Za otroke pogosto rečemo, da so ogledalo naše družbe. Če sodimo po slišanem, stanje ni rožnato. Različni zunanji vplivi, med njimi gospodarska kriza, so imeli velik vpliv na posameznika, njegovo osnovno celico družino in širšo družbo.
Prav v družini čutijo stiske tudi otroci. In kako se nanje odzovejo? O tem smo se pogovarjali z dr. Francem Smoletom, vodjo Službe za otroško in mladostniško psihiatrijo v ZD Maribor.
Pedopsihiatrija
V Mariboru se je na tem področju premaknilo že konec šestdesetih let, ko so strokovnjaki otroške medicine in psihologije ugotovili, da je za otrokovo celostno zdravje pomembno tudi njegovo čustveno, osebnostno in duševno zdravje. Prav ta ugotovitev in poglobljeno delo na tem področju sta bila začetek ekstrahospitalne psihohigienske-psihiatrične službe. »Veliko otroških težav namreč povzročijo različni vplivi okolja, načini vzgoje in družinski odnosi,« začne pripovedovati dr. Smole. Otroci namreč na svoj način reagirajo na razne pritiske in obremenitve ter pomanjkljivo usmerjanje v vzgoji. Na Službi za otroško in mladostniško psihiatrijo v Zdravstvenem domu Maribor so v današnjih dneh, po skoraj pol stoletja delovanja, pripravljeni na vse spremembe, ki se dogajajo v družbi in posledično tudi na naših otrocih. Struktura zaposlenih je po besedah dr. Smoleta danes »polivalentna, zaposleni so otroški psihiatri (pedopsihiatri), klinični psihologi, defektologi, logopedi, socialna delavka, medicinske sestre …« Pri njih obravnavajo otroško problematiko od nič let pa vse tja do polnoletnosti, če so pa obravnavani dijaki, še čez to mejo.
Čeprav se problematika skozi leta spreminja, postopek prihoda v njihove ordinacije ostaja enak: »Večinoma jih k nam napotijo pediatri ali šole. Pri nas so deležni obravnave, opravimo preglede in poskušamo sanirati to, kar se da.« Ob tem sogovorec za trenutek premolkne in se dotakne žgoče težave našega zdravstvenega sistema − čakalnih dob: »To je velik problem, saj je premalo zaposlenih. Na pedopsihiatra se čaka tudi do sedem mesecev, psihologa do pet. Tudi sam kot logoped ne morem obravnavati vseh otrok, ki bi bili potrebni pomoči.« Tako je pri kurativi, ne smemo pa prezreti, da pri njih opravljajo še obvezne preventivne preglede triletnikov, ki jih pregleda klinični psiholog, in petletnikov, ki jih pregleda še logoped. Ob tem seveda svetujejo še njihovim staršem. Dr. Smole pri tem opozori: »Samo v eni generaciji petletnikov ima govorne težave od 30 do 40 odstotkov otrok, to pomeni pri eni generaciji tudi do 400 otrok, ki bi jih morali obravnavati. Ampak za to nas je tukaj premalo, stvari ne moremo opraviti tako, kot bi radi …!«
Psihične motnje otrok
Dr. Franc Smole na področju pedopsihiatrije deluje že vrsto let, zato se ob tem postavi samoumevno vprašanje, kako je bilo z otroki pred desetletji in kakšni so ti danes. »Danes predvsem opažamo več anoreksij in osebnostnih težav mladostnikov, mnoge od teh težav so rizične. Zadnje čase opažamo še veliko težav pri vzgoji, predvsem po razpadu družine. Prav te problematike je vedno več.« Ločitev staršev − najmanj zaželeno, a zelo pogosto v partnerskem življenju − je za otroke posebej stresno obdobje: »Posebej težavno je pri dodeljevanju otrok partnerju ob vprašanju, pri kom bo po ločitvi ostal. Odločitev ni naša, a smo pri tem udeleženi kot svetovalci. Naši terapevti so vključeni pri svetovanjih, kje bo otrok živel, kako bo z njim, ko ostane v enostarševski družini, kjer partnerski odnosi niso dokončani. Posledice so, da ob odločitvah lahko prihaja do »uporabe« otrok pri reševanju odnosov, do nesporazumov npr. o tem, kako dolgo in kje bo otrok, kdo bo šel ponj v šolo, kdo bo skrbel za počitnice … Tega je v vsakdanjem življenju kar dosti.«
Kako je bilo pred nekaj desetletji? Dr. Smole iz izkušenj pove, da so se takrat ukvarjali z drugačnimi težavami, npr. z močenjem ali blatenjem. V novejšem času je, kot izpostavi dr. Smole, pri otrocih s težavami z odraščanjem zelo pogosta hiperkinetična motnja: »To so otroci, ki se zelo težko vključujejo v standardni nivo okolja in s svojo nemirnostjo, čeprav so lahko nadarjeni, motijo ustaljene načine učenja.« Prav zato ti otroci potrebujejo veliko prilagoditev v šoli, kot so krajše ure ali pomoč učitelja z dodatno strokovno pomočjo. Pri hipermotoričnem otroku, posebej če je bister, se velikokrat pojavijo vprašanja, kot so »zakaj nisi pri miru«, »zakaj nisi naredil tega«. »Ob tem nastane problem, ki lahko postane vzgojni ali celo moralni, v resnici pa gre za takšno funkcioniranje organizma, ko otrok ne more drugače. Če iz tega nastane konflikt, lahko konflikt naredimo tudi iz vsake druge težave, potem pa je zagata še večja,« razloži dr. Franc Smole.
Takšne otroke poznajo vsi starši, ki so se z njimi srečali bodisi kot sošolci svojih otrok, ali starši, ki se srečujejo s to motnjo pri lastnih otrocih.
Razlaga razlogov za motnje? »Poznamo več različnih stopenj, a zanje ne poznamo vseh razlogov …« Vendar ob tem dr. Smole opozarja, da je treba takšne stvari pravočasno prepoznati in jih nato pravilno strokovno obravnavati.
Tudi učne težave spadajo v novodobne težave otrok in so blaga oblika nekih psihičnih vzrokov: »Sem spadajo težave s pisanjem, z računanjem, s sodelovanjem. Tudi tega je v zadnjih letih vedno več.«
Krivi s(m)o tudi starši in šola
Vodja pedopsihiatrije dr. Smole ob tem opozori: »Prihaja do nekaterih družbenih sprememb, veliko stvari je vezanih na način vzgoje, recimo razvajanje. In tu se starši težko znajdejo, zlasti če gre še za kakšno motnjo. Potem otroke včasih ‘zategnejo’, saj rečejo, da gre za žlehtnobo, v resnici pa lahko gre za obliko učnih težav.«
Opozorila staršem se nadaljujejo: »Vzgojni vzorec današnjih dni je popuščajoč, dopuščajoč, otrokom ne dopustimo vse realnosti življenja, preveč jih varujemo in jim ne pokažemo meja.« Novodobno starševstvo otrokom žal omogoča nerealen svet, ki se lahko zelo hitro poruši, največkrat že ob prihodu v srednjo šolo: »Prav zaradi tega se otrok ne sooči pravočasno z življenjem,« je modrost in opozorilo strokovnjaka dr. Smoleta. Starši v negotovosti, da niso »dobri starši«, prepogosto pouščajo otrokom na področjih, ki ne vodijo v samostojnost.
Tako je s starši, kako pa je s šolo? Tudi na to ima dr. Franc Smole strokovni odgovor: »Tudi šola danes ne nauči dovolj avtonomnih mehanizmov samostojnosti, v šolah je veliko ponavljanja, ne naučijo jih pomembnih situacij, kot je preprosto »znajdi se.« Seveda je pri Slovencih marsikaj res tudi kulturno pogojeno, pomemben je tudi značaj Slovencev, kot pravi dr. Smole: »Naš karakter je po mojem mnenju tak, da nimamo občutka za skupno dobro, manjka družbena identiteta, nismo dovolj samozavestni in ponosni ter dovolj močni, da bi premagovali tudi manjše težave. Naš značaj je takšen, da je ‘fajn’, če smo pridni, in da poslušamo …«
Težav mladih je veliko
Dr. Smole se v pogovoru dotakne še veliko žgočih težav naše družbe v starostni skupini, o kateri je tokrat govor – visokega koeficienta samomorov, bega mladih iz države, v kateri ne vidijo svoje prihodnosti … Strokovni tim, na katerega je dr. Smole kot predstojnik izredno ponosen, je velikokrat naletel na skupni imenovalec težav otrok in mladostnikov: »Vidimo, da so otroci velikokrat simptom težav, ki jih imajo doma. Pri mladostniku, če ne gre za primarne procese psihične bolezni, gre pri večini primerov za težave družine in odnosov znotraj nje. Otrok, ki se reže, s tem daje apel ‘pomagajte mi’. Največkrat se težave otrok pojavijo pri prehodih, npr. v vrtec, iz vrtca v šolo itd., pri prehodu v mladostništvo in kasneje v odraslost.«
Razlago težav otrok in mladostnikov sogovorec sklene s kruto realnostjo zlorab zaupanja: »Ne smemo pozabiti tudi na dejstvo, da v zadnjih letih zaznavamo vse več zlorab otrok, celo s strani bližnjih. Morda pa otroci sami prej kot nekoč sprožijo pomoč s svojim neprilagojenim vedenjem.«
Otroci so trdoživa bitja
So otroci res nebogljena bitja, ko jih vihar zunanjih vplivov meče z enega vala na drugega, dokler se ne razbijejo na čereh življenja? Dr. Smole svari pred takšno črnogledostjo: »Otroci so zelo trdoživa bitja, tudi v še tako neugodnih situacijah imajo moč, da preživijo! Drugo pa je seveda vprašanje za kakšno ceno.«
Srečen konec nesrečnega otroštva?
Ne tako hitro. Ni vse tako, kot je zapisano v všečnih pripovedkah za lahko noč. Življenje otrok ima svoje nadaljevanje tudi kasneje, v odrasli dobi: »Muke in težave iz otroštva se lahko prenašajo v nove družine. Saj veste, za starševski poklic te nihče ne uči. Starši so po svoji invenciji, znajdejo se in ravnajo po svoji izkušnji.«
Morda smo sedaj vsi pred ogledalom starševstva.
Kaj vidite?
Dr. Franc Smole, prof., Zdravstveni dom Maribor
Dr. Franc Smole je vodja Službe za otroško in mladostniško psihiatrijo v ZD Maribor. Rojen je bil v Šmarju pri Jelšah, po klasični gimnaziji je odšel v Ljubljano, kjer je študiral na pedagoški fakulteti. Drugo stopnjo študija je končal v Zagrebu. Svojo poklicno kariero je začel na “posebni šoli” kot defektolog, nato se je zaposlil v Zdravstvenem domu Maribor kot logoped. Leta 1991 je magistriral v Zagrebu in leta 2002 doktoriral v Ljubljani. Bil je zunanji sodelavec na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pri izobraževanju logopedov in na Pedagoški fakulteti v Mariboru pri izobraževanju pedagogov. Z nasmehom priznava, da se počasi odpravlja v pokoj, ko se bosta lahko z ženo posvetila predvsem vnukom.
***********************************************************
Objava: tednik Demokracija, 18. junij 2015, www.demokracija.si
PDF članka: