Glasba? Čista ljubezenska sila!

Breda Ramšak: “Kaj si si ti sploh mislil, ko si začel igrati glasbo?”

Sebastijan Duh: “Nič si nisem mislil, preprosto je to bila ljubezenska sila.”

Breda Ramšak: “Do glasbe?”

Sebastijan Duh: “Do česa pa?”

 

Takšen je bil začetek našega, ne najinega pogovora. Tako kot je Sebastijan Duh duhovno in telesno povezan z ustvarjanjem glasbe, je povezan tudi z življensko sopotnico Bredo. Njegov glasbeni opus je dolg že nekaj natipkanih strani, v številu zapisanih in zaigranih not pa se vleče v čudovito glasbeno neskončnost, kjer si poslušalci ne želijo, da bi je bilo kdaj koli konec.

V življenju sta si Sebastijan in Breda ustvarila miren dom pod Pohorjem. Mir tu in tam prekineta le njuna sin in hčera, polna radovednosti in do danes morda še skritih talentov …

 

Usodnih sto šilingov

“Prvi komad, ki se ga spomnim iz otroštva, je bil iz filma Deliverance, z bendžom in kitaro. Morda sem bil takrat star 5 let, slišal sem ga po radiu in ker včasih ni bilo takšne cenzure, sem ga v rosnih letih uspel celo videti na televiziji. Film je res grozljiv, komad pa je bil hit!”. Morda je bil to prvi trenutek, ki je v Sebastijanu Duhu, enem izmed trenutno najboljših skladateljev v Sloveniji, ki je s svojim delom uspel tudi v Evropi, odprl svet glasbe, kot ga kot otrok še niti slutil ni. Morda je bil usoden in odločilen trenutek, ko si je kot štirinajstletnik s “prišparanimi” sto šilingi kupil svoj prvi sintesajzer: “Starši prijatelja so odšli na nakup v Avstrijo in od tam so mi po želji kupili za moje šilinge sintesajzer Casio, bolj kot ne igračko s tremi oktavami, vendar s sto različnimi shranjenimi zvoki. No, v resnici so bili samo štirje …”

In tako je glasba prevzela njegovo življenje: “Nisem se mogel več ločiti od tega. Kmalu nato sem že igral v bendu in prvi “špil” smo imeli na valeti.”

Učenje

Je Sebastijan Duh, v želji po učenju klavirja odšel v glasbeno šolo? Ne! Pozvonil je na vrata najboljšega v Mariboru – Dejanu Pečenku! In ta ga je, kljub začetnemu šoku na vratih, sprejel v svoj dom in ga naučil mojstrskih osnov. A Pečenko ni bil edini, resničen glasbene obrti ga je priučil tudi njegov sosed: “Ko sem živel v Novi vasi, je nasproti nas stanoval mariborski klaviaturist Peter Bobek. Igral je v gostilni Izletnik in nekaterih lokalnih bendih. Sam sem bil takrat izjemno navdušen nad surfanjem, na kabelski smo imeli Teleklub, kjer sem gladal filem o surfanju in zraven je vedno “pasala” Jobinova Girl from Ipanema. Tako sem nekega dne, ko sem prišel iz šole, na drugem koncu hodnika slišal kako jo igra sosed Bobek. Kaj sem naredil? Šel sem mu pozvoniti na vrata in ko jih je odprl me je spreje z odprtimi rokami in me naučil vse, kar je vedel. Bil sem čisto paf …”

 

Glasbena izobrazba

Mariborčan Sebastijan Duh, “dobri človek iz Radvanja”, kot ga vedno znova na lasten opis iz davne šolske naloge opomni sogovornica in življenjska sopotnica Breda, njegov stalno prisoten in vrhunsko dopolnjujoč alter ego eteričnega sveta, je živ in trdno stoječ dokaz, da lahko mednarodno in življenjsko uspeš tudi kot človek, ki je prostovoljno, pri rosnih petnajstih letih izstopil iz izobraževalnega sistema, kot ga poznamo: “Gimnazijo sem pustil v prvem letniku, mati mi je zaupala in me izpisala, saj sem bil odličnjak. Mesec zatem sem spoznal Igorja Bezgeta – Bizgota, šla sva skupaj v avstrijski Linz, na vpis v glasbeno akademijo. Prvo leto nisem naredil sprejemnega izpita, moram pa povedati, da sem do takrat imel glasbene izkušnje šele dve leti in še to le na sintesajzerju. Naslednje leto mi je na sprejemnem izpitu uspelo! Šolal sem se kakšno leto in se nato naveličan in razočaran vrnil domov. Malo se mi ni več ljubilo, tudi zato, ker je študij temeljil na pedagogiki.” A Duhove želje so bile veliko višje, kot mu je lahko nudilo “klasično” izobraževanje.

 

Prvi “biznisi”

Sebastijan Duh je že na začetku svoje kariere posegel po “zvezdah,” tako se spominja: “Prvo delo sem dobil že v časi študija v Linzu – napisal sem glasbo za gledališko predstavo, to je bila zadnja predstava Tomaža Pandurja, ko je bil šef SNG-ja. V predstavi Kralj umira je bil režiser Matjaž Latin. Tako je to “zaštartalo” in naenkrat sem imel veliko dela. Ko sem bil star 20 let sem imel že zelo veliko naročil. Z Venom Jemeršičem sem naredil kar nekaj reklam.”

 

Tako je bilo včasih

V pogovor se je ponovno vključila Breda in ga spomnila na vse dogodivščine povezane z avtobusnimi prevozi posnetkov do naročnikov projekta: “To je bilo res ful super, ker danes ta, ki je naročil glasbo, jo lahko ima pri sebi že čez nekaj minut. Tudi komentar o narejenem prejmeš v nekaj naslednji minutah, nato lahko že delaš popravljeno verzijo. Ne glede na to, kje v svetu je tvoj naročnik! Ja, včasih pa sem nesel kaseto z glasbo na avtobus za Zagreb ali Ljubljano in prvi odziv je prišel šele po nekaj dneh. Takrat so tudi manj komplicirali, zadovoljni so bili z vsem. Danes je drugače, mnogi imajo dostop do svetovnih baz glasbe, zato so veliko bolj zahtevni.” Je to ovira, me je zanimalo: “Zame je to celo dobro, saj s tem napredujem. Najprej moraš slediti trendom, nato pa še boljše zveneti! Zato je ustvarjanje glasbe danes mnogo bolj živčen posel, kot je bil včasih.”

 

Uspeh

Je za skladatelja danes preboj med najboljše to, da ga najamejo največje marketinške agencije in da lahko svoje znanje “proda največjim blagovnim znamkam na svetu”?

Poglejmo: talent in znanje Mariborčana Sebastijana Duha so navsezadnje prepoznali svetovni modni magnat Dior, avtomobilist Jaguar in fotografski magnat Canon.

Njegove glasbene kompozicije, lahko rečemo mojstorvine, pa se redno “vrtijo” na ESPN, NBC, BBC, HBO, ARTE, NICKELODEON, ABC, PRO7, RTL, SKY SPORTS, FOX …

Ali lahko v tem trenutku zatrdimo, da imamo v Mariboru najuspešnejšega skladatelja vseh časov? Dvomljivci, pogreznite se v tla, odgovor je: DA!

 

Kaj pa doma?

Verjetno je res, da moraš najprej uspeti v domovini. Sebastijan Duh zagotovo je: “Glasbo sem napisal za enih 50 gledaliških predstav. Največ sem jih napisal za predstave, ki jih je režiral Matjaž Latin. Delal sem tudi za hrvaška gledališča. Fajn mi je pisat glasbo za film in gledališče, saj pri tem iščem funkcionalnost. Delam glasbo kot podlago za nek drugi medij. To mi leži. Je pa res, da je vse odvisno od komunikacije z režiserjem ali z naročnikom. Mislim, da imam filing, da ko vidim sliko ali prizor, da vem, kaj bo pasalo zraven. Če pa delaš hite, je tam druga filozofija in tja me pravzaprav ne vleče.”

Mejnik v galsbeni ustvarjalnosti je zanj zagotovo proslava za Prešernovo nagrado iz leta 2013: “Sprejel sem izziv, da napišem glasbo za 17 solistov – Kultura osebno, zadevo je režirala Ivana Đilas.” Dvomite? Klik in VIMEO dokaze hrani!

 

Gospodarska kriza je bila kriza tudi v glasbi

Slovenska posebnost skladateljev in skladateljstva je tudi ta, da so avtorski honorarji bolj ali manj mizerni. Še huje, ob nastanku gospodarske krize so šli še nižje: “Zgodil se je nek prelom, saj je glasbeni bizniz v Sloveniji dobesedno usahnil, ostal sem brez novih projektov in tako kot “samostojni podjetnik” tudi prihodkov. Iz čiste življenjske in eksistenčne stiske sem marca leta 2015 poslal 50 mejlov po svetu, na največje produkcijske glasbene hiše. Deset od njih me je takoj zavrnilo, samo dvojni pa so se mi javili z odgovorom. Eni od njih so bili Francozi, s katerimi še danes delam – glasbena agencija Cézame, ena največjih na svetu. Kdo pravzaprav so, sem izvedel šele po Skype sestanku z njimi … Njihovi naročniki so namreč zelo velike in znane multinacionalke. Tri mesece kasneje smo imeli že sestanek v Parizu. Prvo moje delo zanje je bilo, da sem napisal šest skladb za klasični orkester. To je posebna motivacija, kajti, ko ti cel orkester zaigra to, kar si napisal, je doživetje, ki ga je težko opisati. Glasba, ki sem jo napisal za njih, živi in se uporablja!”

 

Kaj je bogastvo?

Je bilo vprašanje o prihodnosti preveč provokativno ali pa Sebastijan Duh ne želi govoriti o tej temi. Je bil moj pogled, namenjen Bredi, ki je doslej imela tako kot začetno vprašanje tudi (morda) končen odgovor, preveč provokativen, da sta v nekem trenutku oba obnemela? Je njun medsebojni očesni pogovor povedal več, kot je zabeležil vklopljen diktafon? Ali sem v tem trenutku morda zaznal, da je naše mariborsko in slovensko okolje ovira, da lahko Sebstijan Duh povsem razpre svoja ustvarjalna krila in da z njimi zamahne v umetniško svobodo (in zaslužek), kot ga omogoča mednarodno okolje?

Ali res moram opisati, kako me je stisnilo pri srcu, ko sem se zavedel, da Domovina sili Sina, da zapusti njena prsa? Da je njen Sin pripravljen, da bo zaživel svoj talent (in zaslužil) šele v tujem gnezdu? Oj, Domovina, ali res zaradi vseh kukavic, odganjaš lastno bogastvo in talent Svojih otrok? Predvsem na račun ustvarjenih Agencij, takšnih in drugačnih?

Sebastijan je pogledal Bredo, se ji pozorno nasmehnil in dejal: “Ne glede na to, koliko bom v življenju zaslužil, mi je družina največje bogastvo.”

Spoštujemo?

Odkrijte skladatelja: www.sebastianduh.com

 

Članek objavljen v RTS 24, 8. junij 2018