Kaj se zgodi, potem ko je šlo vse navzdol, ko ljudje izgubijo službo, zaradi neplačevanja obrokov hipotekarnega kredita ostanejo brez strehe nad glavo in ko se jih naposled odreče družina, svojci? Kam gredo? Posplošen odgovor je da na ulico.
In nato? Nekaj odgovorov ima Ljubomir Gagić, vodja zavetišča za brezdomce v Mariboru.
Če gre po črnem scenariju
Stiska človeka, ki se je znašel v brezizhodnem položaju, je veliko hujša, kot si želimo priznati, tudi če razmislimo o tem, kaj bi se zgodilo, če bi šlo vse po najbolj črnem scenariju. Po takem torej, v katerem se vsak zaveda, da obstaja tudi možnost, o kateri ne želimo zavestno razmišljati. O tisti dokončni tragediji človeka, ko ostane sam in popolnoma brez vsega, ko je edina možnost, da poskuša preživeti na ulici, odvisen od usmiljenja sočloveka. So ti ljudje res prepuščeni na milost in nemilost priložnostnih nabirk, usmiljenja mimoidočih, ki jih v svojih vsakdanjih skrbeh še utegnejo opaziti na ulici, ko prosijo za drobiž, pa naj bo za nov deci vina ali le za košček kruha. Ljubomir Gagić, vodja zavetišča za brezdomce v Mariboru, trdi, da ni tako. Vedno lahko potrkajo na njihova vrata na Ruški cesti 71 v Mariboru …
Brezdomci so že dolgo realnost
Preden me vodja zavetišča povabi v svojo skromno pisarno, mi razkaže prostore, spalnice, kot jim pravijo, v zavetišču. Dvonadstropni pogradi, na katerih kljub spomladanskemu dnevu okoli poldneva počiva ali spi zame nepredstavljivo število ljudi, ki jim je to edina možnost ostati na suhem, v nekem spoštljivem miru, ki jih začasno približa človekovemu dostojanstvu. Nehote odstranim vse misli in slike s časopisnim papirjem pokritih brezdomcev, ki ležijo na mestnih klopeh. Prevečkrat videno! Dokaj pogost prizor iz mariborskih parkov izpred let, vendar g. Gagić pristavi: “Prizadevamo si, in tu imamo podporo države, da jih iz parkov in ulic spravimo v zavetišče, zanje smo odprti 24 ur na dan, pri nas prejmejo tudi vse potrebne obroke.” Za hip se zazrem v obraze, ki strmijo vame z zgornjih pogradov, vedoč, da jih motim v njihovem notranjem svetu, a spoznam, da zrem v obraze, ki kažejo hvaležnost za to, kar imajo v danem v trenutku. Tudi z Ljubom, kot mu pravijo, imajo neposreden odnos. V tem svetu ni blefiranja, stvari so dobro znane vsem. Ljubo, ki je že od prvega pogovora vztrajal, da se tikava, mi razloži zgodovinsko ozadje mariborskih brezdomcev in prvega “mestnega” spoznanja, da so med nami: “Zavetišče za brezdomce je bilo ustanovljeno kot občinski program, ki ga izvaja Center za socialno delo Maribor od leta 1993 na pobudo mariborskih svetnikov po tragični smrti brezdomca na cesti. To je streznilo marsikoga …” Kmalu se je odprlo prvo zavetišče za brezdomce v Mariboru, v mestnem predelu Pobrežje. Sprva je bilo odprto le za zimsko prenočevanje, od meseca novembra do zgodnjega aprila. Prostori so bili v kleti stavbe. “Povsem neprimerni,” pristavi g. Gagić. Tri leta pozneje se je izkazalo, da so za brezdomce potrebni prostori, ki so na voljo vse leto. Takrat so mariborski brezdomci prvič dobili celoletno zavetišče, a še vedno odprto v omejenem času – po njem so se vrnili na ulice in v parke …
Stvari so se v pozitivno smer pomaknile šele leta 2001, proti koncu leta, ko je vodenje zavetišča na sedanji lokaciji prezvel g. Gagić. Za brezdomce se je veliko spremenilo, saj so kljub skromnim nastanitvenim zmogljivostim (14 postelj za moške in dve za ženske) spodbudno organizirali 24-urno oskrbo skupaj z enim toplim obrokom dnevno. Res je, da je bil ta nujno potreb-ni obrok na oddaljeni lokaciji na Pobrežju, a so tudi te težave skupaj z zaposlenimi in s prostovoljci reševali, predvsem zaradi bolnih brezdomcev, ki na to lokacijo sami niso zmogli.
Kmalu so za zavetišče in oskrbo brezdomcev prišli boljši časi. Vodja zavetišča se spominja pomembnih sprememb: “Danes je zavetišče odprto 24 ur in vse dni v letu. Z zaposlenimi in s prostovoljci nam je uspelo zavetišče razširiti tudi programsko, organizirati od najprej enega do sedaj treh toplih obrokov na dan. S ponudbo se je povečalo tudi število brezdomcev v zavetišču, ki so bili prej na cesti ali v parkih. Sicer je že takrat delovala socialna kuhinja, a je bil le en topel obrok na dan premalo, brezdomci so potrebovali več, tudi posteljo in varno streho nad glavo.”
S tem se je pojavil nov problem v zavetišču – postelj je bilo kmalu premalo! A tudi tu je se je pokazalo razumevanje lokalne skupnosti: “Že čez nekaj let se nam je uspelo prostorsko razširiti, v isti stavbi smo namreč pridobili stanovanje, ki je bilo prej v občinski lasti in je bilo prazno. MO Maribor nam ga je dodelila, še prej pa ga tudi obnovila in prilagodila našim bivanjskim potrebam. Sedaj je v zavetišču 24 postelj z dvema pomožnima ležiščema. Ta čas je vse zasedeno. Že nekaj let so vsa ležišča polno zasedena ne glede na letni čas. Zelo, zelo redko se zgodi, da je kakšna postelja za dan ali dva prosta. Ko kdo odide, pride že isti dan nov iskalec.”
“Prva pomoč brezdomcem”
V zavetišču za brezdomce ponujajo organizirano celodnevno namestitev (prenočevanje in bivanje), prehrano, organizirane delovne dejavosti, prvo socialno pomoč ter pomoč pri uveljavljanju pravic in urejanju statusnih vprašanj, pomoč pri iskanju drugih rešitev in možnosti za vnovično vključitev v skupnost. Posebno pozornost, pravi g. Gagić, posvečajo tudi osebni higieni varovancev: “Pri nas je pomemben tudi program osebne higiene. Ob sprejemu brezdomec sam določi dneve, ob katerih se bo moral “obvezno” prhati ali kopati, kar pa ni omejeno, saj smo zelo veseli in jih k temu tudi spodbujamo, da lahko redno skrbijo za svojo higieno. Žal k nam pridejo tudi takšni, ki higienskih navad nimajo, zato smo tak ukrep morali uvesti, “ pravi g. Gagić.
Nikoli jim ni dolgčas
Ob vprašanju, kaj njihovi varovanci počnejo v času, ko prebivajo pri njih, se šefu Ljubu, kot mu pravijo, razjasni obraz: “Ponujamo tudi organizirane delovne dejavnosti, ki so zelo dobro sprejete, npr. kuharske in druge kreativne dejavnosti ter delovne akcije, odvisno pač od tega, koliko teh aktivnosti varovanci zmorejo, saj jih je veliko bolnih in potrebujejo stalno ali občasno zdravstveno oskrbo, pomoč. Takšnih je skoraj 70 odstotkov! Veliko jih je dela nezmožnih tudi zaradi starosti. Zanje je zdravstveno poskrbljeno in po potrebi nas obiščejo tudi patronažne sestre.”
Ob tem g. Gagić povsem nezavedno pogleda stran od sogovorca in pri tem tiho, skoraj moledujoče razloži trenutno stanje: “Premalo nas je, samo štirje smo, ob dveh zaposelnih iz javnih del, pa toliko bi jim lahko ponudili …” Vesel je, da jim prostovoljno pomagajo tudi nekdanji brezdomci, ki so našli najnujneše prav pri njih: “Kako sem srečen, da nam pri tem pomagajo tudi naši nekdanji varovanci, eden od njih sedanje brezdomce prostovoljno in brezplačno poučuje pleskarstva. Tudi ti, ki se jim je uspelo izvleči iz brezupnega stanja, se danes včasih vrnejo k nam, nas pozdravijo in kakšno rečejo s stanovalci ter jim pri tem poskušajo pomagati tudi s svojim znanjem!”
Brez lokalne skupnosti ne gre
Pogled na brezdomce je mnogim nekaj, česar si ne želijo izkusiti. Brezdomci so ogledalo družbe, njen vidni neuspeh. Te predsodke lahko rešujejo le z zglednim sodelovanjem z lokalno in mestno skupnostjo. Ljubo Gagić, dolgoletni vodja zavetišča za brezdomce, pravi: “Na lokalnem nivoju zelo dobro sodelu-jemo z mestno četrtjo Studenci, veseli smo, da so nas tukaj dobro sprejeli in da smo se tako dobro vključili v okolje. Zgledno sodelujemo tudi z MO Maribor, čeprav so nas konec leta pošteno prestrašili, ko so napovedali krčenje socialnih programov, kamor sodimo tudi mi. Veliko dni sem razmišljal, kaj bomo s temi ljudmi, če se zgodi črni scenarij. Tukaj se trudimo, da smo do njih spoštljivi, vsak pri nas dobi najosnovnejše za življenje … Ne vem, kaj bi bilo, če bi teh 26 ljudi postavili pred vrata, dobesedno na cesto … Res ne vem, vsi tukaj smo z njimi z razlogom!”
Bo Maribor brez brezdomcev?
“Maribor je posebna zgodba. V preteklosti je bil vodilno industrijsko mesto, in ko so se začele pojavljati prve težave, je bil propad tovarn za delavce zelo hud udarec. Žal se danes zelo pogosto dogaja, da nekateri delodajalci izkoristijo socialno šibke prebivalce, tako da jim obljubijo sanjske službe v tujini, nato pa jim, potem ko so se ti odjavili iz evidence brezposlenih, ne plačajo popolnoma nič. Ti ljudje, ki so že tako nizko v svojem življenju in brez dohodkov, so za dogovorjeno, a neplačano delo napoteni v civilne tožbe z negotovim koncem in z dolgotrajnim postopkom. Nekateri tudi zaradi tega pristanejo v našem zavetišču.
Takšne neurejene razmere povzročajo vedno nove frustracije in nezainteresiranost za »delo« ljudi na družbenem dnu. Smo v začaranem krogu …” nekoliko črnogledo sklene svojo pripoved vodja zavetišča.
Ko spregovorijo številke
No, tukaj so statistični podatki, ob katerih se mora naša družba pošteno zamisliti: “V letu 2013 smo imeli 43 brezdomcev, v letu 2014 enega manj, letos pa smo do sredine aprila sprejeli že 35 oseb! Osebo, ki pride k nam, četudi večkrat na leto, štejemo le enkrat.”
V okviru CSD Maribor deluje tudi javna kuhinja, ki je odslej v novih prostorih na Taboru, kjer obroke pripravlja Dom pod Gorco. Dnevno razdelijo skoraj 600 brezplačnih obrokov! Dnevno … Koliko je to na leto?
Klic po pomoči?
Neverjetno je, kako so brezdomci hvaležni za vsako pomoč. Veseli so vsake donacije, še tako skromne, posebej od tistih, ki si to odtrgajo od ust. Tudi pomoči podjetij, ki so uspešna na lokalnem območju. Na vprašanje, kaj bi si še posebej želeli, Ljubo v skladu z okoljem, v katerem dela, skromno odgovori: ”Upamo na razširitev svojih prostorov. Morali bomo tudi zamenjati postelje in potrebujemo nov hladilnik.”
Z za brki skritim nasmehom doda: ”In kavo, zdi se mi, da to našim prijateljem v stiski pomeni največ …”
Ljubomir Gagić, Center za socialno delo Maribor – Zavetišče za brezdomce
Ljubomir Gagić se je rodil v Kladnju, Bosna in Hercegovina. V Sarajevu je končal Višjo socialno šolo. Po zagovoru diplome se je vrnil v rodni kraj, kjer je delal na CSD Kladanj kot socialni delavec. Po razpadu nekdanje skupne države se je z ženo, Slovenko, leta 1992 kot begunec preselil v Slovenijo. Po pridobitvi državljanjstva se je najprej zaposlil v Ozari, od leta 2001 pa na CSD Maribor, kjer še danes dela kot vodja Zavetišča za brezdomce.
************************************************************
Objava: tednik Demokracija, 30. april 2015, www.demokracija.si
PDF članka: