Včasih, v svojih mlajših letih, sem menil, da me ne more položiti ali presenetiti noben virus. Ne vem, ali se z leti stvari spreminjajo, ali je teh virusov vse več, ali pa naše telo včasih preprosto potrebuje samo počitek.
Prve skrbi z našim tanajmlajšim so se pričele pred nekaj tedni, ko naju je z ženo prebudilo njegovo stokanje in težko dihanje. Revček je hotel kašljati, vendar ga mati narava še ni naučila, kako naj to počne. Ja, čez nekaj ur samostojnega učenja je že znal krehati kot stari ded. Najina prijatelja na začasnem delu v Ljubljani, sta mu tako nadela ime “stari krehavi”.
Zjutraj, bila je nedelja, nas je seveda čakal obisk dežurne ambulante. Prepolna čakalnica bolj ali manj bolnih otrok in zaskrbljenih staršev, vendar kljub nasprotnemu pričakovanju zelo prijazno in vestno osebje. Tanajmlajši je staknil močan prehlad (iz obširne diagnoze sem razumel le to) in prejel goro zdravil.
Virusi gredo dalje
To je bil samo začetek, saj smo pričeli padati kot domine: najprej tamali, z visoko temparaturo, nato še tamala, za katero sem sprva sumil, da se ji pač ne gre v šolo, naslednja žrtev je bila žena (ni bilo samo to, da si je želela malo dodatne tolažbe ob res napornem vsakdanjiku oskrb dveh mlajših otrok in pubertetnice), končno pa je “zadelo” še mene. In če se prav spomnim, je bilo lani, prav tako okoli velike noči, pri nas doma zelo podobno stanje. Takrat me je baje zadela (tako pravi babica)“božja kazen”, ker se nisem zapovedano postil in sem raje užival v vseh lepotah praznične prehrane. Vendar letos, ko sem pričel s shujševalno kuro številka 131 in da ne bo (samoobljuba!) mesnih užitkov (o, ja, za mesene se še najdejo trenutki), pa me kljub vsemu doleti bolezen! Res je, da je veliko blažja kot lani, a sem zaradi nje prav tako tečen!
Tudi med tednom doma
Priznati moram, da sem se odvadil biti doma tudi med tednom. Delovni ritem je pač takšen, da komaj čakaš vikend, popoldnevi pa tako ali tako prehitro minejo. Vendar sem doma vzdržal samo dva dni. Toliko dretja tamalij, sitnobe žene in bentenja babice, ker mora pri svojih letih skrbeti za celo familijo, še nisem doživel in slišal. Poln nos, gore pošrkanega papirja, litri popitega čaja in pomanjkanje spanca so me privedli do odločitve, da predčasno zaključim z bolniško in se raje odpravim na (morda) veliko mirnejše delovno mesto. Čeprav sem pričakoval kakšno ostro z ženine strani, je bilo na njenem obrazu zaslediti le vidno olajšanje: tečnoba manj.
Virus presenečenja
O.K., pa grem v službo, sem se delal užaljenega, tam imam vsaj mir. Naslednje jutro sem se zbudil veliko prej kot običajno (čeprav jamram, da mi manjka ura s prehoda na poletni čas), se uredil in kot v prvi brzini poletel v službo. Kljub dihanju na škrge in nenehnem kihanju sem uspel privoziti do službe. Veliko bolj vesel, kot so me zjutraj navajeni, se, z vso delovno vnemo, ki se je nabrala zadnja dva brezdelna dneva, vključil računalnik in kot običajno počakal, da se naloži sistem in vsi potrebni programi.
Do tega trenutka sem bil prepričan, da sem se s prihodom v službo rešil vseh domačih bolezenskih težav, predvsem pa dejstva, da sem ubežal vsem virusom, ki jih doma kar mrgoli. Ob tem sem pozabil, da je virusov več vrst, tudi takšnih, ki te doletijo tam, kjer si najmanj želiš: “kockanje” na ekranu in napis “virus presenečenja” so mi v hipu povedali vse. Murphy, vsa čast!
A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, april 1998