Morda me je zadela božja kazen, ker se ne Veliki petek nisem postil, morda pa samo nisem več tako jeklenega zdravja kot nekoč.
Saj bi lahko tisti petek vzdržal brez mesnih užitkov, vendar me je še ne tako davno hujšanje v dušo izčrpalo, da se nisem mogel upreti vonju domačih klobas, pripravljenih za Veliko noč. Ne da bi babica vedela, sem iz njenega korpeca za žegen izmaknil najdebelejšo klobaso in jo snedel s takšnim užitkom, da sem v trenutku spoznal vse sladkosti greha. Če pomislim, sem imel srečo, da me pri kraji niso zalotile sicer že rahlo pešajoče babičine oči, vendar, kot pravi neki “jugo baladnik”: “Neko to od gore vidi sve!”
Novi verniki
Se spominjate še ne tako davne preteklosti, ko so nekateri ponosno mahali z rdečimi zastavicami in drugi s prav takšno barvo obarvanimi knjižicami? Še pomnite, tovariši? Videvali smo jih na vseh proslavah delovnega ljudstva, kako z zanosom prikimavajo in ploskajo “pridigam” o boljši in enakopravnejši prihodnosti. In prav ti so pred leti zamejali pridigarja in v pravkar minulih dneh ste jih lahko opazili, kako so nosili velike košare v bližnjo cerkev k žegnu. Ti so še posebej pazili, da je bila njihova košara mnogo večja od sosedove, pa čeprav so jo po dnu našopali z vlažnimi cunjami, da je imela še spodobno težo. Bog jim požegnaj!
Velika noč
Naj bo, kakor je, Veliko noč imam najraje zato, ker predvsem dobro jem, tamala dva uživata v barvanju jajc, žena uživa v pucanju posledic barvanja, babica pa gre prvič v letu k maši (drugič je seveda za Božič). Tako sem tudi letos pripravil podroben plan obiskov tistih sorodnikov, za katere sem bil že vnaprej prepričan, da se bo dobro jedlo in pilo, pa še kaj za zraven bomo dobili. Kot vsako leto se tudi letos nisem zmotil. Koliko “Jezusovih solzic, naribanih žebljev in mesa” sem pojedel, ne pomnim več, da pa je bilo popite “krvi” vseeno preveč, me je prepričalo že dejstvo, da je krmilo prevzela žena.
Gripa kot kazen
Omenil sem že, da vsem grehom sledi kazen. Takoj po praznikih (vseeno, hvala Bogu, da se to ni zgodilo pred njimi), me je vrglo v posteljo. Sprva se mi je zdelo, da sta rahla vrtoglavica in blago povišana temperatura posledica preveč popitega prazničnega sladu, ter čuden občutek v želodcu zgolj ostanek orehove potice. Za tako sprva neznatnimi težavicami je prišla bolezen, ki jo odslej pišem samo še z veliko začetnico – Gripa. Žena je bila sprva prepričana, da blefiram, da si enostavno želim podaljšati praznike in se tako še vsaj za kakšen dan izogniti službi in malo odpočiti. Bolj kot sem jamral, manj mi je verjela. Nato pa je, bilo je tretji večer “navidezne” bolezni, počilo brez poka in vročina je v enem samem sunku poskočila tja do 38 stopinj. Že čez nekaj trenutkov je bil porušen še ta “dosežek”. Ostanka noči se spominjam samo še po šklepetanju zob, ki so s svojim “šklep-šklep-šklep” zvokom napoljnjevali prostor in preganjali tišino sicer čisto spokojne popraznične noči ter zagodli ženi prvo – od naslednji treh – neprespano noč. In kot da so se prazniki s požrtijami spremenili v lastno nasprotje, naslednjih nekaj dni razen litrov čaja nisem okusil čisto nič “trdega” (hm, tudi žena ne).
Da bi bila mera polna, sta zbolela še tamala dva. Damam pa nič, le otroci in jaz.
Poplačilo grehov
Šele danes, ko sem že “na pol” zdrav, razumem, da me je doletela “božja kazen”. Zato priznam in se kesam, da nikoli več ne bom kradel babici iz košare in da nikoli več ne bom jedel nežegnanih klobas. Pa čeprav bo morala zato babica k maši več kot dvakrat na leto! Dveh košar naenkrat pač ne sme nositi …
A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, april 1997