Slovenija in sveti gral: sedimo na sodu smodnika!

Ne, ne gre za novo napoved takšne ali drugačne apokalipse, nasprotno, gledano kulturno, imamo v Sloveniji zgodbo, ki kljub desetletij truda Mihe Pogačnika, vionilista in kulturnega ambasadorja Republike Slovenije, za večino ostaja še vedno skrita. Morda celo prikrita …

Govorimo o Epu o Parzivalu, največji evropski zgodbi iz 9. stoletja, ki jo je v začetku 13. stoletja v 24.812 verzih srednjeveške nemščine napisal Wolfram von Eschenbach (1160 – 1220). Miha Pogačnik: “To je zgodba o Parzivalu, sinu ene najpomembnejše srednjeveške družine, sestavljene iz slovenskega in francosko-španskega rodu, ki ima izziv, da se iz ignorance preko absolutnega dvoma dvigne v najvišjo možno človeško odgovornost: da postane kralj Svetega grala. Njegova zgodba je vzorčna zgodba za vsakega modernega človeka še danes – da se prebudi v svojo potenco in v svoj izziv – biti človek. Prav to je skrivnostno zakodirano v naši pokrajini.”

Na njegovih nastopih sedi občinstvo med izvajalci (foto: osebni arhiv M.P.)

Zgodovinska kulisa od Ptuja do Celja

To zgodbo je njen avtor Wolfram von Eschenbach prepeval tudi na naših gradovih – na Ptujskem gradu, Planino nad Kozjanskim in na Borlu. Slednji je povezan z Parzivalovim očetom, Gamoretom, ki naj bi zgradil stari stolp gradu Borl (tudi Ankenstein – sidro, ki ga ima Parzivalova družina v grbu). Perzivalov stari oče, Gandin, je imel svoje kraljestvo tam, kjer potok Grajena teče v reko Dravo.

Miho Pogačnika je zgodba prevzela daljnjega leta 1992 in vse od takrat se trudi, da bi se ta zgodba pri nas uresničila kot umetnost, ki oblikuje regijo in naše korenine: “Zgodba je vedno umetnost, tudi pripovedovanje in pesnitev sta umetnost, zato mora umetnost postati aktivna, oblikovalna za človeka in družbo. Zato se trudim, da bi ‘dvignili’ grad Borl in to pokrajino, ki jo imenujemo Terra Parzival – Parzivalova dežela, deželo med Ptujem in Celjem, večinoma v Halozah in na Ptujskem polju.”

Bolj in bolj je kopal in se ob tem še bolj pogrezal v samo zgodbo, bolj ga je prevzemala. Celo tako, da je pričel eksperimentirati: “Nekega dne sem projiciral mojo violino na to pokrajino in čudež (ali celo sinhroniziteta) pokaže, da violina sovpada s tistimi točkami v haloški pokrajini, kjer so tudi najbolj važne točke violine – mostiček, dušica, rebro – to so tiste pomembne točke, brez česar violina ne obstoja. Ptujska gora je na zletem rezu rebra med Borlom in Žičko kartuzijo, Štatemberg in Stari Štatemberg sta nogi kobilice, kraška jama Belojača pri Makolah (Trevrizentova jama) je pa prav tam, kjer ima vsaka violina ‘dušico’ izza kobilice …”.

Terra Parzival in violina Mihe Pogačnika

Grad Borl

Prav grad Borl naj bi bil srce Evrope, kraj viteške, sedanje in tudi kulture v prihodnosti. Že leta Miha Pogačnik na Borlu prireja takšne dogodke, ki so vse prej kot običajni festivali, sam jim pravi “kvestivali”: “Na teh dogodkih se lahko človek skozi zgodbo in na način, kako obvladujem glasbo, zbudi v svojo največjo potenco. Ta dekompozicija in meddisciplinarni prenos doživetja v glasbi v doživetje v vodenju ali doživetju v kreativni biografiji.” Zveni zapleteno? Kako ne bi bilo? Miha Pogačnik je virtuoz, bogat v besedi, ki zaradi njegovega svetovnega in svetovljanskega načina življenja včasih preskakuje iz enega jezika na drugega, po navdihu iskajoč najustreznejšo besedo, in še bogatejši v izražanju, ko lice nasloni na violino in iz nje privabi to, da poslušalec zlahka verjame, da gleda in sliši zgolj celoto. Miha Pogačnik je violina in violina je Miha Pogačnik. Eno sta.

Grad Borl (foto: Alenka Slavinec)

Svetovna inovacija

Leta 1999 je na Borlu priredil prvi festival umetnosti in gospodarstva, kar se ni zgodilo še prav nikjer na svetu: “Če je kdo hotel izvedeti kako deluje umetnost v gospodarstvu če jo pravilno uporabljamo in kako lahko ta oblikuje razvoj organizacije, so takrat prišli vodilni menedžerji iz New Yorka ali iz Londona na grad Borl, da so to izvedeli. To je naša, slovenska inovacija, ki je zrasla na našem zelniku!”. Pa ne samo to: posebnost takšnih dogodkov je tudi ta, da občinstvo sedi med orkestrom, torej med izvajalci samimi. “To je moja inovacija! Sediš v orkestru, kjer sam z disruptivno metodo, kjer kot solist ustavljam orkester in učim pozornost občinstvo, da natančno sliši, kaj se dogaja v razvoju mojstrovine. Tako občinstvo razvoj mojstrskega dela z mojo pomočjo prenesejo doživetje v njihove izzive v vodenju. Ob tem rišem in igram istočasno. Končna izvedba je zadnja, šele potem, ko smo se naučili poslušati …” Predrzno? Vsekakor! Prav zato se je Miha Pogačnik odločil tudi za svojevrstno kariero – po svetu za vodilne gospodarstvenike prireja te nevsakdanje dogodke, kjer predava o povezavi umetnosti in biznisa, o vodenju: “Tako sem pričel z inovacijo kako s principi umetnosti pomagati vodstvom globalnih podjetij, da lahko odkrijejo svoje skrite potenciale iznad ali celo izpod racionalnosti, ki jo sicer uporabljajo za odločitve v gospodarstvu. Do danes sem “preoral” več kot 200 globalnih podjetij.”

 

Preteklost je prihodnost

Kakšno prihodnost ima Terra Parzival, ta skriti del severovzhoda Slovenije, z osrčjem v Halozah, pokrajini tisočerih gričih, kot so jo poimenovali lokalni prebivalci? Tako odgovarja Pogačnik: “V Terra Parzival je najvišji cilj kompozicija družbe – kako se lahko iz oblikovalnih sil umetnosti naučimo gledati na družbo kot potencial, ki trenutno zveni zelo slabo, a bi morala zazveneti pravilno. To je inovacija za zdravljenje in dvig polifonske/večglasne evropske identitete. Evropa ima blazno identitetno krizo, nihče ne ve kod in kam. Mi pa vemo! Mi umetniki se stalno ukvarjamo s smislom. Zato sam vidim grad Borl kot bodoči center, kjer se bo komponirala evropska identiteta! Ker ta gralska zgodba, iz katere izhaja Borl, je najbolj globoka evropska zgodba. In tu je ta povezava! Vsi vemo, da smo v centru Evrope, da je Slovenija majhna, ampak je v centru.” Sam prihodnost tega kotička in še neodkritega bisera Slovenije vidi v šestih korakih: sodelovanje umetnosti in gospodarstva, zdravljenje zemlje, ki jo potrebujemo za našo hrano in preživetje, predvsem skozi biodinamično kmetijstvo in vinogradništvo. Poudarja pomen dela z mladimi, ob tem pa izpostavlja še potrebo prepričati umetnike, da se vključijo v problematiko sveta in družbe. Pomembno se mu zdi, da se naša domovina odloči vzpostaviti takšen turizem prihodnosti, kjer bodo turisti v prostom času iskali in odkrivali predvsem svoj potencial, ne pa zgolj poležavali na prepolnih plažah. Peto polje sam imenuje “detoks” mladine, ki danes vse preveč “visi” na svojih pametnih telefonih. Ponuditi jim je treba zdravo alternativo! Zadnje polje sega na filozofsko področje – to je polje najvišje evropske identitete in vprašanje kompozicije družbe.

 

Sedanjost

Ste morda ob prebranem globoko v sebi slišali klic svetega grala in prebujanje Terra Perzival? Tako vas vabi Miha Pogačnik: “V nedeljo, 28. julija bo na Ptujskem gradu dogodek za tiste, ki so budni in iščejo nove dimenzije za preobrat tako v gospodarstvu kot tudi v lastnem življenju. Pustite vse in pridite! Doživeli boste nekaj, na kaj ne bodo nikoli pozabili …”.

Je torej pripoved o Parzivalu zgolj legenda, tako kot o kralju Arthurju? Naš sogovornik se s tem ne strinja: “Tam še vedno iščejo njegov grad, medtem ko imamo mi vse še vedno prav tam, kjer jih je opisal Wolfram von Eschenbach. V deželi Terra Parzival – Parzivalovi deželi. V Sloveniji!”

 

Festival Idriart

Miha Pogačnik je bil pobudnik festivala Idriart, simbola preobrazbe družbe, ki jo je doživljala napetost med vzhodom in zahodom. Prvi festival se je odvil leta 1984 na Bledu. Ustvarjalci tega festivala so nato pripravili več kot 150 festivalov na kriznih področjih sveta. Posebnost je bila, da je z ustvarjalci potovalo tudi občinstvo – več kot tri tedne tudi po transibirski železnici ali na floti miru ob razpadu nekdanje Jugoslavije, ko so se umetniki in občinstvo odpravili na križarjenje od Dubrovnika do Pirana s kar šestimi ladjami.

 

Članek objavljen v Nedeljskih novicah, 25. julija 2018, str. 6-7