Povem vam, če imate v hiši samo en televizor in kup kandidatov, ki si želijo ogledati svoj program, je to pekel svoje vrste.
Še dobro se spominjam časov pred daljincem, ko sem bil daljinec sam. Imel sem pač to smolo, da sem bil najmlajši v družini, torej tisti, ki je na ukaz starejših skočil do televizorja in prešaltal na drug program. Ja, izbira je bila bogata: Ljubljana, Zagreb in ORF, vsaka postaja po dva programa. Prav toliko, kot je imel teve programskih gumbov … Če pa danes tamalo vljudno zaprosim, da mi poda daljinec, če že noče sama prestaviti prsta z enega na drugi gumb, mi odvrne, da jo samo izkoriščam in gnjavim prav v času, ko gleda svojo najljubšo najstniško nadaljevanko. Nič več obzirnosti do starejših!
Kateri program?
Minilo je že kar nekaj let, kar smo Mariborčani kot prvi v nekdanji državi dobili svoj kabelski sistem in s tem možnost ogleda večjega števila tujih programov. Se spomnite tistih programov, kjer smo lahko po ves ljubi dan gledali samo filme, moški del gledalcev pa je nestrpno pričakoval določene dneve v tednu, ko si lahko v nočnih uricah videl nekaj, kar jih mnogo pri svojih ženah ne doživi nikoli. Kmalu so tisti “tam zgoraj” ugotovili, da smo pirati, da krademo signale ipd. in so nam filmske programe preprosto zaklenili. Nato je, brez njih, ostal le kup popolnoma enakih programov v različnih jezikih …
Danes, vsaj v naši družini, skorajda ni več vprašanje, ali bomo gledali tujejezične ali naše, slovenske. Le tamala vztraja pri nemških, češ da se tako najbolje uči nemškega jezika, v bistvu pa se ji ne ljubi napisati domače naloge iz nemščine ali želi kakšen del popularne najstniške serije videti pred sošolkami in se tako naslednji dan pohvaliti pred njimi. Pred vsem zato, ker te ne razumejo nemško sinhronizacijo in čakajo, da bo ta nadaljevanka s slovenskimi podnapisi na “našem” programu. Vam pravim, vun z vraga je! Ker pa ostali v družini nismo tako “močni” v tujih jezikih, nam še kako prav (kot njenim sošolkam) pridejo podnapisi. Torej, ostane nam nekaj domačih in “domačih” programov.
Stojan ali Mario?
Prav zanimivo je, da se za največjo gledanost v Sloveniji ob istem terminu borita dva Mariborčana: Stojan in Mario. Vsak s svojim stilom in vsak s “svojo” televizijo. Ne vem, ali se gledata med seboj kot rivala, vem pa, kako je to videti v naši družini. Daljinec postane v nedeljo zvečer najbolj iskana in želena stvar. Dogodki gredo celo tako daleč, da se ženske (žena, tamala in babica) igrajo skrivalnice z daljincem. Več časa ostane skrit pri eni, dalj časa gledajo favorizirano oddajo trenutne zmagovalke.
Naša babica navija (z vsemi močmi) za Maria in Deso. Pravi, da bi si želela prav takšnega vnuka kot je on (res je, da nimam tako lepe frizure kot on, toda kaj mi manjka?). Ne razume pa, kako to, da se je kot pristni Štajerc tako hitro navzel ljubljanščine. Kot da ga je sram svoje govorice, pravi.
Tamala in žena pa sta za Stojčija (tako mu pravita). Nekaj njunih simpatij je sicer izgubil z Agencijo, a ga branita z argumentom, da ima vsak umetnik kdaj pa kdaj ustvarjalno krizo! Sedaj, v svoji novi oddaji in na novi televiziji, pa je spet tako, kot se šika! Celo mikrofon še vedno drži tako, kot zna samo on (prav ob tem se moram vedno z veliko muko vzdržati vsakega komentarja!).
Tako, vidite, na koncu trpi televizor, ki bo nekega dne ugasnil prav zaradi nedeljskih večernih šovov. Iz protesta bo mrknil, kajti takšnega boja ne bi vzdržal nihče: Stojan, Mario, Stojan, Mario, Stojan …
In mi, moški?
Priznati moram, da sem odnehal. V nedeljo zvečer ne sedem pred televizor, pa če me … (ne vem, kaj)! Ah, že moram priznati, da sem prejšnjo nedeljo špegal na TV, da bi pri Stojanu uzrl tisto mlado violinistko, ki (baje) nastopa le v mini krilcih in pri tem pokaže še kaj več kot to (to so mi povedali sodelavci, prisežem). Do njenega napovedanega nastopa sem vedno imel kaj opraviti v dnevni sobi, nato pasem moral razočarano ugotoviti, da bo nastopila v dolgih hlačah. Tako, od sedaj naprej pa res nikoli več v nedeljo pred TV!
Še najbolje se imata tamaladva: tamali gre že ob sedmih spat, tanajmlajši pa z največjim užitkom “muči” našega malega cucka in mu daje že pri svojih petih mesecih vedeti, kdo bo naslednji gospodar v naši hiši. Kdo pri njuni igri kriči bolj od drugega, ne vem. Po “bitki” sta videti dokaj klavrno, saj manjka cucku kup dlake, ki jo ima ponavadi tanajmlajši kar okoli ust. Babica pravi, da sem bil tudi sam takšen. No, pa le ima nekaj po očetu!
Dober za oba
Minulo nedeljo sem sklenil, da bom svojim ženskam priredil svoj šov. Oblekel sem poročno obleko, si končno počesal lase, sedel za naš stari pianino in jim poskušal pričarati nedeljski družinski večer, tako kot takrat, ko na svetu še niso poznali televizije in ne Stojana in ne Maria. Želel sem biti dober za oba!
In to je bil zadetek v črno! Kar otrpnile so!
Po nekaj trenutkih popolne tišine se je prva zavedla tamala in namesto pričakovanega aplavza zakričala: “Ata, tebi se je ftrgalo!”.
A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, februar 1998