Ne, tokrat niso cucki tisti, o katerih se želim izpovedati. Hišnih čuvajev je več sort, eno izmed njih poznajo vsi stanovalci v blokih.
Toti svet je res hecn. Do penzije imam še kar nekaj let, ampak če jo bom preživel sloneč na oknu ali kot hišni čuvaj pred vhodom v blok, potem res ne vem, kaj se bo zgodilo z menoj. Tudi naša babica se jezi, ker “ma ona babnica z drugega štoka vse pod kontrolo”. Jezna je zato, ker živi soseda nad vhodom, mi pa na drugi strani, zato babica nima takšnega pregleda nad blokovskimi dogodki, kot ga ima soseda. Čista zavist, pač!
Veste, v teh dnevih, ko se hitro stemni, že tam okoli petih popoldan, je videti prihod z avtomobilom na parkirišče pred blokom približno takole: po zavoju v ulico se pričnejo parkirišča, ki so pravokotna na blok, zato z žarometi osvetliš pročelje, nato pa – hop, hop, hop in hop – vsaj štirje “zajčki” pokukajo iz votlin (oken) in čisto brez skrivanja pošpegajo, kdo je te tak pozno prišo domu. V kolikor je na parkirišče pripeljal “tuj” avtomobil, je seveda najtežje vprašanje, “komu te grejo tak v noči na obisk” in posledična ugotovitev “sigurno bojo pili pa kvartali!” Če ne še kaj hujšega. Nikoli konca in kraja ugibanj, namigovanj in vprašanj. Že hip zatem se lahko prične tudi podrsavanje copat na hodniku, da vedno budne sosede še med seboj preverijo in prevetrijo pravkar videne prihodke ali dogodke.
Pred kratkim, ko sem si ponovno ustvarjal zalogo piva (seveda ga je treba prenesti od avtomobila do kleti), sem lahko z obrazov na oknih razbral tudi takšne namige kot so “glej ga, pijanca, tako lepo ženo in froce ‘ma, pa tak pije”.
Ja, res so hecni toti naši sosedi. Še bolj smotani so (tako pravi moja boljša polovica), “hišni čuvaji moškega spola”, štirje večni kandidati za hišnika bloka. Že ko smo se vselili, nas je obrtnik opozoril: “Vete, f totem bloki sploh nimajo hišnika, ker se niso mogli zbogat, keri bi bil. Kandidatov je b’lo preveč!”
Prvi kandidat je “sivko policaj”, saj ves dan patruljira okoli bloka. Vse vidi in vse sliši. Če slučajno pozabimo na kakšno denarno obveznost, hitro pocingla na vratih, samo da lahko preveri, zakaj zamujamo s plačilom. Obenem skrbi še za pravilno ločevanje odpadkov, saj te pri odlaganju skrbno povpraša, ali v zbiralnik starega papirja le-tega zareš odlagaš.
Drugi kandidat za hišnika je “mehanik”, ki iz užaljenosti zaradi propadle kandidature skrbi samo še za svoj avto. Večino dneva preživi na pručki ob starem švabu, ga čisti, sesa, polira, mu tu in tam na kratko prižge motor (da ne bi zarošto, kot reče). Seveda ima svoj stalni parkplac, tik pred vhodom in pod svojim balkonom, kamor po izredno redkim odhodom vedno postavi leseno kišto z izpisano registrsko številko. Hm, še nekaj je, in to se zgodi vsako nedeljo, točno ob 10. uri – obredni zagon motorja, ki nato v prazno brni celo uro. Žena je takrat pri maši, on pri avtu.
Tretji možicelj, pardon, tretji kandidat za hišnika, je gospod Metla. Ah, saj se ne piše tako, takšno ime si je prislužil zato, ker vsako jutro, nekje po sedmi, pomete pred vhodom ali, kot te zasnežene dni, pokida sneg. Bi rekel, da je najbolj priden. Je tudi edini, ki bi si zaslužil biti hišnik. A ga pri tem ovira predvsem njegova žena. Vedno pravi, koliko tega je treba postoriti v stanovanju in vedno se pritužuje nad tem, kako površno sesa, kako je spet zadnjič obarval perilo in kako še vedno, po toliko letih, ne zna pravilno obesiti perila v sušilnici … Da bi pa še za druge delal, ne za to pa nima časa, vedno pribije!
Četrti kandidat je “aprilnik”, ki ima tudi brez uradnega naziva “hišnik” izvršno oblast in ekskluzivno pravico organizatorja aktivnosti vsakomesečnih obveznosti stanovalcev. Ker je bolj redkobeseden, spušča v boj ženico ostrega in nabritega jezika. Bog ne daj, da se ji zameriš, nate bo nato jezen ves blokovski ansambel. Kakorkoli želiš živeti svoje življenje, jih vsakodnevno srečuješ. Prijatelje si izbereš, sosedov žal ne.
Nesrečni mesečni prispevek
Ja, včasih sem raztresen in pozabim na kakšno stvar, a na toti dnar za čiščenje “pozabim” prav vsak mesec. Tokrat pa, prisežem, nisem zanalašč. Bili smo na potovanju in prav te dni je bil “tisti” plačilni dan. Da naše odsotnosti hišni čuvaji ne bi opazili, ne verjamem, saj se je hip zatem, ko so bili kovčki še na hodniku in pred vrati še neodklenjenega stanovanja, prikazala “aprilnikova” gospa in me kot malega natulila, zakaj pri hudiču spet ne plačujemo za čistilko. Tako se name ne dere niti moja draga ženica, prav nikoli. Le nemo sem vpričo žene odprl denarnico in iz skritega žepa, lahko bi rekel črnega fonda, izplačal zahtevano in dolgovano vsoto.
In s tem naredil katastrofalno napako, saj sem do takrat zaradi moje stiskaške narave nerad odpiral denarnico, pa če je ženica še tako lepo prosila. In seveda pred njo uspešno skrival najbolj skrivni predel moje denarnice …
Ja, sedaj samo še zatuli name …
A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, januar 1997