Sodišče

Najprej je zadelo babico, ki je sprejela priporočeno pošiljko (še sicer zelo prijazen poštar je bil tokrat mrkega in nič kaj prijaznega obraza, je rekla).

Nato še ženo, ki je pismo prevzela iz babičinih rok. In nato je prestrašilo še mene, kajti na pismu, naslovljenem name, je pisalo: “Vabilo priči”. In pošiljatelj je bilo okrožno sodišče.

Moj Bog, na sodišče moram!

Kaj lahko poštenega človeka prestraši bolj kot poziv na sodišče? Tja, v hišo pravice, kjer “živijo in delajo” tako pomembni ljudje naše družbe, kot so sodniki! Tam, kjer ne smeš lagati, tam, kjer se odloča, ali boš še kdaj videl svojo družino kot svoboden človek, ali le skozi rešetke kot obsojen in večno zaznamovan individum. Še večje nelagodje me je spreletelo ko sem prebral zadnji stavek na vabilu: “Če priča, ki je bila vabljena, ne pride in svojega izostanka ne opraviči, lahko sodišče odredi privod na njene stroške, ali pa jo kaznuje do … SIT.” Da bi me kar odpeljali? O, ne, kaj če bom pozabil na ta dan in bodo nato prišli pome? S policijskim vozilom, s kareto, na kateri bodo utripale luči in bo zavijala sirena. Naravnost pred naš blok, kjer me bodo z orožjem in s pendreki izgnli iz topline našega doma, me vklenili v lisice in me pred očmi vseh sosed in sosedov odpeljali na sodišče. Kot največjega kriminalca, morilca, in kaj jaz, ki se s tem ne ukvarjam, razen da o njih berem v črni kroniki, vem, koga! Ne, na to pričanje ne smem pozabiti! Nikakor ne!

Dan prej

In povejte mi, le kako bi lahko pozabil na ta dan, ki me je čakal kot Demoklejev meč nad glavo?! Dan pred zaslišanjem nisem postoril v službi prav ničesar. Le kako bi, že misel na dan, ki prihaja, mi je povročila izlive znoja z značilnim vonjem strahu, desnica ni več držala nobenega pisala, prsti pa so bili popolnoma otrdeli nad sicer zelo domačo tipkovnico. Le kava, najmočnejša kava, kar mi jo lahko skuhajo v službi, je brez težav – celo pekoče vroča – tekla po grlu v absolutno prazen želodec, saj so možgani že vnaprej zavračali vse impulze o potrebi po hrani.

Doma sem hodil iz ene sobe v drugo, spotoma nadrl tamalo zaradi domače naloge (ne da bi preveril, ali jo je sploh dobila – k vragu – kakšna šola pa je to, če ne daje domačih nalog), se obregnil ob babičino kosilo (in uboga reva je meni na ljubo pripravila jed, ki jo imam najraje), se zgrozil nad ženino novo frizuro (le kako gre lahko k frizerju, če ve, da me bodo morda že naslednji dan zaprli), z drugimi pa se sploh nisem želel ukvarjati. Le zakaj, saj je zame tako ali tako vse izgubljeno in zapečateno …

Zvečer sem uro nastavil veliko prej, kot je bilo potrebno (zaslišanje je bilo sklicano za deveto zjutraj, budilkin kazalec je kazal na peto: ziher je ziher), vendar noči zaradi popitih nenormalnih količin kave nisem prespal, prej prebedel.

Tisti dan

Vedel sem, da se moram tja odpraviti kot urejen človek, tak, ki vzbuja zaupanje. Poskušal sem se obriti, vendar je britev drsela pod kožo in nekaj vreznin me je naposled prepričalo, da vse kaže, da žal v obraz ne bom nič kaj videti kot “nedolžen” človek. Že ob šestih zjutraj, ko je bilo doma še vse tiho (le cucek je nekaj jamral, da bi šel ven), sem v kuhinji sedel v svoji najboljši obleki in čakal na uro odhoda. Čakal!

Želel sem si, da bi imel težave s parkiranjem, da bi v nedogled iskal prostor za naš taboljši avto, ki ga sicer vozi le žena, a tokrat sem si ga sposodil jaz. Usoda je hotela, da sem parkirni prostor našel takoj, in to neposredno pred vrati sodišča. Hotel sem za trenutek postati pred temi vrati, počakati na kakšen namig dekleta nad vhodom s prevezo čez oči in tehtnico v roki, a sem gledal le v tla, saj je na vratih, s cigareto v roki, stal policaj, ki je zagotovo tja pripeljal kakšnega zločinca ali celo čakal nanj. Morda je čakal celo name …

Tistih nekaj stopnic do detektorja kovin in uniformiranega ter mrkega vratarja je bilo neskončnih in merljivih v času, ki za navadne smrtnike ne obstaja prav velikokrat. Previdno sem vstopil skozi okvir detektorja in napeto čakal pisk, doslej slišan le iz ameriških kriminalk. No, ja, sem pomislil, saj ne nosim orožja, butec. Prav ponižno sem povprašal vratarja za pot do sobe za obravnavo in se po njegovih napotkih odpravil po še enih, tokrat daljših in zavitih, stopnicah. Nato desno, po hodniku z visokimi stropovi do označene sodniške sobane. Slišal sem vsak svoj korak, ki je odmeval po zloščenih tleh, zato sem stopal počasneje in po prstih.

Tam me je že čakal advokat v črni tuniki, ki mi je pripovedoval povsem nerazumljive napotke, saj so se njegove besede izgubljale v čebelnjaku razburjenih misli. Zrl sem v vrata, za katerimi se bo odločalo o moji usodi. Ta tokrat ne bo v Božjih rokah!

Vrata usode so se hip zatem odprla in poklicali so nas na razpravo. Pred seboj (nad menoj) uzrem sodnika ženskega spola, po strogosti podobnega ženi. To je bil zadnji pečat, mrtev sem! Sedel sem (kot mi je svetoval odvetnik) in se zazrl skozi okno, tja, kjer se je prebujala pomlad (kot so mi javljali moji že precej utrujeni možgani).

Konec

“Vstanite, lahko greva.”

“Prosim?”

“Konec je. Razprava je preložena. Druga vabljena priča se razprave ni udeležila.”

“Jo bodo nasilno privedli?”

“Ne (smeh v dvorani), priča je sodišču dostavila opravičilo.”

“Grem lahko domov ali bom ostal v priporu?”

“Gospod (ponovno smeh), tu ste le zaradi potrditve izjav iz postopka, ki se ne vodi proti vam. Razumete?”

Ne?! Mi mar želite dopovedati, da me nihče ne bo zaprl, zato ker nisem storil ničesar kaznivega, ker sploh nisem naredil nič nezakonitega? Hej, in zakaj mi tega ni nihče povedal že prej? Da ne sodijo meni? Da ne bom šel v zapor? Da bom še videl svojo družino?

In kdaj, pravite, bo ponovna obravnava? Čez mesec dni? Ja, seveda, pridem, brez skrbi!

“Spoštovani gospod odvetnik, pridite, povabim vas na pivo. Lahko tudi gospo sodnico? A, da ne, pravite? No, pa drugič. Še ena priložnost bo!”

 

A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, april 1999