Kriza se je zasidrala v vse družbene pore in prizadela vse starostne skupine. V dobi odraščanja so posebej občutljivi otroci in mladostniki. Kako se kriza pozna pri njih? Po odgovore smo se odpravili na mariborski center za socialno delo (CSD).
Psiholog mag. Radoslav Slana na tem področju dela že 30 let, ta čas je strokovni sodelavec na CSD Maribor v enoti za varstvo otrok in mladostnikov. Temeljna naloga enote, v kateri deluje, je varstvo koristi in pravic otrok in mladostnikov. »So otroci, ki imajo določene težave v šolskem okolju, ali pa gre za otroke, ki imajo primarno težave zaradi neurejenih odnosov v družini,« na kratko opiše problematiko in krog dela. Na CSD obstaja tudi enota za pomoč posamezniku in družini, ki bolj skrbi za področje družine, če gre za problematiko na strani odraslih (staršev), za alkoholizem, nasilje ali zanemarjanje otrok.
Delo treh desetletij
Pri opisovanju težav mladostnikov je psiholog Slana zelo previden. Razmere so se v tridesetih letih, odkar dela na tem področju, zagotovo spremenile, spremembe so opazne. Tudi otroci so danes drugačni, kot so bili v prejšnjem stoletju. Kaj se je spremenilo in zakaj? »Ali so spremembe nastale zaradi družbene percepcije dogodkov v družbi ali zaradi same strukture te dinamike v družbi, saj se ljudje drugače odzivamo na stvari, situacije nas kot posameznikov ne silijo več v značilno vedenje, ki bi na koncu lahko rezultiralo kot kaznivo dejanje,« razmišlja Radoslav Slana.
Težave v odraščanju, ki so morda enake v tem obdobju ne glede na generacijo otrok, so zelo splošen pojem. Najprej se je treba vprašati o vzrokih in posledicah, saj ko stvari pridejo do CSD, to ni več tako pomembno. »Vedno zadaj stoji neki problem, otrok ne obiskuje šole, najpogosteje kakšen srednješolec, ki lahko živi tudi tvegano – prisotne so lahko droge ali kakšne druge oblike vedenja, ki zaskrbijo starše. Lahko pa gre celo že za kazniva dejanja.«
Razlik v vedenju mladostnikov ni veliko, dejstvo je, da je bila »tatvina tudi pred 30 let tatvina in je tudi sedaj«.
Kljub temu je zaznati posebnost današnjih dni: pred tridesetimi leti je bilo v opazovani skupini otrok s kaznivimi dejanji (po 14. letu) največ dejanj v smislu tatvine in vlomov. Ob tem poudarja: »Kot psiholog moram reči, da so v ozadju teh dejanj še vedno bili le mladostnice in mladostniki, ki so v smislu osebnostnega funkcioniranja in prebujajočega se odnosa do življenja in sveta še vedno živeli skozi neko zdravo jedro. Takšnim smo rekli ‘zdrave barabe’. Fantje so se pač malo stepli … (smeh).« Pravi, da so strokovni sodelavci kljub temu imeli občutek, da jih ni treba biti strah prihodnosti za večino od teh priložnostnih delikventov. Danes je stanje nekoliko drugačno: »Pri večini današnjih mladostnikov, s katerimi se srečujemo pri svojem delu, je problematika veliko bolj kompleksna, večplastna in bistveno teže nagovorljiva kot leta nazaj. Čeprav je lahko zunanja podoba velikokrat enaka, gre za tatvine, opuščanje izobraževanja ali zlorabo alkohola (čeprav tega skoraj ni več!) in nedovoljenih drog. Težava je ta, da so ti mladostniki danes skoraj nenagovorljivi, da se ne odzovejo na problem, svojega položaja se preprosto ne ustrašijo. Zakaj? Na to ni preprostega odgovora …« Čeprav se pri svojem delu s pogovorom poskuša približati sogovorniku, mlademu prestopniku, mu razložiti, da njegovo početje ni sprejemljivo in da s tem ogroža temelje svojega komaj začetega življenja, velikokrat naleti na neprebojni zid molka ali pretresljiv odgovor maldostnika: »Saj ni edino pravilen način za življenje to, da hodiš v službo, da imaš otroke, da plačuješ davke državi …«
Težko je, saj večina teh mladeničev živi v smislu »kar ni strogo prepovedano, je dovoljeno«.
Kam, ko gre vse narobe
Mladostniki, ki so stopili na kriva pota, tega ne uberejo vsi povsem zavestno. »So tudi mladostniki s kaznivimi dejanji, ki so se malo ‘izgubili’, kot pravimo, pri njih je problem predvsem ta, da se je najprej sesula družina, njihova osnovna celica.« Velikokrat imajo opravka tudi z otroki, ki prihajajo iz družin, kjer je težka socialna situacija, ki kar kliče po tem, da je treba takšnemu otroku pomagati na drugačen način: »Breme obveznosti je za otroke v tem okolju tako veliko, da potrebujejo pomoč v specifičnem okolju. Tu se odločamo za namestitev v mladinske domove, če gre za situacije, ki niso kaznivo dejanje. Če gre za slednje, se CSD z lastnim sklepom odloča za vzgojni zavod, lahko pa gre pri tem ukrepu za sklep pristojnega sodišča.«
Laični svetovalci
Sogovorec ne skriva zadovoljstva, ko omeni program javnih del, ki prek CSD poteka že od začetka devetdesetih let, v okviru katerega so pridobili nove sodelavce – laične svetovalce. »To je program psiho-socialne pomoči otrokom z učnimi in drugimi težavami v odnosih. Pomaga nam zajeti skupino otrok, ki je brez tega verjetno ne bi mogli uspešno obravnavati na noben drug način. Tudi zato, ker njihovi problemi zahtevajo neposredno navzočnost svetovalca pri tem otroku, njegovo neposredno udeležbo pri vključevanju v vsakodnevno delo, predvsem pri izobraževanju. Ta program so dobro sprejeli tudi starši teh otrok.« Ob tem navede podatek iz njihovega opazovanja, da je ta program uspešen pri vsaj 70 odstotkih mladostnikov, ki so tovrstno pomoč potrebovali. S tem se je zmanjšala tudi napotitev otrok v mladinske ali vzgojne domove, ti otroci lahko ostanejo v domačem okolju in razredu.
Zanimiva primerjava
Ob tem strokovni sodelavec na CSD Maribor mag. Slana postreže še z zanimivim podatkom, da je bilo pred 30 leti, ko je začel delati, med obravnavami fantov in deklet približno 70 odstotkov fantov in 30 odstotkov deklet. Pri dekletih je šlo največkrat za manjše kraje ali pretepe. Danes se je razmerje pri obravnavanih kaznivih dejanjih mladostnikov zelo spremenilo – govorimo lahko celo o 99-odstotnem deležu fantov. »To je največja sprememba,« pravi.
Razloge za to vidi tudi v tem, da imajo dekleta znotraj naše družbe več manevrskega prostora za uveljavitev in da skozi način življenja laže poskrbijo zase. Z večjimi težavami se spopadajo fantje, v krizi težko pridejo do zaposlitve, če pa jo že najdejo, morajo biti v njej vztrajni in z njo tudi zadovoljni. Resnično težko …
Radoslav Slana nadaljuje: »Po podatkih tožilstva in policije je število obravnavanih kaznivih dejanj manjše kot v času pred krizo. Za upad teh dejanj vidim tudi rezultate minulega dela pristojnih služb, saj do pomoči pride že veliko prej kot v preteklosti.«
Beg pred krizo
Tudi v Mariboru se je veliko mladih družin za stalno ali začasno izselilo ne samo iz mesta, temveč tudi iz države. Ob tem nas Slana opozori še na eno posebnost: »Maribor je multikulturno mesto, tudi s skupinami, ki so velik socialni problem. Tu lahko govorimo o Romih, ki so v Mariboru navzoči že dalj časa. Lahko pa rečem, da so se nekateri Romi najhitreje odzvali na krizo − veliko družin se je izselilo v evropsko okolje.«
Radoslav Slana, CSD Maribor
Mag. Radoslav Slana je od leta 1984 zaposlen v Centru za socialno delo Maribor, v enoti za varstvo otrok in mladostnikov kot strokovni sodelavec.
Rodil se je leta 1960 v Bolehnečicih v Slovenskih goricah. Obiskoval je gimnazijo v Ljutomerju, nato je študiral v Ljubljani na filozofski fakulteti, kjer je diplomiral in nato magistiral na oddelku za psihologijo na temo psihosomatske medicine.
Njegovo osnovno vodilo pri delu je, da se ne sme povzročati škode niti v imenu stroke niti položaja, s katerega nastopaš.
**********************************************************
Objava: tednik Demokracija, 16. april 2015, www.demokracija.si
PDF članka: