Tudi otroci in mladostniki imajo svoje težave. Vse prevečkrat jih zadržijo zase, nekateri se v nemoči njihovega reševanja zatečejo tudi k vzorcem obnašanja, ki zanje niso značilni. Družbena situacija na tej ranljivi populaciji pušča veliko globlje rane, kot se jih kot zunanji opazovalci sploh zavedamo.
Jolanda Vaner, ki vodi Krizni center za mlade Maribor (v nadaljevanju: krizni center), ni zunanji opazovalec, težave otrok in mladostnikov pozna poklicno, njihove zgodbe pa velikokrat prodrejo tudi na osebno raven in kljub dolgoletnim izkušnjam ob njih ne ostane ravnodušna. Tudi na hladen in deževen junijski dan, ko sva se srečala, je bila vidno pretresena zaradi dogodka izpred nekaj dni. Še preden sem vključil snemalnik, je pretreslo tudi mene. In kar je neuradno rečeno, naj tako tudi ostane, čeprav mi je v hipu spremenilo pogled na današnjo situacijo otrok in mladostnikov, ki jih sprejmejo v kriznem centru. Predvsem na to, kam se postavljajo meje mladostniškega vedenja …
Že 15 let
Krizni center za mlade Maribor je bil ustanovljen leta 2000, je državna institucija in redna dejavnost Centra za socialno delo Maribor. »Namenjen je otrokom in mladostnikom v starosti od 6. do 18. leta ter mlajšim polnoletnim osebam, ki se še šolajo, kadar so v hudi stiski in je sami ne znajo razrešiti ter je umestna izločitev iz domačega okolja oz. okolja, kjer konflikt oz. stiska nastaja,« Vanerjeva na kratko opiše pomen in vlogo kriznega centra. K njim otroci in mladostniki lahko pridejo sami, lahko pa jih tja napotijo pristojne službe matičnega CSD ali drugi, kot so pedopsihiatrija, šolska svetovalna služba: »Cilj je otrokom in mladostnikom ter njihovim staršem oz. skrbnikom, ki se znajdejo v težkih življenjskih situacijah, omogočiti podporo in čim večjo samostojnost pri iskanju izhoda iz njih na podlagi uveljavljanja načela lastne odgovornosti,« pojasnjuje voditeljica centra.
Vendar se otroci in mladostniki v krizni center ne zatekajo samo po trenutno pomoč, nekateri so tja napoteni, se tja zatečejo ali pa so tja pripeljani tudi proti svoji volji.
Napotitev
Večino otrok in mladostnikov v krizni center napotijo pristojne službe, a se niti takrat, ko pridejo k njim, večina ne zavedajo zakaj: »Pogosto se zgodi, da ko mladostnik pride k nam, sploh ne ve, kje je težava. Misli, da je problem v tem, ker ima v šoli neupravičene ure, slabe ocene in se zaradi tega prepira s starši,« opisuje prvi pogovor z varovancem Jolanda Vaner. V svetovalnem procesu se nato izkaže, da so težave povsem drugje: »Gre za porušene odnose v družini in za čustveno odtujenost!« Ob tem Vanerjeva poudari, da so to težave, ki niso rešljive v treh do šestih tednih, kolikor je lahko varovanec pri njih. Prav zato je veliko dela tudi s starši, tudi ti morajo marsikaj spremeniti prav pri sebi. V skupnih pogovorih poskušajo rešiti tudi to in po oskrbi v kriznem centru zadevo na podlagi njihovega poročila prevzame pristojni center za socialno delo in začeto nadaljuje v svetovalnem procesu.
Namestitev otroka ali mladostnika v krizni center je prostovoljna odločitev otroka, kar pomeni, da se mora s tem strinjati. Ob namestitvi podpiše dogovor, s katerim se odloči za aktivno sodelovanje pri razreševanju lastne problematike ter privoli v pogoje bivanja ob upoštevanju hišnega reda, ki velja v kriznem centru.
Privedba
Krizni center lahko hkrati sprejme do 10 mladostnikov in še dva v interventni center, ki je namenjen tistim, ki so pobegnili iz mladinskega zavoda, rejniških družin ali od doma in je zanje podan zahtevek po iskanju ter jih na terenu najde policija. Te pripeljejo najprej v krizni center: »Te smo dolžni v 24 urah vrniti v okolje, od koder so pobegnili. Pri nas imajo medtem možnost svetovalnega pogovora, čustvene stabilizacije …«
V intervencijski center sprejemajo tudi mladoletne tujce, ki jih je policija privedla zaradi gibanja na območju naše države brez staršev oz. skrbnikov: »Tu je zadeva kompleksnejša, saj moramo k sodelovanju povabiti zunanje institucije, npr. pristojno veleposlaništvo in ministrstvo za notranje zadeve − urad pri policiji SIRENE (Supplementary Information Request at National Entry – zahteve po dodatnih informacijah pri nacionalnih vnosih), ki pomagata pri vrnitvi teh mladostnikov oz. preverjata, ali je zanje razpisana tiralica ipd.« Ob tem Vanerjeva še razloži, da je takšnih mladostnikov največ iz Romunije: »Večinoma so to prestrašeni otroci, ki ne znajo tujih jezikov, zato je komunikacija otežena. Prve dni pri nas odklanjajo vse, tudi hrano. Pri nas ostanejo do deset dni.«
Umik
»Osnovni namen kriznega centra je zagotavljanje 24-urne varne namestitve in zavarovanja otrok in mladostnikov v stiski, ki so sami poiskali pomoč ali pa so jih k nam napotile druge strokovne službe. Pri nas lahko ostanejo od tri do šest tednov,« pojasni Jolanda Vaner. V času namestitve je mladostniku oz. otroku omogočeno, da se čustveno stabilizira in s pomočjo strokovnih delavcev najde optimalno rešitev iz težav, zaradi katerih je poiskal pomoč. To dosegajo tudi s sodelovanjem s starši, a »če mladostnik po umiku v krizni center ne želi domov ali pa je bil k nam napoten zaradi fizične, psihične ali spolne zlorabe, staršev ne vključujemo oz. jih vključuje matični center za socialno delo,« opozori Vanerjeva.
Velikokrat so otroci in mladostniki žrtve družinskega nasilja in takrat je center za socialno delo dolžan poskrbeti zanje in jih, če ni možnosti namestitve v širši okolici in socialni mreži, namestiti v krizni center. Program kriznega centra je namreč namenjen predvsem otrokom in mladostnikom, ki so v stiski in potrebujejo pomoč, vendar se njihov program širi tudi na polje, ki ga pred petnajstimi leti še niso predvideli, na področje mladoletnih nasilnežev.
Agresija
»Vedno pogosteje sprejemamo mladostnike, ki jim je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja staršem ali skrbnikom zaradi agresivnega vedenja. Ti ne sprejemajo prostovoljne namestitve v krizni center in jih k nam pripeljejo proti njihovi volji,« zaskrbljeno pripoveduje Vanerjeva. Ti mladostniki namestitev doživljajo kot kazen, ne želijo podpisati dogovora o sodelovanju in sprejemanju hišnega reda. Ob tem opozarja na naslednje: »Velikokrat ti mladostniki nimajo uvida v to, da imajo problem, zato ne želijo sodelovati pri razreševanju svoje problematike.« Delo z njimi je, kot poudari sogovornica, izredno zapleteno in oteženo. Ob tem ne morejo in ne smejo sodelovati niti s svojimi starši, saj bi, če bi jih pozvali na pogovor v prostore kriznega centra, kršili ukrep prepovedi približevanja, ker se jim mladostnik po izdanem ukrepu ne sme približati na 200 metrov! In kako jim lahko pomagajo? »Pogosto se zgodi, da mladostnik pri nas uživa samo ‘hotelske usluge’. Po 10 dneh, ko se izteče ukrep, gre domov. Krog nasilja se nato lahko nadaljuje …«
Težave nekdaj
V petnajstih letih obstoja kriznega centra so v njem sprejeli že več kot tisoč otrok in mladostnikov in na nek način tudi toliko družin. Kakšni so bili otroci pred desetletjem in pol? »Lahko rečem, da so bili otroci pred 15, 10 leti drugačni kot danes. Težave in stiske, ki so jih imeli, so bile hitro rešljive in preprostejše. Danes so zadeve veliko bolj komplicirane in kompleksne. Takrat smo obravnavali otroke in mladostnike v starosti od 15 do 17 let,« iz izkušenj pripoveduje Jolanda Vaner.
Težave danes
Voditeljica kriznega centra nadaljuje: »Danes je starostna meja dosti nižja, v zadnjem letu in pol imamo tukaj otroke v starosti od 12 do 13 let. To so zelo ranjeni otroci, z zelo velikimi primanjkljaji, zato je tudi obravnava teh otrok precej zahtevnejša. V proces moramo vključiti veliko več zunanjih sodelavcev, kot je pedopsihiatrinja, včasih je potrebna tudi hospitalizacija.«
Skupaj s strokovnimi sodelavci sogovornica tudi ugotavlja, da se v zadnjih letih pojavlja precej namestitev otrok in mladostnikov s hudimi čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki so izražene v različnih oblikah in so zelo kompleksne.
Pri mladostnikih so ta čas največje težave zaradi zlorabe prepovedanih substanc, neupoštevanja usmeritve v zavodsko varstvo, ki ga mladostnik odklanja ne glede na sklep sodišča, mladoletni tujci na begu …
Prihodnost
»Tega si ne upam napovedati, lahko izhajam iz opažanja pri strokovnem delu. Narašča socialna ranljivost mladih, neugodne so tudi družbene razmere, saj ni služb in ni socialne varnosti. Bojim se, da smo nekaj generacij mladih že izgubili …, « sklene pogovor Jolanda Vaner.
Mag. Jolanda Vaner, Krizni center za mlade Maribor
V Kriznem centru za mlade Maribor je zaposlena že 15 let, to je od samega začetka, zadnjih 8 let ga vodi. Ima 34 let delovnih izkušenj, kot socialna delavka je bila zaposlena v Jeklotehni Maribor in nato v različnih enotah Centra za socialno delo Maribor. O svojem delu čustveno poudari: “Delo z najbolj ranljivo populacijo se me vedno dotakne ne glede na delovne izkušnje.” Po delu se najlaže sprosti v športu, sprehodih v naravi, ob dobri knjigi in druženju s prijatelji.
**********************************************************
Objava: tednik Demokracija, 2. julij 2015, www.demokracija.si
PDF članka: