December je tradicionalno mesec daril in minusov. Prvi pridejo temperaturni minusi, sledijo jim praznična darila, vse pa se konča z bančnim minusom.
Zdi se mi, da se meseca decembra veselijo samo še otroci. Nova doba potrošniškega kapitalizma (Je to še sploh pravi izraz? Oprostite, le tega poznam iz usmerjenih socialističnih šol.) je zajela predvsem najbolj hvaležne potrošnike, in to so seveda otroci. Ne verjamete? No, prav. Vendar, pomislite! Doma imate enega ali dva otroka (nekateri, kot sva moj šef in jaz, celo tri). Odločili ste se, da boste kupili na primer nov televizor, ali tako kot mi doma, feršterkerijo. In če po nakupu še vedno verjamete, da ste ga izbrali prav, boste kaj kmalu ugotovili, da ste ga vi samo plačali. Izbrali so ga vaši otroci že veliko prej, kot ste se odločili, da ga boste sploh kupili.
Pubertetniški vodja
Naša tamala je v tistih letih, ki jim, milo rečeno, pravimo pubertetniška. Trma in ugovarjanje sta na stalnem dnevnem redu. To so tudi leta zorenja, ko se je naša tamala že pričela zavedati določenih življenjskih resnic. Nasmihanje in spakovanje ob večernih odhodih v spalnico kažejo tudi na to, da ji je žena zagotovo povedala (po mojem) preveč, saj se takšne stvari dandanes, ko smo že resni ljudje, že ne dogajajo vsako noč. Predvsem pa ima tamala svojo voljo in trmo, ki ji ni kos niti žena. Sam sem obupal že zdavnaj … To ni več moja mala pupika, ki se je najraje cartala v očkovem naročju, mu zaupala kakšno skrivnost ali si z njim, pred spanjem umivala zobe. V naročje se stisne samo takrat, ko prosi za povišanje žepnine, svoje male skrivnosti si zapisuje v dnevnik (v tistega s ključavnico), ko pa je v kopalnici, jo skrbno zaklene. Takrat vanjo nimam več vstopa!
Še posebej pa je lahko težavna pri doseganju svojih ciljev!
Trije “veliki” starčki
Miklavž je za nami. Obilo čokoladnih “svetnikov in parkljev” in kup mandarin je zadovoljilo otroke ob prazniku, o katerem so slišali v vrtcu ali v šoli, vsekakor pa so ga spoznali v najbližji trgovini, kjer so se police šibile pod težo šokoladnih statut. Vendar nas čakata še dva “velika”, za nas tradicionalen dedek Mraz, in po novem (ali starem), še Božiček. Da ne bo pomote, njuna velikost se meri po velikosti daril, vendar so velik del, predvsem Božiška, sentimentalno prevzeli stari starši.
Najino darilo
Po dolgih letih sva si z ženo zaželela svoje darilo, glasbeni stolp. Priskrbela sva si cenike, prospekte, obiskala vse trgovine s tehničnim blagom v totem mestu, povprašala o plačilnih pogojih, si priskrbela dodatne čeke in se po skoraj končni odločitvi odpravila z vso družino v trgovino, kjer je nato padla odločitev. Se spomnite, kaj sem napisal v uvodu? Kdo izbira in kdo plačuje? Tamali, ki je edina štekala, kaj kupujemo (ja, tamalega je zanimalo samo to, kako najhitreje pošlatati vse te bleščeče in tuleče reči, tanajmlajši pa je na srečo spal), sva ponosno pokazala, kaj sva izbrala. S prstom, uperjenim v usta vse do grla, nama je nazorno pokazala, kaj si o izbiri misli ona. “Čujta, vijadva pojma nimata! To sploh ni nobena firma! Kdo je že slišal za tako sranje kot je to (najina hčerka kolne?). Če bom to povedala v šoli, bojovsi crknili od smeha. Glejta, cela stvar je v eni škatli, to sploh ni O.K. Sem poglejta, ferštekerija mora biti po komponentah. Ta glavna, plus dvojni kasetnik, ce-de špiler in novi gramofon, tvoj sploh ne špila več. Da ne govorim o tem, da si edini na svetu, ki posluša plate! Hej, danes so ce-de-ji! Pa dva boksa še, najmanj 200 watov. Edino to da pravi sound, pa še čisto kul zgleda vse skupaj!”
In, oprostite izrazu in morda žaljivki, baraba trgovska je vedel, kam pes taco moli. Takoj je tamalo popeljal do novega stolpa, kaj stolpa, HI-FI nebotičnika! Tam ji je razkazal, kak te basi vdarijo, če daš do fula!
Tako je že hip zatem staršem “prave poznavalke ferštekerije”, kot je dejal, predstavil “enkratno in neponovljivo” finančno konstrukcijo nakupa, odštel popust za nakup celote, dodal obresti za obročno odplačilo, vsoto razdelil na neskončno število čekov, se prijazno nasmehnil in nam čestital za zelo premišljen in poznavalski nakup.
Ne takrat in ne kasneje z ženo (kaj šele med dolgotrajnim izpoljnjevanjem čekov) nisva spregovorila niti besede. Do besede ne prideva niti sedaj, saj v njeni sobi, in to se sliši po vsem stanovanju, dobro rukajo basi …
Decembra še ni konec
Včeraj nama je tamala jasno povedala, da sedaj, ko sva si izbrala božočno-novoletno darilo, lahko izbere darilo še sama. Tudi ob njeni želji nisva prišla do besede. Hm, še do sape ne!
A. Mariborski
Mariborčan, december 1997