Nasilje na javnem kraju zlahka prepoznamo, o njem se veliko tudi poroča. Povsem drugače je, kadar se nasilni dogodki skrijejo med »štiri stene«. Kljub dobri zakonodaji, ki ureja to področje, se vsaka zaščita žrtev nasilja v družini začne z osnovnim, to je, da jim ta status priznamo.
Krizni center za žrtve nasilja v družini, Varna hiša, Materinski dom. Triperesna deteljica, kjer bomo našli ženske, ki so se zaradi nasilja partnerja ali drugih družinskih članov tja zatekle po pomoč. V tem vrstnem redu. Kako hudo mora biti za takšno odločitev?
Vilma Kersnik, ki vodi Krizni center za žrtve nasilja v družini, ima na to realističen odgovor: »To so krute zgodbe, tudi takšne, ki globoko prizadenejo tudi nas, ki se z žrtvijo nasilja srečamo tik po odhodu od doma in so osebno zelo ranljive. Z njimi se pogovarjamo v čustvenem stanju, ko zaradi nasilnega dejanja osebe, ki jim je najbliže, občutijo izgubo osebne varnosti, sram, grozo.« Na slišano velikokrat niso imuni niti policisti, ki morajo v 24 urah prejeti in zapisati izjavo žrtve: »Navajeni so vsega hudega, a ob slišanem včasih dobijo solzne oči. Ampak oni so drugi v vrsti, ki poslušajo to zgodbo, do njih se stvari že nekoliko umirijo.«
Zgodbe žensk, žrtev nasilja, so vedno zelo kompleksne, vsaka pripoved ima še nekaj »tistega zadaj,« podrejen položaj in nemoč … Tem ženskam pomaga Vilma Kersnik s strokovnimi delavkami v povezavi z načrtom pomoči žrtvi, ki ga vodijo delavci centra za socialno delo (CSD).
Kaj je krizni center?
Tudi Krizni center za odrasle žrtve nasilja v družini (v nadaljevanju: krizni center) ima podlago za nastanek v zakonu o preprečevanju nasilja v družini iz leta 2008. Nasilje v družini je s tem zakonom postalo kaznivo dejanje. V Sloveniji imamo v okviru redne dejavnosti CSD dva krizna centra, poleg mariborskega še primorskega. Ženske, tudi z otroki, lahko na anonimni in skriti lokaciji bivajo krajši čas. »V Krizni center za žrtve nasilja v družini Maribor se je v šestih letih namestilo skoraj 500 žensk in nekaj otrok več, skupno se bližamo številki 1.000. V petih mesecih letos smo sprejeli že 49 žensk žrtev nasilja, ta čas jih je že osem več,« opiše zgodovino in zdajšnjo situacijo Kersnikova.
Kdo beži?
»Pri nas smo nameščali tudi mlade ženske, ki so bile v zvezi šele pol leta, in na drugem robu starejše ženske, najstarejša je bila stara 82 let, ki se je sama odločila, da s svojim možem v takšnem vsakodnevnem nasilju ne bo več živela. Imamo torej dekleta pri komaj začeti polnoletnosti, matere z otroki in starejše ženske,« opiše uporabnice centra Vilma Kersnik.
In zakaj?
»Vsaka ženska, ki pride k nam, ima svojo zgodbo, skupni imenovalec pa je ena od oblik na-silja v družini,« z mirnim glasom, polnim razumevanja in sočutja razlaga Kersnikova. Po njenih besedah so bile mnoge ženske žrtve že v otroštvu in so ob tem razvile prav poseben samoobrambni mehanizem, vendar brez pravljičnega konca: »Ženska naredi prav vse, kar želi partner, pravzaprav stori še več. Ampak na koncu jo ta vseeno porine v kot, jo ponižuje, sramoti, psihično maltretira (kar jim dovoljujejo sociokulturni vzorci), pretepe ali ji grozi z nožem …«
Značilni primeri
Vilma Kersnik brez obotavljanja navede nekaj srhljivih zgodb. Lahko nehate brati, če želite. Če želite priti hitreje do ničelne tolerance do nasilja, preberite.
Primer št. 1
»Osebno se me je najbolj dotaknila zgodba starejše ženske, ki jo je imel mož z verigo priklenjeno v kleti. Vsake toliko časa se je spomnil nanjo in ji prinesel hrano. Nekega dne se je je hotel znebiti tako, da jo je na avtocesti iz avta odvrgel v sneg pri temperaturi -18 stopinj Celzija. Upal je, da bo zmrznila, vendar ni. Policijska patrulja je nanjo naletela le po naključju.«
Primer št. 2
»Poseben je primer pobegle ženske, ki je pred nasilnežem povsem naga stekla na cesto … Sprejeli smo jo, ogrnjeno v policijsko odejo, brez vsega.«
Drugi primeri
Si jih res želite prebrati? Kako je sedaj z vašo toleranco do nasilja?
Zakaj žrtvam ne verjamemo?
Ženske, žrtve družinskega nasilja, največkrat naletijo na dvom okolice: »Še danes se zgodi, da pride k nam ženska, ki je tudi do 20 let trdila okolici, potem ko so jo videli s podplutbami in z drugimi poškodbami, da je to posledica nezgod, da je nerodna ipd.« Žrtve nasilja se morajo ukvarjati tudi s tem, da jih okolica ne prepozna kot žrtev nasilja: »Ljudje se še danes taki ženski najraje izognejo, češ, kaj bi sploh rada … Okolica ji ne verjame! Pri nas, v kriznem centru, žrtvam brezpogojno verjamemo!« pristavi Vilma Kersnik. Zakaj? Po njenih besedah je razlaga zelo preprosta: »S sodelavkami verjamemo, da nam ženske, ki po sprejemu živijo v skupnih sobah, z enim straniščem in dvema prhama, brez izhoda, saj te, ki so doma v Mariboru in okolici, ne smejo v tem času ‘hoditi po mestu’, ne lažejo. Največkrat že kažejo depresivno vedenje, izgubo samozavesti, upanja, optimizma. Prizadene jih izguba socialnih vlog – partner in sorodniki jo v bližnji okolici sramotijo. Žrtve lahko tudi »zamrznejo« – so v stresnem stanju. V tem času se večkrat zgodi, da nasilni dogodek za nekaj časa odmislijo. Če res ni za njo nasilje in če res ne potrebuje umika na varno samo zato, da si zavaruje golo življenje ali preseka začarani krog nasilja, tega ne bi zdržala glede na vse prej opisano!«
Dolga pot dokazovanja
Potem ko se žrtev zateče v edini varni pristan na razburkani poti svojega življenja, se začne boj za dokazovanje resnice. Na eni strani jim v kriznem centru verjamejo, na dolgi, predolgi poti do sodne pravice pa velikokrat slišijo le besedo »dokažite«. Je to preprosto? Med pobegom od doma in razpisom glavne obravnave za povzročitelja nasilja mine več let: »Trenutno nas vabijo na sodišča za primere, ki so se zgodili pred dvema ali tremi leti,« pravi sogovornica. Kaj to pomeni za žrtve? »Zadeve trajajo predolgo in dogaja se, da si žrtve nasilja medtem premislijo, ne zdržijo z lastnimi občutki krivde, ki se pojavijo zaradi družbenega konteksta nasilja in notranjega doživljanja, ki je vezano na njihovo zgodnje otroštvo, prekličejo izjavo, na sodišču pa take ženske ne vidijo kot žrtve nasilja, temveč kot nekoga, ki ne ve, kaj bi rad,« odgovarja Kersnikova.
Ob tem opozori še na dodaten problem sodnega procesa: »Na drugi strani je povzročitelj nasilja, ki ne ‘prepoznava’ svoje vloge in nasilnosti. To je največkrat njegovo naučeno vedenje, ki ga podpirajo okolica in sociokulturni dejavniki, ki nasilnost enačijo z močjo. Najamejo si tudi dobrega odvetnika, saj ga večinoma lahko plačajo. Zaradi različnih manipulacij zadeve na sodiščih padajo tudi procesno.«
In zakaj okolica in tudi sodišče ne verjameta žrtvi? »Tu lahko gre za povzročitelje, ki so v družbi zelo cenjeni. Lahko so na dobrih položajih, lahko so v svojih kolektivih ali pri svojih sorodnikih sprejemljivi, morda celo zaželeni v družbi. Napetost, ki jo čutijo, sproščajo le znotraj družine …«
Vse premalo pozornosti v sodnih postopkih posvečajo žrtvi, sodni mlini delujejo res počasi in predvsem mučno za žrtev: »Takrat, ko mora žrtev že desetič povedati, kaj se ji je zgodilo, ne morem ostati ravnodušna. Rada bi, da se ti postopki vodijo bolj človeško, da bi morda uporabljali več tehničnih zadev, kot so videokonference, video zaslišanja ipd., da ne bi vedno znova izpostavljali žrtve. Prav zaradi tega je žrtvam včasih težko pomagati.«
Kako reagirajo otroci?
Vilma Kersnik opozarja tudi na posebnost reakcije otrok, ko se njihova mati želi umakniti na varno pred nasilnim možem ali zunajzakonskim parterjem: »Veliko otrok se ne umakne z mamo, vsako leto jih imamo vsaj 20, ki ostanejo doma; gre predvsem za otroke na začetku pubertete.« Razlog je v današnji družbi dokaj preprost, saj so otroci v tej starosti kupljivi z materialnimi dobrinami in ne znajo prav oceniti situacije. Vendar se v nadaljnjih postopkih izkaže, da je povzročitelj nasilja svojega »zaveznika« na nezdrav način našel najprej v svojem otroku: »Gre za zlorabo zaupanja! Otroci pomagajo nadzorovati partnerko/ženo, torej tudi mamo. Moč in nadzor gresta tukaj z roko v roki.«
Vendar je, kot opozarja Kersnikova, družinsko nasilje večplastno: »Vsak otrok, ki živi v družini, kjer obstaja nasilje nad žensko, je tudi žrtev nasilja, zato je treba zavarovati tudi otroka ne glede na to, ali je bil v času nasilja v istem prostoru ali sosednjem, in ne glede na to, kaj ta otrok reče, saj gre pri tem za občutke strahu in zapuščenosti ob nasilju, ki jih otrok globoko potlači oz. odcepi, da lahko preživi!«
Povratnice
V krizni center se zatekajo tudi povratnice. »Povratnic ni veliko, vendar gre za to, da ko se zgodi ‘drugič’, pokličejo druga zatočišča, saj jih je sram, da morajo znova k nam. Ampak pridejo. Povratnice niso iz istega leta, temveč so to povratnice iz prejšnjih let nastanitve pri nas. Imeli smo tudi povratnice, ki so v vmesnem času rodile otroke v istem partnerstvu, ali pa povratnice, ki so si ustvarile novo partnerstvo, morda celo prehitro, tako da je prišlo do nove zveze z nasilnežem in nasilja. Intelekt ne more zadržati afektivnega vedenja.« Začarani krog nasilja.
Pokličite
Morda ima ta članek dva pomena.
1. Osvetliti notranjo krizo v ženski, ki je podvržena nasilju v družini, notranji boj za pobeg in dolgo pot do rešitve iz kroga nasilja. Pot se časovno meri v letih.
2. Spodbudo, da pokličete, če ste se prepoznale v prispevku. »Tu jih čaka res prava prva pomoč, tu jim bomo pomagale,« pogovor sklene Vilma Kersnik. Krizni center je intervencija, vaša prva pomoč …
Manjkajoče fotografije
»S sodelavkami smo v očeh povzročiteljev nasilja nebodigatreba, ker je vsak že porabil kar nekaj strategij, da je tej ženski oklestil socialno mrežo. Zato smo velikokrat na udaru besa nasilnežev.«
Ob tem ni bilo več nobene potrebe po fotografiranju.
Vilma Kersnik, Center za socialno delo Maribor – Krizni center za žrtve nasilja v družini
Vilma Kersnik je univ. dipl. soc. delavka ter terapevtka zakonske in družinske terapije. Rojena Gorenjka danes živi v Mariboru, ima dva odrasla otroka in dva pastorka in tudi vnuke. Prosti čas najraje preživi ob prebiranju sodobnih strokovnih knjig in izletih v naravo, rada ima tako hribe kot morje. Zelo rada dela z mlajšimi generacijami v stroki, še v času njihovega študija. Kljub vsem težkim zgodbam in izkušnjam jim želi približati tudi svetlo plat strokovnega dela in življenja.
******************************************************************
Objava: tednik Demokracija, 25. junij 2015, www.demokracija.si
PDF članka: