Začel bom z vprašanji: Kako je bilo, ko ste prejele prvo klofuto? Nato prvi (pravi moški) udarec? In čez nekaj časa prvo brco? Je morda temu, po opazni modrici pod očesom, sledil še zlom roke, ki ste ga kasneje opravičevale s padcem po stopnicah?
Kdo vam je takrat verjel? Vaši najbližji? Morda pa je res, da so vam verjeli samo v Varni hiši, kamor ste se zatekle …
»Naše strokovne sodelavke,« začne pripovedovati Anka Fingušt, ki vodi Varno hišo Maribor, »lahko uspešno svetujejo in pomagajo le z mnogo empatije, z razumevanjem, kako je biti v vlogi žrtve nasilja znotraj družine!« Za trenutek se v mislih poskušam vživeti v vlogo povzročitelja tega gorja, a mi ne uspe. Preprosto ne najdem povoda in vzroka, zakaj bi kot moški dvignil roko nad partnerko, in bog ne daj, nad otroki. »S svojim delom rešujemo prihodnje generacije,« poudari Finguštova. Morda je bil avtorjev presenečeni pogled tisto, kar je spodbudilo dodatno razlago: »Samo potencialna možnost, da bo ženska žrtev nasilja, je, če je tudi sama živela v družini, kjer je bilo nasilje, prav tako je večja možnost, če je fant, ki je živel v družini z nasiljem, nato povzročitelj nasilja. Ko pridejo k nam ženske s sinovi, npr. v starosti 9 ali več let, so ti lahko ‘mali atiji’, do mame so pogosto neprijazni, žaljivi …« Se žrtve nasilja vrtijo v krogu, iz katerega ni videti izhoda? Je po nasilnem očetu na vrsti še sin? »Težave niso tako enoznačne, kot se zdi na prvi pogled. Pri nasilju v družini je treba pogledati povsem na začetek medsebojnih parterskih odnosov in na nadaljevanje poti, ki vodi iz nastalih težav.«
Vodja Varne hiše »hiško« opiše povsem vsakdanje: »Je hiša, kot vse druge, od zunaj se ne razlikuje od drugih hiš, vendar je v tej hiši več žensk in veliko otroškega živ-žava. To je prostor, ki mu ženske lahko zaupajo, tukaj imajo možnost, da izrazijo vsa svoja čustva, od jeze, žalosti …«
Varna hiša Maribor letos zaznamuje 19 let delovanja in ponuja zatočišče ženskam samim ali skupaj z njihovimi otroki, ki so doživeli nasilje v družini. V njej delajo strokovna vodja Finguštova in še tri strokovne delavke. Ženskam, ki se odločijo za umik pred nasiljem, dajejo psiho-socialno pomoč v obliki svetovanja, izvajanja individualnega načrta pomoči, informiranja, zagovorništva …
V širši družbi želijo delovati predvsem na področju ozaveščanja, saj menijo, da je pomembno, da informacije o oblikah pomoči pridejo do tistih, ki to pomoč potrebujejo. Anka Fingušt ob tem pristavi, da je »hvaležna družbi, da se je na problem družinskega nasilja družbeno odgovorno odzvala, s tem ko je začela ustanavljati varne prostore«.
Mejnik leto 2008
Problem nasilja v družini je bil vedno žgoč. Leta 2008 je začel veljati zakon o preprečevanju nasilja v družini in takrat se je, zato govorimo o mejniku, nasilje iz zasebne sfere med štirimi stenami in med zakoncema preneslo v družbeno sfero. Tovrstno nasilje je postalo tudi predmet raziskav, ki so žal ugotavljale, da je takšnega nasilja zelo veliko in da je to resen problem družbe, v kateri živimo. Anka Fingušt nadaljuje: »Omenila bi raziskavo, ki je bila narejena v obdobju od marca do novembra 2012 in je zajela 42.000 žensk v razponu od 17 do 74 let po vseh državah EU. Rezultati raziskave so pokazali, da je 33 odstotkov žensk v EU po 15. letu starosti doživelo fizično ali spolno nasilje, do 22 odstotkov žensk je bil fizično ali spolno nasilen njihov partner. Glede na število prebivalcev v Evropski uniji govorimo o 62 milijonih žensk, ki so bile žrtve nasilja!«
Kaj je nasilje?
Vodja Varne hiše Maribor ima za to preprost odgovor: »Nasilje je neenakomerna porazdelitev moči.« Nasilje ni besedni konflikt ali prepir, je pa res, da lahko imata ta dva elemente nasilja. »Nasilje pomeni, da se eden postavi nad drugega in da ima ena družbena skupina manj moči. V skupini žrtev prevladujejo ženske in otroci, saj so povročitelji nasilja v več kot 90 odstotkih moški.«
Stereotipi
Sogovornica opozori, da o odnosih med moškim in žensko obstaja veliko stereotipov; eden najstarejših je verjetno ta, da »ker med spoloma obstajajo naravne razlike, je naravna tudi nagnjenost moških k nasilju«.
»Saj se ve, da so moški vedno bili vojaki, da imajo vlogo zaščititi družino in se postaviti v bran šibkejšim. Tak stereotip pravzaprav opravičuje moško nasilje …« Tudi v preteklosti se je nasilje med zidovi družinske hiše opravičevalo s tem, da če sta že v partnerskem odnosu, mora biti ženska tiho in potrpeti (»zakaj jezika?«) ter da mora svojega moškega predvsem razumeti. V zadnjih letih, ko velja nov zakon in velja ničelna toleranca do nasilja, so takšni stereotipi že zvodeneli in niso več v ospredju.«
Prihod v Varno hišo
Po pripovedovanju Anke Fingušt ženska (sama ali z otroki) najprej potrebuje samo mir. Šele potem nastopi faza, ko se začne notranja predelava doživetega nasilja: »Takrat, ko se sooča z vsemi oblikami nasilja, ki jih morda prej sploh ni zaznala, da je to, kar se ji je zgodilo, bilo pravzaprav nasilje. Velikokrat se zgodi, da nato dobesedno zbolijo.« Reakcije so različne, boli jih celotno telo, ne morejo hoditi, imajo vrtoglavico, lahko se pojavijo tudi kakšne alergije, osip po vsem telesu … »Najprej se začne notranje čiščenje vseh slabih občutkov,« pravi Anka Fingušt. Telesni fazi sledi faza notranjih občutkov, ko se najprej pojavi faza jeze, je polna občutkov krivde in sramu. Ženska, ki se je zatekla v objem Varne hiše, je jezna sama nase predvsem zato, ker je vse to dopustila. Ta občutek jeze je še veliko močnejši, če ima ženska otroke: »Tukaj se pojavi še močen občutek krivde.«
Kasneje se začne obdobje spreminjanja vzorcev in prepričanj ter postavljanja vprašanj, zakaj je v takšnem nasilnem razmerju sploh pristala. Kdo je torej kriv za izbruh nasilja? »Mogoče je, da je tudi ženska pripomogla k pojavu nasilja, vendar zanj ni odgovorna. Odgovoren je tisti, ki ga povzroča, čeprav ženske skozi nasilni odnos dobivajo več sporočil, da so za to krive one.« Vse prevečkrat slišijo, da »če bi bila ti drugačna, jaz ne bi bil takšen«, »če ti tega ne bi naredila, jaz ne bi tako odreagiral«, ipd. Tako prizadete ženske v takšnem odnosu naredijo praktično vse, da bi nasilje preprečile. »Ob tem«, pristavi vodja Varne hiše, »je lahko prav vsaka njihova reakcija nov povod za nasilje. Tako se ženske ujamejo v krog nemoči, neki ‘vražji ples’, ki ga plešejo s partnerjem, z ogromno poskusi preživetja, tako da na koncu celo izgubijo svojo osebnost. Vso energijo usmerijo v to, da bi preprečile partnerjeve izbruhe, da bi ugajale, da bi končno bile ‘v redu’.«
Sogovornica opozori še na dejstvo, da se tovrstno nasilje ne dogaja z neznanim moškim, temveč da se to dogaja s partnerjem, ki ga je ženska ljubila (ali ga še ljubi!) ter v varnem zavetju doma. Tukaj se kaže dokaj pogost in tipičen vzorec, da so povzročitelji nasilja ljudje, ki imajo zelo radi nadzor nad drugimi, imajo nizko stopnjo samozavesti in samozaupanja. »Ta nadzor se v začetku pokaže v pozornosti, skozi besede, kot so ‘želim, da si samo z menoj, da si samo moja’, ‘jaz sem ti zadosti in dovolj’, ‘zadovoljil bom vse tvoje potrebe’ ipd. Vsaki ženski to na začetku ustreza, ji godi, to je zanjo dokaz, da jo ima partner res rad. Vendar lahko s tem ženska tudi kompenzira pomanjaknje pozornosti in ljubezni iz otroštva,« pojasni Finguštova, ki ima dolgoletne izkušnje in strokovno znanje.
Pomen Varne hiše
»Z Varno hišo rešujemo življenje, vsekakor pa rešujemo generacije!« je odločna Anka Fingušt. »Ženske, ki se zatečejo k nam, so po večini odločene končati nasilen odnos, pripravljene so za pot in proces sprememb. Vključitev v program ne pomeni samo varnega bivanja, pomeni tudi, da se aktivno trudijo spoznati vzroke, zakaj so pristale v nasilnem odnosu, in da se poskušajo spremeniti, da postajajo vedno bolj avtonomne in kompetentne za svoje življenje.«
Samo v lanskem letu se je v Varno hišo Maribor zateklo več kot sto uporabnic, od tega jih je v programu bivalo 25, in sicer 14 žensk in 11 otrok.
Varna hiša Maribor deluje na anonimni lokaciji, in kot poudari sogovornica, »imajo visoko stopnjo samozaščitnega ravnanja«. Razlog? »Ob razkritju lokacije ne gre samo za to, da je ogrožena posameznica, temveč so ogrožene tudi druge ženske, ki tam bivajo,« sklene pogovor Anka Fingušt.
Anka Fingušt, Varna hiša Maribor
Anka Fingušt je magistrica socialnega del. 15 let je bila zaposlena na Zavodu za zaposlovanje Maribor kot svetovalka zaposlitve in tam je pridobila prve izkušnje v stiku z ljudmi v stiski. V iskanju novih izzivov se je leta 2009 zaposlila v Centru za socialno delo Maribor, kjer je tri leta delala na področju socialnega dela z družino. Od leta 2012 vodi Varno hišo Maribor.
************************************************************
Objava: tednik Demokracija, 28. maj 2015, www.demokracija.si
PDF članka: