Jo je udaril enkrat, dvakrat, večkrat? Je pomembno? Je! Morda je bil tisti enkratni (in nikoli več) udarec le kaplja čez rob prepolne čaše. V bistvu nepotrebna eskalacija nasilja, ki je imela za seboj dneve in dneve frustracij na koncu povzročitelja nasilja.
Jelka Šparavec, tokratna sogovornica, je iz Združenja za razvijanje nenasilnih odnosov – Društvo ZRNO. In s kom se pri njih (»dneve po tem«) ukvarjajo? Z ljudmi z izkušnjo nasilja. Prvič, odkar se v tej rubriki ukvarjamo s temo nasilja, bi lahko končali prispevek že na začetku, in sicer z navedbo dela imena omenjenega društva: »razvijanje nenasilnih odnosov«. Preprosto, kajne?
Iz teorije do prakse
Morda je tako zapisano v teoriji, morda v tisočerih knjigah z nasveti »kako v 100 korakih do …«, vendar življenje piše zgodbe za vsakega posebej. In zanj ni univerzalne rešitve. Življenje zakonske ali zunajzakonske partnerje postavlja pred vsakodevne preizkušnje in te se lahko počasi zlivajo v lonec nad odprtim ognjem. Tako dolgo, dokler pod pokrovom partnerske preizkušnje ne zavrejo. Reakcije so lahko različne – od izbruha obojestranskih težkih besed (izpust pare povzroči zmanjšanje pritiska, pride do olajšanja) do izbruha nasilja (pokrov je ostal na ekonom loncu odnosov, preslišan je bil žvižg, znak povečanega pritiska). Padla je klofuta, dve, tri … Žrtev jih ni štela. Kako živeti dalje?
Jelka Šparavec pripoveduje: »Dva sta zaživela skupaj, začela sta si ustvarjati dom, ga gradila in z otroki ustvarila tudi družino … V času našega življenja otroci odrastejo, postanejo najstniki in nastopijo njihove težave … Takrat se starši pogosto znajdejo nemočni pred to težavo in ob tem ugotovijo, da se ne znajo pogovarjati, da ne znajo ‘stopiti skupaj’, kot rečemo. Ugotovijo, da so se v življenju odtujili. To je tudi izraz, ki se ob tem najpogosteje uporabi. Partnerski odnos v krizi, starševska vloga, vse to so stvari, ki jih partnerja težko zmoreta. Še huje je, če je v ta odnos vpletena tretja oseba. Velikokrat smo se srečali z moškimi povzročitelji, ko je nekega dne ‘zavrelo’ v odnosu in komunikaciji. Nato je prišlo do težkih besed, kot so ‘zadavil te bom’, ‘tako te bom stolkel, da se ne boš več pobrala’ …«
O tem govorimo!
Zgodba o nasilju v družini se lahko začne pri otrocih: »Ti so danes zelo dobro seznanjeni z vsemi oblikami pomoči, in ko očetovo grožnjo sliši otrok, čeprav oče tega ni mislil dobesedno ali pa bi to tudi udejanjil, pokliče policijo …«
Ko enkrat v družini z mladoletnimi otroki posreduje policija, se zgane tudi državni aparat. Najprej se vključi pristojni center za socialno delo (CSD). Po besedah Jelke Šparavec je to »velik streznitveni šok za povzročitelja (verbalnega) nasilja, v šoku je tudi njegova partnerica. Na takšen trenutek sta bila kot zakonca popolnoma nepripravljena, predvsem na to, kako pregreto situacijo preigrati brez groženj in nasilja«.
Dan (ali dva) potem
»Nato se najpogosteje zgodi, da s CSD takšnega povzročitelja napotijo k nam. Z njim določimo načrt dela, ko ne vemo, kaj si človek, ki je prišel k nam, sploh želi in kaj potrebuje in v katero smer bi rad šel,« nadaljuje sogovornica. Ob teh besedah je glede na mojo reakcijo pogovor za trenutek zastal, predvsem zaradi (ne)izgovorjenega vprašanja »kako to ve«, a je odgovor prišel, še preden je bilo vprašanje izgovorjeno: »Če tega ne vemo, kar je pogosto, je pred nami nova težava. A ko po pogovoru ugotovimo, kaj bi radi, imamo novo težavo – kako komunicirati z ljudmi, da nas bodo res slišali …«
Zveni znano? Ne? Kaj pa delčki prepirov, ko izrečemo »kako me ne razumeš, ali res govorim kitajsko« ali »kako ne slišiš, kaj ti govorim« ali »komu to govorim« ali »…«? Po dologletni praksi nam Jelka Šparavec zagotovi, do so to »stavki, ki jih boste slišali v vsaki drugi družini ob nastalem sporu. Ob tem imamo občutek, da nismo slišani in da nismo razumljeni. Je tako, kot da bi res govorili različne jezike«.
Govoriti je eno, a ob tem moramo vedeti, kako se ob tem počutimo. Tu so čustva, ki se zbudijo ob vsem tem dogajanju: jih sploh pri sebi zaznamo, prepoznamo? Ob tem opozori še na dejstvo, da si pri enkratnih izbruhih nasilja partnerji večinoma želijo ostati skupaj. Z njihovo pomočjo se lahko nato (na)učijo sprejemati tudi odgovornost do starševske vloge.
Zakaj nasilje?
Na to vprašanje Šparavčeva odgovori zelo preprosto, čeprav vzroka ne izvemo: »Kadar se pogovarjamo s povzročitelji nasilja, velikokrat naletimo na molk, ko jih povprašamo, kaj so s temi dejanji sploh želeli doseči, kaj je bil njihov cilj. Tukaj najpogosteje ostanejo brez odgovora.« In če obmolknejo ob cilju, obnemijo in prebledijo ob dejstvih: Nasilje je zloraba moči! Ne samo da je nedopustno, je tudi kaznivo dejanje!
V Društvu ZRNO se največkrat srečujejo z žrtvami nasilja, vendar so k njim napoteni tudi moški, ki povzročajo nasilje: »Večino teh uporabnikov k nam napotijo pristojne institucije – CSD, Zavodi za prestajanje kazni zapora, sodišča, tožilstvo, nekaj pa tudi partnerice. Tam, kjer so res nasilni, prav psihopatsko nasilni odnosi, se moški za obiske na našem društvu ne odločijo in niso pripravljeni spreminjati svojega vedenja. Z njimi imamo najmanj izkušenj. Pridejo samo prvič in nikoli več …«
Moški in čustva
»Iz izkušenj lahko povem, da so povzročitelji nasilja ob naštevanju čustev zelo togi, tudi pet različnih ne znajo našteti. Vrtijo se v krogu jeza-sreča-veselje, nato nastopi praznina. Morda zato, ker moški niso opremljeni za to (smeh), ženska komunikacija je zelo drugačna, naša prednost je tudi ta, da imamo pogosto prijateljice, in kadarkoli se vidimo, si medsebojno izmenjamo izkušnje – česa smo se razveselile, govorimo o svojih pričakovanjih, razočaranjih, upanjih …
Ženski pogovor je precej drugačen od moškega. Ženske znamo pogosteje opisati čustva in čustvena stanja: kaj si želimo, česa nas je strah … V bla, bla, bla je zajeto marsikaj in ženske to zmoremo, moški pa ne.« Tako Jelka Šparavec.
In tako avtor prispevka: Tu sem, dragi moški bralci, v bran našega spola nastavil ščit in se nastavil izstreljenim ženskim puščicam, a sem kljub pogumni obrambi klonil pod močjo argumentov in se (posledično) sam pri sebi vprašal, ali res znam poimenovati vsa čustva … Naj ob zapisanem osebnem vtisu ne bo dvoma: gre za samorefleksijo in ne obrambo moških nasilnežev.
Končni udarec besedno/miselnega dvoboja je bil verjetno ta: »Pot do tega, kaj si moški v naši obravnavi sploh želijo, je lahko zelo počasna. Zato jim pomagamo in jih opremljamo z veščinami, kako do tega sploh priti. Vse je v komunikaciji!«
Kaj dodati?
Mladi in nasilje
Napisali smo že, da nasilje ne pozna socialnega statusa, prav tako ne pozna starostne omejitve: »Včasih napotijo k nam mlade fante, ki imajo težave z nasiljem in nasilnim vedenjem. Pogosto lahko svojo težavo prepoznajo v trenutku, zatem je treba samo še ‘vaditi’. Največkrat se pri njih stvar konča, ko po nastalih težavah z njim ugotovimo le to, kaj si je pred tem sploh želel in kaj je potreboval. Zataknilo se je lahko le pri načinu, kako je to želel doseči. Nasilje, tako verbalno kot fizično, ni prava pot …«
Za prepir sta potrebna dva
»Za vsak prepir, zakonsko vojno, sta potrebna dva. In dokler v igri povzročitelja kot žrtev sodelujemo, pa četudi le s svojimi močnimi, navzven neizraženimi občutki nemoči, strahu …, se ohranja močna vez. Rešitev je samo v tem, da se je treba na takšna dejanja notranje prenehati odzivati. Vezi se osvobodijo le takrat, ko ni več intenzivnih čustev. Samopodoba in samozavest sta pri tem ključnega pomena.« Zapomnimo si to sporočilo Jelke Šparavec!
Namesto opombe
Morda je ta zapis primer lahkotnega, morda poletnega branja in poskus prikaza nasilja tudi z druge strani. Morda celo takšnega, da bi ob tem lahko zamahnili z roko, češ, saj ni vedno tako hudo. Morda je zapis refleksija zaradi sogovornice, ki ob vsaki izgovorjeni besedi izžareva toliko optimizma, da na koncu sprevidiš, da je rešitev dejansko samo v medsebojni komunikaciji. In da se tega preprostega pogovora skozi leta skupnega življenja celo nezavedno izogibamo. Morda je Jelka Šparavec tista oseba (ob tem ne smemo pozabiti na vse njene sodelavke!), ki nas bo na določeni točki življenja opozorila na dejstva partnerske skupnosti. Te točke si je vredno zapomniti, še preden pride do nepotrebnega in hipnega izbruha nasilja. Kajti ko bo prišel trenutek, da se bomo zaradi (nasilne) komunikacije srečali z njenim odprtim pogledom na potrebno (nenasilno) komunikacijo, bomo ob tem pogledali tudi v globino svoje duše in medsebojnih, predvsem partnerskih odnosov. Verjemite mi, da vas bo ob tem, ne da bi to sam osebno doživel, spremljal njen odkriti in srčni nasmeh. Pred vas bo postavila ogledalo, v katerem boste uzrli osebo, kakršna ste. A morda boste v daljavi, v globinah neskončnega ozadja pred vami stoječega ogledala videli tudi osebo, kot bi si želeli biti … Če boste pripravljeni stopiti na to pot, vam je pomoč zagotovljena!
Jelka Šparavec, Društvo Zrno
Jelka Šparavec, organizatorka socialne mreže, je že leta 1997 začela s prostovoljnim delom na telefonu za otroke (TOM) in odrasle v stiski (TIN).
Od leta 2000 dela na področju preprečevanja nasilja. Najprej je soustanovila enoti Društva za nenasilno komunikacijo v Mariboru in leta 2007 še Društvo ZRNO.
**********************************************************
Objava: tednik Demokracija, 13. avgust 2015, www.demokracija.si
PDF članka: