledic, takšnih ali drugačnih. Sicer točno ne vem, kaj je vplivalo name, da se tudi sam nisem pričel ukvarjati z glasbo, a nekako me je zaneslo v gledališče. Skozi vsa moja leta so bili moja ‘prava ljubezen’ literatura in film, vsekakor tudi glasba.«
Milan Latin – Muso
O vzdevkih: »Druga stvar je, da naju v določenih krogih ljudje prepoznajo po vzdevkih, ata ima vzdevek Muso, mene pa so, predvsem malo starejše generacije, ki so se družile s fotrom, dolgo, ali pa še zdaj, klicali Mali Muso.« No, Matjaž Latin je imel kar nekaj vzdevkov, a nobenega tako močnega: »Nisem imel samo enega … Največ je bilo pomanjševalnic iz priimka, ki je zelo hvaležen, no, Matjaž me redko kdo pokliče. Ali me kličejo Latin, Latinček, Latinos …« Muso je hudomušno dodal še enega: »Latajner!«
Glasba je del življenja
Ko beseda krene v smer glasbe, se jasno zasliši Musov glas: »Glasba je bila pri nas vedno prisotna, že v moji družini. Sestra Nada Klančnik je bila balerina, doma smo imeli klavir, radio je igral 24 ur na dan. Že od malega sem bil navdušen nad glasbo, zelo hitro me je očarala. Spomnim se tudi pihalne godbe, ki je igrala po Mariboru, mi, klinci, pa smo laufali za njo, jo poslušali in gledali, kako špilajo. No, potem pa prideš v tisto najstniško obdobje, ko je do nas prišla preko radia in nato tudi preko malih plošč zahodna glasba: rokenrol, pozneje vse te veje roka, ta široki spekter popularne muzike, in to te nato pripelje še do marsičesa. Mene je na primer preko roka, soula, bluza in funk glasbe pripeljalo do džeza. Nato pa vidiš res pestro paleto te glasbene zvrsti, ki te zopet pripeljejo do nekih eksotičnih glasbenih zvrsti. Tako so džezerji posegali po brazilski, kubanski, afriški in vzhodnjaški glasbi. Če se odpreš glasbi, te sama pelje vsepovsod.« Raznolikost ga je pripeljala tudi do klasične glasbe, s katero si ob primernih trenutkih lažje obarva svoje trenutno glasbeno počutje.
Od kdaj ta posebna ljubezen do glasbe? Ja, povezana je z resnično ljubeznijo! Tako se spominja Muso: »Začelo se je tako. Zelo mlad sem se poročil in moja žena Cvetka, danes žal že pokojna, je imela rada glasbo. Že takrat je imela originalne ameriške plošče Raya Charlesa, jaz pa sem se ji hvalil, da imam tudi sam neke blazne plate. Na koncu sem ji priznal, da je to bila samo finta, da sem pri njej izpadel frajer!«
Da je Milan Latin – Muso prišel do prve ‘ferštekirije’, je prav posebna zgodba. Takrat, kot mlad fant, zaposlen pri mariborskem Ferromotu, je imel priložnost voziti staro katrco, še preden je imel vozniški izpit. A ga je pri tem početju zalotila takratna milica. Po njihovem nasvetu, naj se mu ne mudi delati šoferskega izpita, je katrco raje vrnil lastniku in s prihranjenim denarjem za nakup avta od soseda kupil svoj prvi gramofon, zvočnike, slušalke in ojačevalnike. V ceni je bil tudi cel kup plat! Tako je Muso začel kariero z glasbo, kupovanjem plošč in obenem s tem končal svojo šofersko pot: »Postal sem eden redkih iz stroke, ki v 28 letih in pol dela pri prodajalcu avtomobilov in rezervnih delov nisem imel ne svojega avta ne vozniškega izpita (smeh).«
Vrtenje muzike
Novih ali starih plošč ni bilo nikoli dovolj, Musa je pritegnila prav vsaka, ki se je lahko takrat kupila. Iz intime poslušanja doma se je kmalu razvila nova strast: »Po naključju sem spoznal Furgulo (Igor Irgolič – Furgula, op. a.) in on je imel z enim svojim prijateljem občasno neko diskoteko pri Anderliču in tja sem občasno ‘šel vrtet’. Tam so to postale nepozabne žurke, vrtela se je samo dobra glasba, le kakovosten rok in čisto nič poceni pop muzike,« se spominja Muso.
