Priprave so se začele že pred meseci. Skoraj smo si že izbrali kraj letovanja, pa so nas zafrknili oni od države. Poslali so nam slikanico, kak’ pa kje naj se mamo fajn. Notri so bile tako lepe slikice naše prelepe domovine, da smo se odločili: “Letos pa bomo doma, v Sloveniji!”
Do sem vse lepo in prav. Toda, kam? Kot glava družine sem predlagal toplice (takrat me je ravno fsekalo v križu), in ker imajo nekatere toplice v bazenih prave valove, tak al tak ni več nobene razlike z morjem. S predlogom je bila na vrsti žena, ki je seveda, kontra meni, predlagala počitnikovanje v gorah. Ne vem, kaj sem se ji zameril tiste dni, ko pa dobro ve, kakšen strah imam pred višino. Tak’ sem jo pogledal, da sta jo rešila le tamaladva. Iz dveh grl je bilo slišati enoglasno: “Moooorje!”. In so naju, trmoglavca, rešila.
Naslednji dan sva povprašala po cenah na naši obali. O.K., cene niso bile pretirano visoke in naredila sva predrezervacijo za nekoč mondeno obmorsko mesto bivše Juge. Tiste dni so z dopusta na slovenski obali prišli najini sosedje. Bili so besni. Oskubili so jih. Plačaš hotel, plačaš hrano, plačaš parkiranje, plačaš praženje na soncu, plačaš kopanje, plačaš marelo, plačaš ležalnik, plačaš …
Bogi sosed, tako se mi je zasmilo, saj vem, da njegova žena hoče vse krat dva in najboljše (da vidijo sosedje). Zato je tam ali bankrotiral ali pa se je zakreditiral (česar sosedje ne vidimo). Njegove usode nisem hotel doživljati (jaz imam ob ženi še dva otroka), zato sem odločno nastopil in predlagal pot na jug. Na katerikoli otok sosednje (prijateljske?) države. Ampak, naj bo to avantura s šotorjem in dopustovanjem neznano kje. Otroka sta ponorela. Predstavljala sta si, da bomo živeli v šotorih kot nikoli pozabljeni Indijanci, prehranjevali pa se bomo kot pravi divjaki (po obnašanju sta jim zelo blizu).
Pa hajd na pot. Na slepo (s prstom po zemljevidu) smo izbrali večji otok. Zaradi nikoli dokončanih priprav, pakiranja (več kot pol stvari preveč, tamaladva sem komaj prepričal, da smučk res ne bomo potrebovali, onadva pa sta slišala, kako na morju skijajo, žena pa je za vsak slučaj vzela še poln kufer zimskih oblačil, če se bo slučajno ohladilo) in obveznega bruhanja na poti smo na otok prispeli z zadnjim trajektom. V neki veliki kemp smo prišli šele po uradnih urah – zaprto. Lahko bi ostali brez prenočišča, nakar se je žena spomnila, da ima na sosednjem otoku kolegica iz študentskih let hišo, kjer letuje vsako leto. No, pa gremo še na sosednji otok, če smo že tu. Po nočnem tavanju, bilo je že krepko čez polnoč, tamaladva pa sitna in zaspana, smo končno našli pravo hišo, ki pa je bila prazna in zapuščena. Sam pri sebi sem pošteno preklel takšen začetek dopusta. In spet (rešiteljica) žena: “Veš, ko smo imeli zaključnega, smo bili na onem prvem otoku. Tam poznam super plažo, kjer bomo lahko v miru prespali teh nekaj ur.” Nisem imel volje oporekati, teh nekaj kilometrov gor ali dol. Kljub temni noči smo že v prvo našli pravi odcep, vendar sem imel že v križišču čuden občutek. Ne, tu pa ne bo vse v redu! Po nekaj metrih se je končal asfalt, nato se je cesta spustila strmo navzdol. Nakar, o ti moj ljubi bogec, še zdaj mi zledeni kri po žilah, smo z lučmi osvetlili čisto pravega orla. Kdo od nas je od strahu bolj kričal, je stvar razprave, a (pardon izrazu) posrali smo se od strahu. Lahko si mislite, da smo iz varnosti prespali na drugem otoku (ob kolegičini hiši), varno zaklenjeni v avtomobilu.
Kljub dogodivščinam prve noči smo ostale dni preživeli spokojno, v kampu brez avtomobilov. Spontano smo se prelevili v hipijevsko družino (tako kot ostali okoli nas), tamalega je tamala naučila plavati, midva pa sva preživela nove medene tedne.
In še nekaj poučnega – v gostilni, kjer smo običajno večerjali, so imeli na voljo dve vrsti piva. Pivo iz našega konca in njihovo pivo. Kot pravi Štajerc sem naročil prvo, le da je bilo, baje zaradi premajhnega hladilnika, hladno samo njihovo.
Pa dol z lokalpatriotizmom. Pivo je pivo!
A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, september 1996