Veliko je bilo slišati o vseh teh “tujih” restavracijah, in nekega dne smo se družno odločili, da obiščemo eno od njih.
Začelo se je neke nedelje, ko semženi, seveda previdno, kolikor se da, namignil, da so mi prišli šnicli že preko glave ter da bi rad probal še kaj drugega. Morda sem imel srečo, saj je takoj privolila. To je bila ena izmed redkih nedelj, ko si ni vzela svete pravice in nas nahranila tako, kot se spodobi. Vsako nedeljo nam namreč priredi majhen družinski praznik, saj zna pripraviti šnicle na sto in en način.
Torej, odločiti se je bilo treba, kam bomo stopili. Bolj in bolj ko smo tuhtali, vrteli smo se okoli takšnih in drugačnih gostiln s ponudbami takšnih in malo drugačnih šniclov. Vsekakor nič takega, česar že zdavnaj nismo probali. Nekako isti trenutek sva z ženo prišla na idejo (njen spomin se tu sicer razlikuje od mojega), da bi poskusili hrano v teh novih, “tujih” restavracijah. Malo sva pobrskala po reklamah v časopisju, in ker sva že veliko prepotovala po svetu, ni bilo niti ene takšne, ki bi naju očarala s svojim imenom, kaj šele s ponudbo. Še najbolj eksotična se nama je zdela “Kitajska restavracija”. No, gremo do njih!
Osebje v restavraciji smo si predstavljali vsak po svoje: žena majhne in čokate Kitajce, jaz brhke in simpatične Kitajke, tamaladva pa Kitajčke z riževimi klobuki in z dolgimi brki, ali njihove deklice z dolgimi kitami. Več ali manj predstave iz filmov ali risank.
Nato razočaranje! Ostali smo pred zaprtimi vrati, ker v nedeljo Kitajčki, tako kot ves ostali svet, ne delajo. V trenutku sem izgubil vso voljo, popadla me je jeza in umirilo me je lahko le še ženino kosilo doma.
Kljub vsemu sem vztrajen človek. Nekako so me mikala tista kitajska dekleta, morda so zala kot sto hudičevk. Probali smo znova, tokrat v soboto.
Ob vstopu so naju z ženo spreleteli mešani občutki. Nikjer nobenega Kitajca! Morda pa nisva na pravem kraju, sem pomislil. In da bi se prepričal, sem izstopil ter še enkrat prebral, kam smo sploh prišli. Ja, naslov je pravi.
Sledila je prava družinska umetnost, kako otroke posesti za mizo, ki sva si jo izbrala. Kot bi trenil je bil tamali na enem koncu restavracije in tamala na drugem. Vsak je zasedel svoj najljubši položaj. A tudi tako nista obmirovala. Tamali je takoj z jezikom zacajhnal vilice in nož in popovrhu polil še meni neznano tekočino po svežem belem prtu. Verjemite, bila sva le nemi priči, sama samcata, nekje na sredini vmesnega prostora. Stara dobra dunajska šola in nekaj rdečih ušes pri tamalih so bili dovolj močni argumenti, da sva lahko nato sama izbrala mizo.
V filmih sem videl, da toti Kitajci jedo s palčkami, kar me je pred prihodom pošteno skrbelo. Ko sem bil še froc, so mi delale težave tako vilice kot nož (kaj gre v katero roko), tu pa naj bi jedel še s palčkami! Oddahnil sem si ob pogledu na čisto domači beštek. Nato pride sicer zalo dekle (čokatega Kitajca od nikoder, sem kar videl ženin razočaran pogled), oblečeno v kimono, vendar čisto navadna domača deklina. Tudi sam sem sramežljivo, da bi prikril razočaranje, pobesil pogled.
Jedi smo izbrali na slepo, čeprav je bilo ob kitajskih imenih še slovensko, saj smo poznali le riž. Že pri predjedi se mi je kot pravemu Štajercu zaluštal kruh. Morda tudi ženi, saj je takoj poprosil možakarja, ki je deloval kot uslužbenec, naj nama prinese kruh. Njegov odgovor je bil: “To je kitajska restavracija. Oni imajo namesto kruha riž!” Ti jebenti, sem si mislil, pa smo res prišli v pravo restavracijo, niti slovenskega kruha nimajo, jemo pa z našim beštekom. Smo pa potem naročili štajersko vino, italijanski kapučino, nemško pivo …
Dan (jutro) potem
Žena me je lepo opozorila, naj ne pretiravam s tisto rdečo omako iz čilijev. V ustih je sicer žgalo (dober izgovor za obilno poplakovanje s pivom), je pa vsaj nato tisti pusti riž imel okus.
Vas res zanima, kaj je bilo dan potem? Če me zbincate, ne povem, priznam le kraj dogodka: WC.
Prokleti čili!
A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, december 1996