Tako se je začel družiti tudi s tistimi, ki so bili ‘v istem štosu’, kot pravi sam –z Branetom Rončelom, Miranom Mišem Hochstätterjem, Zmagom Ajhmajerjem … Ta ga je tudi ‘spravil’ na Radio Maribor. Nato je bil glasbeni opremljevalec tudi na Valu 202, MARŠ-u in Radiu City, tam skupaj z legendarnim Matjažem Kekom, ki je, po Musovih besedah, velik poznavalec glasbe in se lahko pohvali z izredno glasbeno zbirko. Pot ga je zanesla še na Pop TV, kjer so po naključju potrebovali nekoga, ki bi ‘rihtal’ materiale za najstniške oddaje s spoti: »Goste je vabil Smiljan Kreže, sam pa sem preko založb nabavljal glasbo.«
Tukaj ga je prekinil Matjaž in ga spomnil na še nekatere karierne podrobnosti: »Ne pozabi, da si glasbeno opremljal filme, dokumentarne filme, gledališke predstave, modne revije …«
Veliko je bilo teh Musovih sodelovanj, a na Matjažev opomnik ‘Narodni dom!’ je sledil zelo veder odgovor: »Ja, seveda, sodeloval sem še z Narodnim domom, v koncertni poslovalnici. Tam sem se najbolje počutil in še zdaj sem z njimi, danes kot penzionist.« Matjaž: »Posnel si tudi na tisoče kaset! Še v moji mladosti, ko si ti kupil ali dobil kako longplejko ali cede, je to nekaj pomenilo. To je bilo obdobje, ko se je na veliko snemalo, saj si nisi mogel kupiti, ker tega pri nas, v bivši Jugi, sploh ni bilo. Moral si v Avstrijo ali naročiti iz Amerike. Ni bilo tako kot danes, ko je vse na spletu.« Muso je ob tem prikimal sinu in dodal: »Fantje niso imeli denarja, imeli pa so prazne kasete, in sem jim kaj posnel, da so lahko poslušali.«
Govorimo in pišemo o nekih drugih časih, danes se o tem piše z zagroženo kaznijo le še v zakonih in predpisih. Tega početja ni več, tudi prodajalcev kaset z zadnjimi hiti, posnetimi na kasetah, razstavljenih na piknik mizah pred banko v centru ne … Okej, se še sploh kdo spomni glasbenih kaset?
Sodelovanje
Jabolko ne pade daleč od drevesa, ali če je kaj v družini, je to treba izkoristiti! Pozitivno. Tako pravi Matjaž, Mali Muso, v dialogu z očetom: »Tudi meni si kdaj pomagal, ko sem se začel ukvarjati z gledališčem oziroma delati predstave, torej režirati, že v srednji šoli. Imel sem srečo, da smo imeli doma ogromno muzike, in ta je mene spremljala res od rojstva, v bistvu je bila, kot je povedal foter, glasba pri nas vedno prisotna. Včasih celo v abnormalnih količinah, to pomeni, da je v bistvu cel dan ‘šopala’, kar me je včasih, ko sem se moral učiti za šolo, tudi malo dekoncentriralo, ker je foter z družbo nabijal ali pa se pripravljal na že kaj.« Musov medklic: »Tvoja mama je rekla, da je bil pri nas včasih tak promet, ko so fantje prišli poslušat muziko ali po informacije, da na Kolodvoru ni bilo takega.«
Matjaž Latin
Vendar je imel Matjaž to srečo, da je preko očeta prejel in ponotranjil vpogled v glasbo, saj se mu je v karieri gledališkega režiserja velikokrat zgodilo, da je z glasbo kar sam opremil predstave. Domača vzgoja, hote ali nehote, je pustila globok pečat poznavanja zelo širokega spektra glasb takšnih barv, ki jih na sebi ne pozna niti slikarsko platno izpod čopiča velikih mojstrov. Ker glasba je za umetnike brezbarvna! S poznavanjem glasbe in njenih globin ter vplivov na gledališko ali filmsko igro je velikokrat presenetil glasbene ustvarjalce: »Res je, to vedo moji prijatelji, ki so avtorji glasbe predstav, ki jih režiram, na primer Sebastijan Duh. Do njih pridem kar z referencami, v katero glasbeno smer bi šli. Zato včasih s sabo že prinesem muziko, da je lahko za izhodišče …« Uspeva? Nejevernim Tomažem priporočamo ogled stvaritev s podpisom Matjaž Latin. Guglajte, če ne gre drugače.
Zakaj gledališče, Matjaž? »Gledališče? Ja, verjetno je kar nekaj dogodkov vplivalo na to, da sem pristal v njem. Vedno sem rad opazoval ljudi, njihovo obnašanje. V vrtcu in osnovni šoli še nisem rad nastopal, prej sem se izogibal nastopom, imel sem tremo. Tako zasebno pa sem skoz in skoz rad ‘glumil’, govoril štose, se pačil in afnal, oponašal učitelje in učiteljice. In nato so me punce zvlekle v dramski krožek na moji Osnovni šoli bratov Polančič, ki ga je vodila Milka Partljič, žena Toneta Partljiča. To je bila zame huda prelomnica, saj sem takrat dobil željo, da bi se ukvarjal z igralstvom.« In nato je dozorela še želja, ukvarjati se z režijo, prvo predstavo je zrežiral že konec srednje šole. To je bil čas, ko je v Mariboru zorela zelo močna generacija mladih igralcev, med njimi Matjažev prijatelj Aljoša Ternovšek. »Nato sem se usmeril v študij režije, občasno sem,še kaj igral … Šel sem tudi na sprejemne izpite za igro, a so me v Ljubljani vrgli. Na koncu sem pristal na študiju režije v Zagrebu.«
Tik pred koncem študija mu je Tomaž Pandur ponudil prvo profesionalno režijo v SNG Maribor: »Režiral sem predstavo Logika neskončnega življenja?? (premiera je bila junija 1996, op. a.) po tekstu ruskega avantgardista Daniila Harmsa.« Sta mu bila igra in režija položena že v zibelko? Tako pravi oče Muso o tem: »Matjaž je imel čudovito mamo, pravljice mu je pripovedovala, ko je bil še dojenček, nato mu je kupovala slikanice in knjige, rada ga je peljala na kakšno razstavo. V Lutkovno gledališče in vanj ga je vodila teta Metka. Sam sem ga, ko je bil že malo večji, vodil na koncerte in v kino. Vedno je imel okoli sebe ljudi, ki so mu odpirali nove zadeve.«
Maribor
Seveda, kako pa vidita naše mesto ob Dravi dve generaciji, oče in sin? Muso, skozi glasbeno obarvane oči: »Maribor je včasih bil Liverpool, ja, tako so pravili. Sam sem odraščal v tem obdobju. V 60. letih so se začeli pojavljati mariborski bendi, ki so z zagnanostjo, s strastjo in z nabojem igrali. Čeprav nekateri tudi ‘fauš’, ampak iz srca! Na mene so največji vtis naredili mariborski Korali, ki so imeli v Hali C koncerte. To so bili že pravi žuri, imeli so repertoar od Rolling Stonesov, Kinksov, Beatlesov … Zelo dobro so jih ‘skinili’. Nato se je pojavil cel kup takšnih bendov, ki so živeli kratek čas, nato pa mrknili, tudi zato, ker so fantje morali na služenje vojaškega roka. To je bilo zelo živahno obdobje. Ampak da je bil Maribor kot Liverpool – to je malo napihnjeno.«
Mlajši Latin vidi mesto nekoliko drugače: »Seveda je bilo moje obdobje neko drugo. Zadeve so se radikalno začele spreminjati po letu 2000, tako vsaj jaz to občutim. Lahko govorimo, da se je z razpadom prejšnje države zgodil velik šok za naše mesto, kar je definitivno res, zagotovo bodo nekateri rekli, da so se spremembe pričele že prej, v 80., ki so bila drugačna kot sedemdeseta ali šestdeseta. Propad podjetij po letu 1990 je zagotovo bil šok. Zelo močan je bil ta socialni moment, zadeve so se intenzivneje doživljale, saj je bilo tudi druženja več. Takrat si šel v Maribor po samo nekaj placih in vedno se je kje kaj dogajalo, danes je to veliko bolj razpršeno. Ljudje so bili željni druženja, danes pa se zdi, da je preveč naveličanosti, bolj dolgočasno je vse skupaj.«
In kot da bi nadaljeval misel, Muso reče še: »Maribor je v eni taki hudi situaciji, vendar upam, toliko sem optimist, da se bo ponovno pobral. Zdaj je v slabem socialnem stanju. Od nas je odvisno, kaj bomo naredili.«
O mestu in ljudeh lahko razpravljamo in vsak bo imel svoje mnenje, a Matjaž je mestno refleksijo tako pospremil: »Meni je Maribor definitivno zelo velika inspiracija. V mojem delu sem veliko črpal iz tega, kar sem v tem mestu doživel, tudi to, kar me je fasciniralo ali iritiralo. Maribor je res unikaten, ima toliko sočnosti, toliko anekdot in zanimivih zgodb …« In sklenil: »Maribor ima …« A ga je takoj dopolnil Muso: »Maribor!«
Je Muso mariborski ali bosanski?
»V začetku 70. let smo se s prijatelji družili v legendarnem Bobiju, vizavi Frančiškanske cerkve. Po navadi smo ob petkih imeli kakšne žurke, tudi v soboto smo se tam dobili, no, eni so nadaljevali celo noč. Moj prijatelj Milan Jež, delal je pri Večeru, me je enkrat vprašal: »Kaj boš pil, stari?« Odgovoril sem: »Ne vem, neki sem musavi …« Pa je rekel: »Ti si vedno musavi!« Tako me je začel klicati Musavi, nato še tudi drugi. No, nekako jim ni najboljše zvenelo, in so ugotovili, da morajo vzdevek skrajšati. Tako so me začeli klicati Muso. Ni me motilo, prijelo pa se je tako, da so me Muso pričeli klicati,še doma. Saj so me že vprašali, glede na ime in priimek, ki zvenita zelo krščansko, kaj pomeni Muso. Sem morda iz Bosne? Seveda sem pravi in rojen Mariborčan, kaj pa se vse pretaka po meni, pa ve samo dragi Bog, kot pravijo eni . . .«
Ritual poslušanja plošč
Muso: »Najprej si s plošče vzel celofan, odprl ovitek, ga gledal kot knjigo in prebral vse informacije, dal plato na gramofon, jo obrisal, spustil celo plato (Matjažev medklic: »Rešpekt! Spoštovanje!«) in jo začutil.«
Lunapark kuga
Zadnje režisersko delo, pod katero se je podpisal Matjaž Latin, je Lunapark kuga. Uro in pol odlične predstave v produkciji Mestnega gledališča Ptuj obljublja tudi igralska zasedba: Jure Ivanušič, Maja Pihler Stermecki – Bilbi, Nenad Nešo Tokalić in Gorazd Žilavec.
Objavljeno v Časopisu za prijazen Maribor, 20. oktobra 2020