Da bo “zadeva Strelnikoff” imela takšen vpliv tudi na našo družino, si nisem nikoli mislil!
Priznati moram, da za neke Strelnikoffe še svoj živi dan nisem slišal. O njih sem podrobneje izvedel iz taprve roke – tamala (s kakšnim veseljem je predavala očetu!) je bila obložena z vsemi informacijami, ki jih je te dni pobrala od starejše prijateljice. Ta se baje na alternativce ful spozna …
Tamala pravi, da so tipi tako dobri, da je že naročila njihov CD, vendar bo nanj (ker je vroča roba) morala počakati še vsaj nekaj dni. Vse informacije so me stale tisočaka. Za zgoščenko, je pribila!
Babica
Čeprav je naša babica že v zelo častitljivih letih, še vedno prebira dva dnevna časopisa, veliko revij, in zelo natančno posluša radijska poročila ter spremlja dnevnik nacionalke (“Oni na Pop-i pojma nimajo!”). Vedno sem jo imel za zelo napredno žensko, a takšno, ki je tudi spoštovala tradicijo in ki se v svojem življenju nikoli ni obrnila po vetru. Ta zgodba pove vse: ko je stari ata, njen mož, prišel s slavno rdečo knjižico domov, je moral več kot mesec dni spati v drugi sobi, si sam prati in likati, prehranjeval pa se je v bližnji gostilni. Na njegovo osuplost mu je odgovorila v skladu s časom in njegovo “novo vero” – v komunizmu so vsi enaki! In vedno je govorila: “Vsi so enaki: rdeči, črni ali beli!”. Na stara leta se je, tako je kazalo, omehčala …
V njeni sobi se je pred leti, takoj po osamosvojitvi, pojavil križ. In pred nočjo je kdaj pa kdaj (če ni predolgo gledala televizije, kot je priznala sama) zmolila kakšno molitvico. Stare tete so ji prinesle še nekaj božjih podobic z romanj, med njimi tudi danes “sporno” sliko. Zelo lepa slika, vendar je babica nanjo, tako kot na druge, sčasoma pozabila. Slike so nato obležale med črno-belimi spomini, nekje med morjem leta 1936, portretom neznanega vojaka in 1. majem leta 1950. Do današnjih dni! Očiščena prahu in pozabe je Brezijanska Marija zavzela častno mesto na steni, tik ob dedkovi sliki.
Hudič je doma tudi pri nas
Z ženo sva bila ena redkih te dni, ki niso razpravljali o smiselnosti takšnega početja, kakršnega so si izbrali celjski mladeniči, saj sva se strinjala v oceni, da imajo pravico povedati to, kar jim “leži na duši”, čeprav se z estetiko prikazanega ne strinjava. Vendar sva domnevala, da so že mimo časi, ko si moral v javnosti paziti na svoje besede, potvarjanje takšnih ali drugačnih simbolov pa je bilo že “partijokletno” dejanje z resnimi posledicami.
Kakšna zmota! Njihovo “umetniško” izražanje je bilo označeno za “bogokletno”, akterji pa so pristali v preiskovalnem postopku.
Tudi sam sem skoraj pristal na tleh, ko sem precej glasno razmišljal o krivici, ki se bojda godi celjskim fantom. Moje negodovanje je slišala babica, ki zna biti s svojo palico zelo urna in spretna, kadar je treba v jezi potolči drugače mislečega (ubodi deda, sedaj vem, zakaj se je bal njene palice kot hudič križa). “Ti bom že zbila iz glave, ti presneti hudič v naši hiši, da podpiraš te obritoglavce, da se norčujejo iz nas verujočih, in iz vsega, kar nam je svetega! In ti, brezvernik kot tvoj ded, sedaj pljuvaš po vsem, kar je meni, nemočni starki, sveto?! Te je zato tvoja mati rodila?” Bolj kot zgrešen udarec me je presenetil babičin besednjak, ki nikakor ne sodi v njen vsakdanjik. Vse je zvenelo tako znano in nekje že slišano …
Izgubljena duša in romanje
Seveda so me napadi name nadaljevali tudi naslednje dni. Na sceno so stopile še stare tete, ki nama z ženo nikoli ne bodo odpustile, da sva se poročila zgolj “civilno”, najini otroci pa niso krščeni in vzgojeni v duhu preteklosti. Skupaj z babico so sklenile, da nisem več vreden njhove pozornosti, saj sem za večno izgubljen, in da (tega sem se morda preveč vidno razveselil) nekaj časa ne bodo več hodile na obisk. Otroci bodo sicer prikrajšani za nekaj sladkarij (s pretečenim rokom), a bo vsaj v hiši mir! In povrhu vsega je naša babica prejšnjo soboto prvič v svojem življenju odšla na romanje, molit za vse izgubljene duše …
V nedeljo zjutraj
Zjutraj me je presenetila tišina, ki je vsaj ob nedeljah nisem vajen. Iz kuhinje ni bilo slišati neutrudnega podrsavanja babičinih copat, medtem ko pripravlja obilen družinski zajtrk.
Odšel sem do njene sobe, zaskrbljeno potrkal na vrata in po komaj slišnem odzivu vstopil v sobo. Babica je utrujena od sobotnega romanja sedela na postelji s križem in božjo podobico v rokah. Še preden so moje nedeljsko zaspane misli izoblikovale besede, je na neizrečeno že odgovorila: “Veš, dečko moj, vsi so enaki! Rdeči, črni ali beli.”
A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, marec 1998