Veselje, da bova kmalu imela v spalnici novo pohištvo, je bilo kaj kmalu skaljeno. Danes tudi dnar ni več dovolj.
Nekega den, ob generalki (čiščenje, seveda), sva ugotovila, da je pohištvo v spalnici že odslužilo. Nobeno čistilo ali čudežne krpe niso več pomagali, da bi omaram vrnili nekdanji lesk. “Toto gre vun,” je bila skupna odločite. Kaj pa pojstla? Pogled nanjo nama je orosil oči, ja, nanjo naju dobesedno veže mnogo spominov. Še tamaladva sta nastala tukaj, ne tem starem šklepetalu. S težkim srcem, a tudi postelja gre vun!
Kar nekaj mesecev sva vsak tolar obrnila dvakrat, samo da bi nekaj prišparala. Takšno varčevanje se je poznalo pri hrani (le v nedeljo sem lahko pojedel dva vineršnicla), tamaladva pa sta jamrala, ker jima nisva kupila vsega, kar sta si zamislila v malih glavicah. Babica, ki je tudi začutila, da vrag šalo jemlje, nama je od penzije odstopila celih 100 dinarjev. Da dinarjev ni več in da z Jakopičem na stotki nimam kaj početi, ji nisem posebej razlagal, za špricer je b’lo dovolj.
Prišel je čas izbire. To so bili najhujši dnevi. Stara (mater, kak je jezna, če ji to rečem) je domov privlekla na tone katalogov, jodlarskih in naših, nato sva jih cele noči pregledovala, seštevala cene, jih zapisovala … Naslednji korak je bil seveda ogled v živo. Dragi možje, tu se boste ziher strinjali z menoj: a ni to najhuje, kar ti lahko žena pripravi?! Šoping, pravijo temu. Moja žena me zvleče v štacune takrat, ko se ji zazdi, da mi mora vrniti milo za drago, ker sem prejšnji večer s kolegi popival. Še v posebno veselje ji je, če imam naslednje jutro mačka. V trgovinah postane ta podoben tugru!
Priznati moram, da je izbrala ona. Meni se je že zdavnaj ftrgalo, tako da sem ponoči namesto ovčic prešteval tolarje, omare, postelje, jogije, nočne omarice, lučke … Sam sem poravnaval le račune, saj mi pisanje čekov nekako gre od rok.
Z besedami ne morem opisati, kako so prodajalci pohištva prijazni. Vse do takrat, ko plačaš na blagajni. Nato bi te najraje pozabili, že vedo, zakaj. Ker se po tem začnejo prave Kristusove muke! Vsaka trgovina ti kot uslugo ponudi tudi prevoz s sprejemljivo ceno. Super! Vendar prva težava nastane takrat, ko se želiš dogovoriti o uri dostave. Žal, dostave so samo do 16. ure. Katastrofa! Po izkušnji pivskega kolega sem vedel, da ti pohištvo le dostavijo pred prag, ne pa tudi prinesejo v stanovanje, saj so prevozniki le prevozniki in ne nosači. In kako naj svoje nosače organiziram dopoldan, takrat, ko so vsi v službah? Hvala lepa, jim rečem, pohištvo bomo odpeljali sami. Sodelavkin foter mi je pohištvo pripeljal tako, kot sva se dogovorila, sam sem organiziral le kolege, ki so bili za pijačo pripravljeni tudi pomagati. Ko smo odprli cerado na kamionu, je sledil šok. Pripeljali so mi posteljo – razstavni eksponat! Brez kartonske zaščite, s šraufi, ovitimi v lepilni trak, še celo listek s ceno so pustili na stranici postelje. Raztovorili smo ostalo, posteljo pa vrnili v trgovino. Po glasni izmenjavi argumentov s prodajalcem mi je ta zagotovil, da mi bodo pripeljali novo takoj, ko bo na zalogi. In kje naj spiva, samo na jogiju? No, tam tudi sva …
Prišel je dan, ko so pripeljali novo posteljo. Ta je bila v tovarniških kartonih, tako kot se spodobi, le da manjše dimenzije, kot naročena. Tokrat je v akcijo stopila žena. Če mislite, da jih je tam, v prodajalni, zaradi nove napake nahrulila, se motite. Veste, poznam njen hladni glas, ko mi želi kaj dopovedati. Tam ga je uporabila. Ne pusti te v dvomu, o ne … Že naslednji dan sva imela pravo posteljo, z dodatnim popustom in brezplačno dostavo ob želeni uri. Ja, to pa je moja žena!
Po prvi noči na novi postelji
Šofer z dopusta v Tuniziji je temu, po jutranje nasmejanih obrazih turistov, pravil “nahte gimnastik”. In ker so gibčna leta že mimo, se je moralo zgoditi. Zaradi odboja sem padel s postelje in si poškodoval zapestje.
In danes, ob rundi špricerjev, bom moral kolege prepričati, da se mi je to zgodilo na tenisu.
Kot da ne vedo, da imam novo posteljo!
A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, november 1996