Včerajšnje jutro. Stojim pred ogledalom in se opazujem. Sem to res jaz? Z upadlimi lici, rdečimi očmi in, moj Bog, s prvimi sivimi lasmi?
Moja prva tolažilna misel je bila, da je moj odsev v ogledalu zgolj posledica popivanja pretekli večer. Popivanja? Samo da moja žena tega ne sliši, to je bila največja moška pijanska čaga, kot je bila katerakoli fantovščina doslej (in teh ni bilo tako malo). In razlog? Prvi iz naše klape si je navrgel tisti križ na hrbet, ko tudi moški prenehajo omenjati svoja leta …
Nič več pubeci
Sedim in razmišljam. Mar bom res tudi jaz prav kmalu prijateljevih let? Ali nismo ta večer pili še bolj kot običajno prav zato, ker za njim prav vsi iz klape prihajamo v ta leta? Ali nismo tisti pir preveč spili samo zato, ker nas je strah, da bomo že jutri šteli toliko in toliko let, da nismo več pubeci, da nas je večina že zglednih (hm) mož in očetov, da imamo torej na grbi veliko več odgovornosti, kot smo je pripravljeni priznati v družbi? In sedaj so tu še leta, novo desetletje, pravzaprav …
Saj še zgledam kot falot, si rečem, čeprav zunanji videz že kazijo trebušček, dnevno urejena “službena” pričeska (bi rekel, da me je doletela enaka usoda kot Predinovega bitlsa: sprva dolga čupa, nato polizana frizura) in pred leti nepredstavljiva obleka s kravato. Če bi pred leti kogarkoli izmed nas vprašali, ali bomo svoje džekije in zlizane kavbojke zamenjali za polikane hlače in belo srajco s kravato, smo se bili za takšno žalitev pripravljeni celo zrejzati. In poglejte nas danes …
Bili smo klapa, čistokrvni prundorferji v večni borbi z magdaleno in kasneje z bandami iz S-23, faloti v večnem oprezanju za babami iz nasprotnega tabora (osvojitev le-teh je prinašala največji ugled), hepani v obupnem iskanju prvih čikov in v “junaškem” tekmovanju, kdo lahko spije več pira. Idealov ni več, poročeni smo s trofejami, in ostalo je le še tekmovanje, kdo lahko več spije …
Neusmiljeno točne ure
Še vedno sedim in še vedno razmišljam. Potrtost, obtežena z leti, se stopnjuje. Stenska ura odbije okroglo uro (prekleto, mar res mora biti vse “na okroglo”?). Ura, čas, seveda! In kdo staršem meri uro? Njihovi otroci! Povejte mi, kaj se vam je takega zgodilo v preteklem letu, da si boste lahko priznali, da ste za leto dni starejši? Imate otroka? Poglejte ga, še posebej tistega zadnjerojenega! Lahko bi rekli, glej ga, še pred letom ali dve nazaj ni bilo o njem ne duha in ne sluha, letos pa bo star leto ali dve. Ni pomembno. Iz “čistega nič” pred vami sedi (ko bi le bil pri miru) mali pokavec, ki napreduje veliko hitreje, kot bi si vi želeli! In otroci so naša neusmiljena in točna ura, ki nam bo ob vsakem izbranem ali naključnem trenutku na glas povedala, koliko smo stari … In če pomislim, da naša tamala prihaja v leta, ko bo sama dozorela v trto, s primerno velikimi grozdi, ki bodo klicali prve obiralce … In da takšna trgatev prinaša tudi mlado vino … Vnuke?
Prosim te, mala moja, ostani v teh rosnih letih. Tudi vidva falota, ki ji tako urno sledita!
Ne morem več
Sedel sem in nehal razmišljati. Boli, tolče po glavi, leta ali jutranji maček, ne vem več …
Bom še kdaj?
Dan je že bil pokvarjen, čakala me je še noč. In te sem se najbolj bal. Kaj če ne bom več mogel? Kaj če prihajam v tista leta, ko zadeva ne gre več navzgor, ko priveski ostajajo daljši od šefa zgoraj? Da bo postala tista reč sposobna samo odtoka in da bom le še čakal, kdaj bodo nastopile težave s prostato? Saj obstajajo čudežne modre tabletke, si rečem, te bodo že pomagale! Morda, in če ne bodo … Me bo moja preljuba žena zamenjala z dvema polovične starosti, kot mi je enkrat že zagrozila? Če samo pomislim, kaj sem lahko počel v tistih letih, me pograbi groza. Kaj šele, da bi namesto mene bila to dva mlada junca …
Ni se zmračilo samo zunaj, tema je zagrnila tudi moje možgane. Strah in črne misli so zatemnile vse sive celice. Nikjer nobene svetle in obetavne misli …
“Spiš, dragi?!”
(na samo, da spim, ženica moja, mrtev sem, mrtev)
“Hmmm, golobček moj, bom preverila, ali imaš kakšno presenečenje zame …”
(ne, ne, na pomoč, samo tja ne, ne boš samo presenečena, šokirana boš, saj sem vendar že star in ne morem več, ob tebi leži truplo s truplom tam spodaj, crkotina, prosim, pusti me pri miru)
“O, poglej, poglej …”
(no, pa se leta res še ne poznajo!)
A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, junij 1999