Spomnimo se besed, ko si ob novem letu ali praznovanjih zaželimo drug drugemu vse dobro – predvsem pa zdravja, še pristavimo. In kako je, ko nenadoma zbolimo? Ostanemo sami? O tem smo se pogovarjali z Violeto Jakob. Gre za žensko, ki ji usoda že od rojstva ne prizanaša.
Morda je bila zunanja slika, medtem ko sva v prijetnem spomladanskem dopoldnevu sedela na klopci v majhnem parku, na pogled idilična, dokler ni zapihal vetrič, ki je po prvih izrečenih besedah odnesel navidezno ubranost in se je začela njena pripoved. »V življenju mi ni bilo lahko že od otroštva,« začne odločno in zbrano, »tudi sedaj se skozi vsakdanjik prebijam le z voljo in s trudom!« Mati jo je zapustila kmalu po rojstvu in jo oddala v rejo, očeta ni poznala vse do svojih dekliških let, ko se ji je odrekel.
Kljub revščini uspešna
Ko je bila stara dve leti, sta jo iz reje prevzela prababica in pradedek, oba rojena v letu 1909, in kasneje poskrbela še za njenega leto dni mlajšega brata. Stanovali so v enosobnem stanovanju v starejši hiši na Taboru (predel Maribora, op. a.), brez lastne kopalnice, stranišča in centralnega ogrevanja. Kljub temu pravi, da na otroštvo nima slabih spominov, razen tega, da je živela v pomanjkanju stvari, ki so jih nekateri sovrstniki takrat že imeli. »Takšnega življenja sem se navadila. Vendar me je vedno spremljal občutek manjvrednosti zaradi tega, kje in kako sem živela, predvsem pa to, da sem živela brez staršev. Potrjevala sem se z odličnim uspehom v šoli, vsestransko športno aktivnostjo in kasneje v dekliških letih tudi z zunanjim videzom.«
Kljub vsemu ji je vedno uspevalo. Po uspešno končani srednji šoli se je redno vpisala na dve fakulteti in med študijem se je zaposlila kot računovodkinja v takratnem Zlatorogu. Aktivno znanje dveh tujih jezikov ji je pomagalo do napredovanja na delovno mesto poslovne sekretarke direktorja podjetja. Delovni uspeh, uspešno šolanje na dveh fakultetah hkrati, zakon in rojstvo prvega otroka. Veliko za dekle, mlajše od 25 let, ki se je s socialnega dna z veliko napora prebilo v življenje, o kakršnem beremo v pravljicah.
Kmalu po materinsko najsrečnejšem dnevu so se začele prve zdravstvene težave. »Nenadoma sem začela močno hujšati, v dveh mesecih sem izgubila 8 kilogramov, počutje je bilo iz dneva v dan slabše.« Nemoč in obup sta jo spremljala tiste dni, niti za dojenčka ni več zmogla skrbeti. Stanje se je tako poslabšalo, da so jo hospitalizirali in čez nekaj mesecev je prišla diagnoza – Chronova bolezen. Poti v bolnišnico, ki so sledile nenadnim poslabšanjem stanja, so postale stalnica življenja. Kruta usoda v njeno življenje ni posegla le enkrat, s slabšega je šlo le na slabše: »Ob dolgotrajni odsotnosti z doma sem se razšla tudi s partnerjem, ostala sem sama s sinom, vendar zaradi bolezni zanj kmalu nisem več mogla skrbeti, saj se je moje zdravstveno stanje tako poslabšalo, da niti hoditi nisem več mogla.«
Nato je prišla zastrašujoča zdravniška napoved: »Napovedali so mi samo do tri mesece življenja.« A minili so meseci in njena neusahljiva volja do življenja je premagala vse težave. Preživela je. Srečen konec težav? Ne.
Življenje »po smrti«
Meseci v bolnišnici so se vlekli in vlekli. Po uspešnem okrevanju se je v misli prikradel nov strah: »Bala sem se dneva, ko bom odšla domov. Nenadoma sem spoznala, da sem čisto sama, da nimam nikogar, ki bi lahko skrbel zame.« Po dnevu vrnitve domov sta za oskrbo poskrbeli dve patronažni sestri, hrano so ji dnevno vozili iz Karitas. Nadaljuje: »Stikov s sorodniki nisem imela, nihče se zame ni pozanimal, v obupu sem prišla tako daleč, da sem pomislila tudi na samomor.«
Kako se je kljub vsemu močno oklepala življenja, izvemo skozi njeno pripoved; obupnega stanja se je poskušala rešiti tudi tako, da si je po vseh prostorih v stanovanju nalepila sinove slike: »To me je spodbujalo ostati pri življenju in me hkrati odvračalo od črnih misli.«
Čez leto dni je bila na invalidski komisiji uradno spoznana za invalidko s pripadajočo pokojnino. Sanje o dokončanju obeh fakultet in nadaljevanju dela, ki ga je vestno opravljala, so bile z odločbo končane. Kljub temnim mislim ni ostala povsem sama, pomagali so ji na centru za socialno delo, Karitas in prostovoljke z javnih del. Rehabilitacija, tudi v zdraviliščih, je potekala več kot dve leti, kmalu je začela samostojno skrbeti zase in drugič v življenju je »shodila«.
Življenje obrača in obrne
Zdravstveno stanje gospe Jakobove se je bolezni primerno stabiliziralo, naučila se je živeti na novo in s tegobami diagnosticirane bolezni. Čez čas je spoznala novega partnerja, z njim zanosila in rodila se jima je hčerka. Življenje je dobilo nov smisel, šlo je na bolje: »Bolezen me spremlja ves čas, a sem kljub temu po rojstvu hčerke nadomestila vse materinstvo, ki ga nisem mogla dati prvorojencu.« Ob tem za trenutek obmolkne in se zazre v daljavo, med krošnje dreves. Za trenutek slišiva le petje razigranih ptic in veter zapiha močneje.
Nadaljevanje zgodbe ima konec, ki ga iz pripovedovanih življenjskih izkušenj lahko slutimo: »S hčerko sva ostali sami, ko je šla v prvi razred, s partnerjem sva se ločila. Strah me je bilo kako naprej, znova so se stvari obrnile navzdol.«
Finance in pomoč
Postavimo se za trenutek v finančno (in ne čustveno) situacijo matere samohranilke in njen mesečni prihodek: »Za vsakodnevno preživetje sem imela na voljo 360 evrov pokojnine, plus varstveni in otroški dodatek. Preživnina, ki bi jo moral nakazovati oče, je prišla le redko.«
Za Violeto Jakob se je začelo novo trpljenje, a ga je kot skrbna mati skrivala pred hčerko. Začelo se je obdobje finančnih stisk, prišli so dnevi, ko ni bilo denarja za plačilo položnic. Po pomoč se je obrnila na različne institucije, povezala se je z zvezo prijateljev mladine, da je hčeri omogočila letovanje na morju, na pomoč ji je priskočila socialna delavka na osnovni šoli Vida Živkovič in ji svetovala, kam in kako naj se obrne po pomoč, pomagala pa ji je tudi pri vseh uradnih vlogah za denarno pomoč in subvencije.
Pred leti je izvedela tudi za fundacijo Aktiva iz Ljubljane, kjer ji je veliko pomagala Mirjam Srebrnjak: »Prisluhnila je moji zgodbi, obiskala me je tudi na domu. Za vso pomoč sem ji zelo hvaležna!«
Zaradi bolezni so se nadaljevale tudi hospitalizacije: »Nikoli nisi povsem sam,« pravi, »ko sem bila v bolnišnici, so mi pomagali starši hčerinih sošolcev, saj so jo za dni, ko sem bila zdoma, sprejeli v svoj dom.«
Nepravičnosti
Violeta Jakob v pogovoru opozori tudi na pomanjkljivosti sistema, v katerem živimo: »Državo zanima le, kakšni so tvoji prihodki, nikoli pa ne upoštevajo tvojih odhodkov. Prav zlahka bi se ugotovilo, da marsikdo prejema dosti manj, kot je nujnih odhodkov, potrebnih za preživetje posameznika ali družine.« Ob tem opozori še na naslednje: »Zaradi bolezni imam predpisano posebno dieto, ki vključuje uživanje posebnih prehranskih dopolnil, kar mesečno stane tudi do 100 evrov. Za nakup tega ne obstajajo nobene subvencije, vse si moram kupiti sama. Prav zato ne morem mimo dejstva, da jaz, ki sem zbolela za neozdravljivo boleznijo, ne prejemam pomoči za posebno prehrano, medtem ko narkomani, ki so večinoma to postali po lastni volji, za svoje zdravljenje brezplačno prejemajo metadon.«
Kako preživeti?
Preden sva končala pogovor, sem v roko vzel beležko in si po njenih besedah zapisal vse mesečne prihodke in odhodke. Zaskrbljen sem vprašal, kje je matematika povedanega, kako jima uspeva preživeti mesec. »S skromnostjo, vsak cent je treba ‘obrniti’ pravilno, dobro premisliti, kaj in kdaj kupiti, poiskati in zaprositi za finančno pomoč, subvencije …«
A zmanjka pri dodatnih zunajšolskih dejavnostih, nič ne ostane za hčerine morebitne športne dejavnosti, glasbeno ali baletno šolo, dejavnosti, ki prinašajo nove mesečne položnice …
Tragedija?
»Ne, vsak hčerin nasmeh mi pomeni nov sončni žarek, novo upanje in veliko volje do življenja. In moj mali sonček se veliko smeji …«
Violeta Jakob
Violeta Jakob, 46-letna mati samohranilka, je rojena Mariborčanka.
Končala je Srednjo ekonomsko šolo v Mariboru.
Zaradi neozdravljive avtoimune kronične bolezni črevesja (Crohnova bolezen) je že 15 let invalidska upokojenka 1. kategorije.
Pripis avtorja
Violeta Jakob je moja sošolka iz srednje šole. Do stika z njo sem prišel po posredovanju osebe, ki jo poznava oba, ne da bi udeleženi vedeli, kdo je kdo v tej zgodbi. Bralcem se opravičujem za osebno noto v tem prispevku in uporabo lastnega imena sogovorke, predvsem zaradi spoznanja, kako malo sem vedel o sošolki, s katero sem se prijateljsko in sosošolsko družil skozi dijaška leta …
*************************************************************
Objava: tednik Demokracija, 14. maj 2015, www.demokracija.si
PDF članka: