Ljubljanska ulica 23 v Mariboru. Tam je maja leta 1991 pod oklepnikom JLA padla prva žrtev našega osamosvajanja − Josef Šimčik. Tam je nekoč bila vojašnica, danes pa je skladišče Rdečega križa in zavetišče Karitas za brezdomce. Transformacija današnje realnosti …
In tja, v prostore pred zavetiščem, po pakete humanitarne pomoči hodi vedno več Mariborčanov, dokler imajo še streho nad glavo. Ko te ni več, nekateri od njih najdejo zatočišče v isti stavbi, le nekaj korakov naprej. In morda takrat, ko prestopijo prag sprejemališča Karitas za brezdomce, ne slutijo, da bodo tam ostali do konca svojih dni. »Žal je dejstvo, da brezdomci umirajo zelo mladi, le nekaj jih dočaka 50 in več let,« začne pripovedovati tokratni sogovorec.
Že skoraj 20 let
Boštjan Cvetič, strokovni vodja sprejemališča: »Leta 1997 smo se na Karitas prijavili na evropski razpis s programom »Pomoč brezdomcem« in uspeli. S tem se je začel naš program sprejemališča za brezdomce, sprva le 8 ur na dan.« Začetek je bil skromen, brezdomcem so sprva ponudili le možnost, da so se pri njih uredili, najedli … Sčasoma se je pokazalo, da to ne ustreza več potrebam, sprejemališče je postalo premajhno za vse, ki so potrebovali tovrstno pomoč.
Prisluhnili potrebam
Prelomno leto za Karitas v Mariboru je bilo zagotovo leto 2008, ko je kriza v mestu pod Pohorjem začela kazati svoje dolge zobe ter najedati ljudi in drugo največje mesto v državi: »Takrat smo osnovali zavetišče odprtega tipa v tem smislu, da lahko tu prespi vsak, ki je v Mariboru brezdomen. Imamo minimalni pogoj, in to je, da ni alkoholiziran. Vendar sprejmemo tudi te. Nikoli jih kljub našim pravilom ne zavrnemo!« Zazreva se drug drugemu v oči. Eno so pravila, pomislim, in drugo človečnost. Že uvodoma, ko je Boštjan Cvetič začel opisovati svoje delo, ki temelji na dvajsetletnih izkušnjah, je izrekel stavek, ki mi še danes odmeva v ušesih. »Tudi če ima Slovenija, ne samo Maribor, samo enega brezdomca, je ta eden in edini preveč! Želim si, da to pride v zavest širši javnosti, predvsem političnim elitam!«
Kasneje, ko sem izključil diktafon, mi je opisal moje rodno mesto tako, kot ga nisem še poznal, in upam, da ga tudi nikoli ne bom. A je realnost današnjega dne. Maribor ima skrite kotičke ali vsem vidne stavbe in celo ulice, kamor naši pogledi ne sežejo ali tja niti po naključju ne uidejo. A Boštjan Cvetič jih pozna, tja se je velikokrat odpravil s posebnostjo njihovega zavetišča, z mobilnim servisom ali, po domače, s kombijem: »Naš mobilni servis je posebnost v slovenskem prostoru. Ima dve funkciji − ena je ta, da gremo sami preverit na »rizične« točke v mestu, tja, kjer se brezdomci največkrat zadržujejo, predvsem v jesenskem in zimskem času. Nato jih pripeljemo sem, v zavetišče. Nekateri nas kar sami počakajo na znanih točkah, teh je v našem mestu sedem. Pokličejo pa nas tudi pristojne službe, če pri svojem delu naletijo na brezdomca.«
Nihče ne bo ostal zunaj
Že prej smo omenili, da brezdomci, ki potrkajo na vrata mariborskega zavetišča Karitas, ne bodo ostali pred vrati kljub stanju, v katerem so v tistem trenutku. Sprejem brezdomca po besedah gospoda Cvetiča poteka tako: »Naši uporabniki dobijo svoj prostor, posteljo in svojo omaro, kar je po moje zelo pomembno. Obdržijo tudi svoja oblačila, za katera higiensko poskrbimo mi. Žal je tako, da so oblačila, ki jih imajo na sebi, njihovo edino premoženje. Uporabniki prejmejo tudi osebne higienske potrebščine.« Potem ko brezdomci najdejo zatočišče, se zanje vrata ne zaprejo; nekateri kljub hudi življenjski izkušnji in padcu na socialno in družbeno dno tam najdejo svoj kotiček miru in novega upanja v življenje: »Njihovo življenje ne poteka le v zavetišču, hodimo na izlete, letovanja in športne prireditve. Vsak dan imamo vsaj dve delavnici, npr. kuharsko ali gledališko, imamo tudi pevski zbor. Naši varovanci imajo zelo radi ročno spretnostne delavnice in delo na vrtu. Ponosni smo tudi na naš akvarij.« Prav vrt, skrit za stavbo, je posebnost zavetišča. »Imenujemo ga ‘brezdomski vrt’, naši uporabniki ga urejajo in vzdržujejo sami. Želimo si samooskrbnost v določenem obsegu. Seveda bi bilo bolje, če bi imeli kakšno hišo z večjo ohišnico, ampak prvi zametki so tukaj!« optimistično nadaljuje strokovni vodja Cvetič. Posebnost zavetišča je tudi knjižnica, ki se lahko pohvali z več kot štiri tisoč knjigami. Karitas organizira tudi letovanja brezdomcev, in sicer v Portorožu. Letos gredo na morje že v teh dneh.
Spet številke
»Pri nas velja zakonska prijava stalnega prebivališča, vendar imamo v Mariboru vsaj 350 ljudi, ki imajo odkrite ali prikrite brezdomne težave. Že ta številka je enormna, in če dodamo še številko, ki jo ima Center za socialno delo Maribor, pridemo do številke 700. In teh 700 je 700 preveč! Vedno pravim, da je treba meriti število brezdomnih iz stanja nič!«
Brez komentarja!
Ob naslednjih dejstvih, ki jih navede Boštjan Cvetič, le obnemimo in se globoko zamislimo, kam smo kot družba zabredli: »Letno imamo v zavetišču do 200 različnih uporabnikov, ki ‘ustvarijo’ od sedem do osem tisoč prenočitev. Število uporabnikov je v preteklih letih precej naraslo. Naše zavetišče je bilo sprva načrtovano kot ‘ad hoc’ rešitev trenutnih težav, vendar je večji del uporabnikov tukaj stalno nameščen. To je dejansko njihov zadnji dom! Za nami žal ni več nikogar … Dejansko imamo tukaj ljudi, ki bi morali imeti posebno skrb in bi bili nameščeni v posebni hospitalni enoti … Poskušamo vzdrževati to zgodbo. Zanimivo pa je, da imamo vsi, ki smo tukaj zaposleni, bolničarski izpit, da lahko strokovno pomagamo uporabnikom zavetišča ter da jim omogočimo miren dan in mirno noč.«
Delo našega sogovorca pa se ne konča pri zavetišču, k njegovemu delu sodita še ljudska kuhinja in ambulanta za osebe brez zdravstvenega zavarovanja.
Ljudska kuhinja
Betlehem ji je ime. Betlehem v Mariboru je v kletnih prostorih Škofijske Karitas na Strossmayerjevi ulici: »Dnevno pri nas kosilo zaužije do 55 uporabnikov,« z novimi številkami postreže Boštjan Cvetič. Zgodba se je začela pred približno petimi leti, ko so ugotovili, da lahko v sprejemališču pripravijo le do 25 obrokov na dan, potrebe pa so bile že takrat veliko večje. Na prve težave so naleteli pri iskanju lokacije in sprejemanju okolice: »Ugotovili smo, da so zahteve najemodajalcev previsoke, zato smo kuhinjo uredili kar v naših kletnih prostorih. Ljudska kuhinja ima to posebnost, da je vezana na najnižji sloj prebivalstva, na brezdomce. Tudi naši brezdomci, ki so na Ljubljanski cesti, gredo tja na kosilo.« Sogovorec mi razloži, da je jedilnik skrbno izbran in ima dva hoda, hrana je kalorično pripravljena, tako da krepi zdravje: »Kosilo lahko primerjamo s tistim iz gostinskega lokala za 5 evrov, uporabniki naše kuhinje pa imajo pol ure časa, da ga použijejo. Hrane za domov ne dajemo, saj želimo, da se ta poje v mirnem in varnem okolju.«
Ambulanta
Leta 2005 so pri mariborski Karitas odprli tudi ambulanto za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, letos oktobra bodo torej zaznamovali desetletnico delovanja. Cvetič se tako spominja začetkov: »Na začetku nas je bilo strah, kako bo to sprejela lokalna skupnost, odzivi niso bili najlepši. Vendar se lahko danes pohvalimo, in to nam potrjujejo tudi zdravniki, ki delajo v tej ambulanti, da je to ena najbolje opremljenih splošnih ambulant daleč naokrog.« V ambulanti je zdravnik vsak dan, obratuje tudi med prazniki, v njej je redno zaposlena višja medicinska sestra, pomoč prihaja tudi iz javnih del. Ambulanti s svojim nesebičnim in prostovoljnim delom pomaga tudi do 40 zdravnikov, vodi pa jo Ninna Kozorog. V okviru splošne ambulante deluje tudi zobozdravstvena ordinacija.
Prihodnost
Spoštovanim bralkam in bralcem se opravičujem, a po strokovni oceni sogovorca, ko sem globoko v sebi pričakoval »boljše čase«, me je pretreslo spoznanje, da bo le še huje. Na mariborski Karitas namreč ocenjujejo, da bodo kmalu potrebovali večje prostore za še večje število brezdomcev …
Nekateri svoje napovedi »umetno« povečujejo zaradi boljšega sofinanciranja. Boštjan Cvetič nam ob tem razkriva dejansko stanje in prav takšno realnost, kot je. Vidno, otipljivo, merljivo in pretresljivo. Iskreno si želim, da se moti. A se ob slišanem zavedam, da ima prav.
Boštjan Cvetič, Karitas
Boštjan Cvetič, strokovni vodja v Karitas, je rojen Mariborčan. Mesto in ljudi pozna s tiste plati, ki je prebivalcem mesta v veliki meri skrita in predvsem siva lisa bega od realnosti. Po izobrazbi je pravnik in pri Karitas je že od leta 1996. Napisal je več strokovnih člankov in tudi knjig – leposlovnih in strokovnih. Redno objavlja v reviji Kralji ulice.
Njegov moto: »Dan, teh 24 ur, je zame prekratek!«
******************************************************************
Objava: tednik Demokracija, 11. junij 2015, www.demokracija.si
PDF članka: