Verjetno ste jih že opazili na ulici. Morda so vam ponudili svojo revijo, morda le kapo ali dlan, ko so prosili za drobiž. Da bo za kruh, radi rečejo, a vsi ob tem verjetno pomislimo, da bo le za najcenejše vino. In nismo se veliko zmotili.
Danes bomo govorili o brezdomcih, o njihovi poti navzdol in redkih srečnih koncih. O tem, kako je biti brezdomec, kako hitra je pot navzdol in kakšno prekletstvo je alkohol, smo govorili z Bojanom Filipičem, brezdomcem, ki je svoj varni pristan našel v mariborskem zavetišču Karitas.
Zakaj?
»Razšel sem se že drugič. Vrnil sem se v rodni kraj, k ostareli materi. Preprosto, vsega je bilo naenkrat preveč. Začel sem piti in alkohol mi je bil vse, veliko več od toplih materinih besed, naj ostanem pri njej in živim pod domačo streho. Zaradi pijače sem kmalu ostal brez službe. Lahko bi ostal doma, imel sem dom, kamor bi se lahko vrnil. Nisem se hotel tudi zato, ker sem si naredil preveliko sramoto v življenju. Odšel sem od doma in ostal brez strehe nad glavo. Kmalu sem pristal na klopi glavne avtobusne postaje v Mariboru. Tam je bila moja postelja. Zapil sem se in nato še zbolel.« Ljudje leta in leta garamo, da bi nekaj ustvarili in zanamcem omogočili lažje življenje, kot smo ga imeli sami. Čeprav gospod Filipič nima svojih potomcev, je v obeh zakonih po lastnih besedah poskrbel za »priženjene« otroke: »Dvakrat sem zgradil hišo in otrokom, ki niso bili moji, pomagal do kruha.«
Kako nizko lahko človek pade? Bojan Filipič: »Nekega dne so me bolnega in nepremičnega našli iz mobilne enote mariborske Karitas. Naložili so me v kombi in prepeljali v zavetišče na Ljubljanski cesti. Tam so me nujno bolniško oskrbeli, umili in me kmalu nato odpeljali k zdravniku, ki je diagnosticiral pljučnico, zato so me hospitalizirali na Pohorju. Tam sem ostal mesec dni.«
Prvič.
Začaran krog Morda ozdravljen, a ne zdrav, se je Bojan Filipič hitro vrnil na stara pota: »Po vrnitvi v Maribor sem se znova vdal alkoholu in tako je bilo naslednji dve leti. Avtobusna postaja je postala moj dom.« V prejšnjem odstavku smo zapisali »prvič«, a zgodilo se je še drugič in nato še … : »V tem času sem bil še vsaj trikrat na zdravljenju na Pohorju, a vedno sem se vrnil na klop in k alkoholni pijači, ki je bila zame kot kroničnega bolnika strogo prepovedana. A alkohol je bil zame vreden več kot lastno zdravje!«
Bojan Filipič se je kmalu zapletel v začarani krog: alkohol-avtobusna postaja-kronična bolezen-iz-boljšanje stanja-alkohol …
Nekega dne je dovolj
»Znova so me bolnega, že drugič, pripeljali v zavetišče za brezdomce. Šele takrat sem spoznal, da je stvar resna, moral sem se odločiti, ali bom še pil in zato umrl ali bom takoj nehal. Nehal sem čez noč! Če ne bi takrat res nehal piti, me danes ne bi bilo več.« Vendar človekovo telo ne odpušča napak, vsak prekršek se notranje beleži, in ko je teh preveč, verjetno sledi kazen. Bojan Filipič temu pritrdi skozi življenjsko izkušnjo: »Med bivanjen v zavetišču, ko že dve leti nisem več pil, me je ponoči zadela rahla kap. Samo temu, da sem bil v tistem trenutku tukaj, v zavetišču, se lahko zahvalim, da sem preživel. Dežurni v zavetišču Karitas so ukrepali hitro in me pravočasno spravili v bolnišnico. Pet dni sem bil v komi, med življenjem in smrtjo. Preživel sem le zaradi strokovnega ukrepanja tukajšnjih zaposlenih, za kar sem jim še danes zelo hvaležen.«
Življenje pred …
V imenu vseh, ki imamo svoje stalno prebivališče, lahko napišem, da si res ne znamo predstavljati, kako je živeti na ulici in prespati noč pod milim nebom, ali kot je doživel Bojan Filipič, na klopi, namenjeni čakajočim na avtobusni postaji, a kljub vsemu pod streho. Vendar to za preživetje ni dovolj: »Za pomoč je bilo treba prositi, meni to ni bilo nikoli pod častjo, velikokrat sem se postavil na ulico in prosil za drobiž.« Že večkrat smo poudarili, da ima Maribor, seveda mislimo na njegove prebivalce, izjemen socialni čut, predvsem za tiste, ki so ostali brez vsega. Mesto Maribor pomni veliko težkih izkušenj, od »izgona ali izginotja« po revoluciji nezaželenih industrialcev do propada »velikanov socialistične industrije«. Res je, mesto ob Dravi je doživelo in plačalo najhujši davek namišljene industrializacije, na tisoče delavcev je v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja čez noč ostalo brez dela.
V mestu ob Dravi kot brezdomec ni imel slabih izkušenj, kot pravi sam: »Nikoli mi nihče ni hotel nič slabega ali da bi me celo hotel udariti, ker sem prosil. Nikoli!« Seveda je doživel, da so ga mimoidoči preprosto ignorirali, a tisti, ki so se ustavili, so bili večinoma prijazni, mu namenili nasmeh ali v roko stisnili drobiž. V njegovem »rajonu« je bila trgovina in »zaslužil« je tudi s tem, da je kupcem nakupljeno pomagal nositi do avtomobilov: »Tako je vedno ‘padel’ kakšen cent ali celo evro. Vsega sem bil vesel! Stalni kupci so se me navadili, nekateri so me poznali tudi po imenu.«
Življenje po …
Bojan Filipič je po letih življenja na trdi avtobusni postaji, ko je prosil za miloščino, kmalu pozabil na vse preteklo – zakonsko življenje, udoben dom, redno službo. Svoje zatočišče je, hudo bolan, zadnja leta našel v zavetišču za brezdomce: »Ostal sem tukaj, to je postal moj dom. Zaradi bolezni potrebujem nenehen dotok kisika, in ker sva tukaj dva takšna, imava svoj bivalnik, kjer tudi hraniva kisikova polnila.«
Dan v zavetišču
Previdno sem vprašal, kakšno je življenje v zavetišču v nekdanji vojašnici, kjer so poleg njihovih prostorov še skladišča pomoči Karitas in Rdečega križa. Gospoda Filipič je ob tem prepričljiv: »Tukaj imamo vse, kar potrebujemo, tega marsikdo nima niti doma. Imamo zajtrk, toplo kosilo in zadnjega pol leta tudi večerjo, ki si jo pripravljamo sami. Kadarkoli lahko poskrbimo za osebno higieno, se preoblečemo v sveža oblačila in ležemo v postlano posteljo. Med obroki imamo prosto, na voljo nam je tudi knjižnica. Zelo radi gledamo televizijo, prebiremo časopise … Po kosilu se lahko vrnemo v zavetišče ali pa ostanemo v mestu, če je volja. Največ se nas vrne, saj v popoldanskem času radi kaj postorimo na vrtu ali urejamo okolico. Lahko se udeležimo tudi družabnih dejavnosti – igramo namizni tenis ali ‘vržemo karte’. Ob sobotah čistimo vse prostore in bivalnike, čeprav za dnevno čiščenje skrbi čistilka, pomaga ji tudi uporabnik. Po večerji, ki je ob 18. uri, pospravimo in pomijemo posodo. Nato je čas za druženje ali gledanje televizije, mnogi ta čas preživijo ob branju knjige. Nekateri, predvsem poleti, čas do spanja preživijo zunaj, pokadijo kakšno cigareto in se od-pravijo spat. Nočni počitek se začne ob 22. uri.«
Prekleti alkohol
Danes ima Bojan Filipič urejeno prehrano, primerno zdravstveno oskrbo in zavarovanje, invalidsko pokojnino in streho nad glavo, ki v ničemer ni podobna tisti na avtobusni postaji. In danes, brez lastnega doma, dobro, ve, kaj ga je pripeljalo do sem: »Alkohol! In ta ne rešuje nobenih problemov, to vem iz lastne izkušnje. Naredi jih samo večje! Če kdo reče, da najde v alkoholu uteho, to ni res. Takšen laže sam sebi. Najprej mora v svoji glavi razčistiti in se odločiti, da ne bo pil, kajti ni zdravnika na svetu, ki bi te lahko ozdravil alkoholizma. Vse to je samo v tvoji glavi. Za to se moraš sam odločiti.« In Bojan Filipič ima tudi izkušnjo, kakšen je bil konec »zdravljenja« alkoholizma: »Poglejte, bil sem na zdravljenju v Ormožu (Psihiatrična bolnišnica Ormož, op. a.), a ko sem prišel iz bolnišnice, sem najprej zavil na bližnjo bencinsko črpalko in si kupil pivo. Tudi po koncu »zdravljenja« nisem bil »zdrav« …« Bojan Filipič si je ob tem prižgal novo cigareto (ob tem nehote pomislim, kako je to združljivo z njegovim zdravjem), globoko potegnil, za hip pomolčal, me pogledal v oči in z mirnim glasom, ki ga ni prikinil niti sicer komaj slišen dotok kisika v nosnice, dodal: »Alkohol je smrt, ta je pokopal prav vsakega, ki se mu je prepustil. Vedno je kakšen izhod, tudi ko je stiska najhujša! Izhodna vrata z napisom ‘alkohol’ vodijo le v pogubo.«
Izbira je vaša
Po vsem povedanem lahko potegnemo črto in morda vse postavimo na dva skupna imenovalca. Morda se nam kasneje, po preprosti matematični operaciji seštevanja ali odštevanja začne prikazovati tudi rešitev. O čem govorimo? Morda najprej o vzrokih za padec v brezno: različne življenjske izkušnje, okoliščine, na koncu tudi tragedije. Izguba službe, propad podjetja, preveliki krediti, ločitev, smrt najbližjega … Povsod je vmes »ali«, ponekod se, v najhujših primerih, med naštetimi dogodki pojavi tudi »in«. Prvi skupni imenovalec je torej negativna izkušnja. V naslednji enačbi se nam nad črto pojavijo različne oblike propada in končnih usod posameznika, a imajo nov skupni imenovalec, to je alkohol. Učeni matematiki bi takšno preprosto enačbo hitro rešili. A življenje piše svoje zgodbe. Bojan Filipič je svojo enačbo rešil z voljo do življenja, matematika mu pri tem ni nič pomagala. Še huje bi bilo, če bi z enačb prešli na področje statistike. A njegova zgodba nam ponuja novo upanje. Njegova zgodba je, da se lahko dvignemo tudi z dna in z voljo ter s pomočjo dobrih ljudi tudi preživimo: »Lahko rečem, da če ne bi bilo Karitas, tudi mene ne bi bilo več. In to večkrat.«
Bojan Filipič, brezdomec
Rodil se je v Prlekiji, v vasi Cven, kjer je končal osnovno šolo. Po njej je prvo zaposlitev našel v tujini, kjer se je izučil za mesarja. Po nekaj letih zdomstva se je vrnil domov in se zaposlil kot mesar. Ko je odslužil vojaščino, se je poročil. Po ločitvi se je zaposlil najprej v domačih krajih in nato spet odšel v tujino. Vrnitev domov mu je prinesla novo zaposlitev v industriji, kasneje tudi v lokalni mesnici. Začel je živeti z novo partnerko, a je tudi ta zveza šla po zlu. Začela so se leta vdajanja alkoholu in strma pot navzdol.Danes živi v zavetišču Karitas, je invalidsko upokojen, ne pije in je predsednik uporabniškega sosveta.
******************************************************************
Objava: tednik Demokracija, 17. september 2015, www.demokracija.si
PDF članka: