Morda v letih, ko smo še pri močeh in zdravi, ne pomislimo, kaj bo na stara leta. Bomo zmogli sami, bo za nas moral skrbeti kdo od svojcev? Kaj pa če ne bomo imeli te možnosti? Obliko pomoči na domu smo že spoznali, a je ta velikokrat bolj kot ne le priprava na odhod v »dom«.
Morda imamo pred odhodom v »dom« povsem nepotrebne strahove. Po Domu pod gorco v Mariboru smo se sprehodili z direktorjem Gregorjem Žigonom. Dom za starostnike je v neposredni bližini Pekrske gorce, po kateri je tudi dobil ime (čeprav Mariborčani rečejo »Pekrska« in ne »gorca«) in s katere so se pred desetletji na Bloudkovi skakalnici spuščali smučarski skakalci. Na Slovenski Kalvariji še danes na vrhu stoji Marijina cerkev, do katere vodi križev pot.
Polni, a čutijo stisko
Gregor Žigon dom predstavi z geslom »v sožitju prijetnih, prijaznih in srčnih ljudi«: »Tega se naša ekipa drži in s tem motom širimo zavest sožitja med stanovalci in zaposlenimi.« Dom pod gorco ima v tem trenutku zapolnjene vse kapacitete, polnih je 150 postelj v domu in vseh 30 oskrbovanih stanovanj, čeprav je to eden dražjih domov v Mariboru in okolici. Kljub temu se tudi tukaj srečujejo s socialno stisko, ki se pozna predvsem v tem, da ljudje vanj prihajajo vedno starejši: »V preteklosti so v domove prihajali veliko bolj zgodaj, v starosti od 65 let naprej. Sedaj prihajajo, ko jim zdravje začne vidno pešati in se ne čutijo več sposobne, da bi živeli sami. Ta doba je danes vedno kasnejša.« Za vstop v dom starejših občanov obstaja starostna meja, to je 65 let, vendar imajo tudi mlajše s posebnimi zdravstvenimi težavami, ki ne morejo samostojno živeti.
Že večkrat smo v naših prispevkih govorili o tem, kako je finančna kriza prizadela Maribor in njegove prebivalce. Stisko ljudi čutijo tudi v domu: »Imamo kar nekaj ljudi, ki stroškov nastanitve v domu ne morejo poravnati, zato v takšnih primerih vključimo center za socialno delo, na pomoč priskoči tudi MO Maribor. Ta čas imamo 18 takšnih stanovalcev. Drugi stanovalci si nastanitev plačujejo sami ali pa jim pomagajo svojci,« pojasni posledice krize v njihovem domu gospod Žigon. V domu imajo strokovno vodjo in socialno delavko, ki skrbita zanje in jim pomagata tudi pri urejanju različne dokumentacije za pridobivanje dodatne denarne pomoči. Pri tem sodelujejo z drugimi institucijami, kot so ZPIZ, CSD, Varna hiša, Zavetišče za brezdomce, Hospic …
Tako kot stisk je tudi življenjskih zgodb veliko. Ena od njih se je direktorju Žigonu še posebej vtisnila v spomin: »Ne bom pozabil dogodka, ko je prišla na pogovor naša stanovalka, vsa v solzah in v strahu za svojo prihodnost zaradi prihajajoče nezmožnosti plačevanja stroškov namestitve. Topla beseda in iskren pogovor z mogočimi rešitvami sta njeno žalost in skrb razblinila. Zdi se mi, da samo majhne pozornosti, stisk roke in pogovor včasih delajo čudeže. Največ, kar potrebujejo naši starostniki, je toplina, da jih nekdo opazi, zanje skrbi in da jim je pripravljen prisluhniti.«
Med sprehodom po domu sem opazil, da to niso le besede, pot je bila veliko daljša, predvsem časovno, ker je ta mladi direktor prav vsakemu starostniku, stanovalcu doma, posvetil nekaj besed, nekatere objel, drugim, oddaljenim, pomahal. Prav vsi so mu pozdrav vrnili vrnilo isto, prisrčno in toplo.
Dolgčas v domu?
V domu se še posebej zavedajo, da je treba tistim, ki to zmorejo, omogočiti poln »delovni dan«, napolnjen tudi z doživetji: »Skozi vse leto imamo pester program – nekatere povabimo, da pridejo izvajat svoj program, ali pa sami v domu pripravimo prireditve,« pravi direktor Žigon. Posebej priljubljene so kuharske delavnice: »Tudi sam se vključujem v vanje, moja želja je, da damo poudarek slovenski hrani in tradicionalnim receptom priprave hrane. Naši stanovalci zelo radi kuhajo!«
V domu se, čeprav imajo za to posebej usposobljeni kader, v druženje vključuje celotna uprava: »To se mi zdi zelo prav! Sem mnenja, da mora dom delovati kot družina, ljudje se morajo tukaj počutiti kot doma, čeprav jim tega v celoti ne moremo nadomestiti. Lahko pa jim damo toplino, ki so jo imeli doma. Prav pristen stik celotnega kolektiva je za vse skupaj izrednega pomena. Stremimo k temu, da delujemo kot ena družina.« Ob sredah jim tako uprava za zajtrk pripravi pečena jajčka, ob petkih pomagajo pri delitvi kosila, ne glede na dan pa se vključujejo pri sprehodih.
Po besedah Gregorja Žigona jim poskušajo zapolniti prav vsak dan in tu boste velikokrat slišali odgovor, da zato »nimajo časa«. Dnevne aktivnosti, za katere se odločajo sami, so raznolike. Na zunanjem dvorišču so posebna igrala, prilagojena telovadbi starostnikov, nova pridobitev so tudi vrtovi, ki jih lahko obdelujejo in zanje skrbijo sami.
Aktivnosti se ne dogajajo le na prostoru doma. Gregor Žigon: »S stanovalci obiskujemo tudi prireditve zunaj našega doma. Nazadnje smo bili na Festivalu Lent, ogledali smo si predstavo na Folkartu. Navdušenje je bilo neizmerno, nekateri so bili na Festivalu Lent sploh prvič. Zelo radi hodimo tudi na izlete, ki so lahko krajši ali daljši.«
Zunanji obiski
Dom pod gorco radi obiščejo svojci, sorodniki in znanci stanovalcev. A stanovalce obiskujejo tudi drugi: »Večkrat povabimo koga od znanih ljudi, nazadnje smo, na kar smo zelo ponosni, pripravili »Steno prijetnih, prijaznih in srčnih ljudi«. To je prostor, ki smo ga namenili objavi slik in odtisov dlani naših prijateljev. To so znane in manj znane osebnosti, vendar so to ljudje, ki v naš dom prinašajo energijo in veselje za naše stanovalce. Ambasador te »stene« je Lado Leskovar. Pred tedni smo gostili Almo iz Materchefa in zmagovalca letošnjega šova Gostilna išče šefa, gospoda Valerija, ki so ga bili še posebej veseli!« Stanovalce doma so navdušili tudi Rdeči noski, posebej so jih bili veseli tisti, ki ne morejo iz svoje sobe: »Že s svojo mimiko, rdečimi noski in ogledali ter harmoniko so animirali prav vse. V naš dom so prinesli predvsem veliko topline.«
Dobro se z dobrim vrača
To so besede, s katerimi je direktor Žigon začel pripovedovati o tem, da v domu pomagajo tudi ljudem zunaj njega: »Udeleženi smo pri veliko akcijah. Zbiramo zamaške in star papir za zavetišče za živali, Materinskemu domu smo donirali oblačila, igrače in punčke. Ena večjih akcij so bile tudi punčke iz cunj za otroke na Pediatriji UKC Maribor. Letošnji dan odprtih vrat doma smo zaznamovali z dobrodelno noto – povabili smo svoje sponzorje, dobavitelje, prijatelje in na ta dan priredili tekmovanje v pripravi »humanitarnega piskra«, izkupiček od prodanih obrokov pa smo namenili v dobrodelne namene – OŠ Janka Padežnika v Mariboru. Njim predvsem zato, ker nam tudi oni velikokrat priskočijo na pomoč, kaj narišejo in pričarajo nasmehe našim stanovalcem s svojimi nastopi, delavnicami, igrami …«
Pomagajo tudi stanovalcem, ki jih pesti finančna kriza: »Kar nekaj jih je, ki jim po plačilu nastanitve v domu ostane le nekaj malega. Pomagamo jim z oblačili, tudi z odpustom plačila nekaterih dodatnih storitev, če vidimo, da tega ne morejo plačati. Pomagamo jim tudi pri izletih, ki jih organiziramo …«
Slovo
»Svojci prevečkrat pričakujejo, da je dom za starejše bolnišnica. Seveda imamo tukaj zdravstveno osebje, ki skrbi za stanovalce, pri nas imajo zdravstveno varnost, vendar dom za starejše občane ni ustanova, kamor prihajajo ljudje umirat. Morda je to predstava zunanjega sveta in tistih, ki nimajo stika s tem, kar se dogaja tukaj,« razblini vse dvome Gregor Žigon.
A konec življenja ne izbira ne kraja ne časa. V ta namen so v Domu pod gorco opremili posebno sobo, ki je namenjena paliativi: »Mnenja smo, da je nekomu, ki odhaja in se poslavlja, treba omogočiti intimo in prostor, da se lahko od njega poslovijo tudi svojci, tudi tako, da so lahko zadnje trenutke skupaj. Soba je primerno urejena, v njej je počivalnik za svojce. Morda je to posebnost, ki je nimajo vsi domovi za ostarele.«
Poletni dan
Pri izhodu, do koder me je pospremil direktor, naju je pričakal vroč in soparen poletni dan. Nad Pohorjem so se začeli zbirati nevihtni oblaki, popoldan se je prevesil v večer in po nemirni noči je zjutraj znova posijalo sonce. Dom pod gorco je obsijala jutranja zarja in njegovi stanovalci so stopili novemu dnevu naproti. Dnevu, polnem doživetij. Tako bi morali živeti tudi mi …
Gregor Žigon, Dom pod gorco
Gregor Žigon je direktor Doma pod gorco in prihaja iz turistično-gostinskih voda. Že prej je deloval kot vodja hotelov. V HIT Alpinea Kranjska Gora je bil vodja hotelirstva za pet hotelov, pred nastopom te službe je bil direktor Grand hotela Sava in Hotela Zagreb v Rogaški Slatini.
V prostem času rad kuha, veliko teče in potuje.
*************************************************************
Objava: tednik Demokracija, 6. avgust 2015, www.demokracija.si
PDF članka: