Eks urednik

“Spet se ti meša,” je bil edini ženin komentar po izraženi želji, da bi nekaj malega napisal o tem našem zdaj že eks uredniku. “Saj ni noge stegnil, da bi mu pisal nekrolog …”

Stegnil jih res ni, je pa naredil korak v drugo službo. Torej, to ni (p)osmrtnica!

 

Te dni sem izvedel, da je toti mali dolgojezičneš pri tem spoštovanem časopisu (pardon, Večerovci, pri reviji), modroval okroglih tri leta. Tiste dni, torej tri leta nazaj, ko sem prvič slišal, da prihaja k pravkar ustanovljeni reviji nek …ski, nisem vedel, kdo je ta mladenič. Hm, zanimivo, da si nekateri njegovega priimka še sedaj ne morejo zapomniti (a o tem kasneje).

Posel devic

Eh, dragi moji, na horoskop dam toliko kot na lanski sneg! Sam zase sicer vem, da sem rojen v najboljšem znamenju na zemlji in v nebesih, torej v znaku leva, a s tem se ne hvalim preveč, ker mi je moj ego uničila že žena, saj sem po njenih besedah le še udomačeni muc, ki prede že na takšne malenkosti kot je božanje po vratu …

Kakorkoli, želim povedati, da je ta cajting pričela ena devica (moškega spola!), nadaljevala pa druga. Pojma nimam, kaj to pomeni za njunega naslednika, a dejstvo je, da je prvi nastavil stvari, drugi (po svoje, in ostanimo pri horoskopu; pod vodstvom raka) nadaljeval, tretji pa bo pobral slavo. In to naj bi bil pravičen svet?!

“Pretepač”

To je nekaj, kar sem slišal. Govorice, skratka. Barbi je na Mariborčana prišel z dokaj čudnim slovesom. S slovesom pretepača! Še danes ne verjamem takšnim zlobnim govoricam in klevetam, vendar so nekateri v pogovoru z njim nekoliko previdni, trudijo se ohraniti miren ton glasu … Kdor ga pozna, ve, da naš Barbi s posteljo vred tehta nekaj več kot žakl cementa! In ta naj bi pretepal ljudi, ki ga po višini in teži prekašajo vsaj za dva ali celo tri ljudi njegove malenkosti?! Res da se je to bojda zgodilo v eni od njegovih javnih služb, a dalo mi je misliti, zakaj se je kasneje tako angažiral v Amnesty International. Logično, da zaščiti močnejše od sebe! Še enega takšnega napada morda ne bi pretrpel brez posledic …

Vendar sem te govorice s pridom izrabil zase, doma! Če se kdaj nisem vrnil ob dogovorjeni uri, sem se zgovoril nanj. Da me je zadržal v pisarni (čeprav sem honorarec) in da sem moral popravljati napisan tekst! Svoji dragi sem natvezil, da mu ne upam ugovarjati, saj bi me lahko na kakšnem hodniku naravnost na gobec …

Kolumne

V teh letih, ko sem sodeloval z “obešalnikom” (oprosti mi, to niso moje besede, to so zgolj zlobne misli moje tamale, ki zadnje dni favorizira novega urednika Alana; kaj češ, bil je v Auerjevi oddaji, ti pa nikoli), sem spoznal njegovo jedro. To ni njegov prodoren pogled skozi štiri oči, to so njegove besede na papirju! Tu je ojšter! Naj ga stane, kar stane, napisal bo to, kar se mu zdi, da mora! Na 90-gramski umetniški papir bo, če bo treba, izlil toliko črnila, da bo bodlo tam, kjer si mnogi ne želijo. Ne kaže, a hrbet mora imeti zelo mišično razvit …

Včasih s tem stopi komu na pošteno na žulj. Tudi zato je postal urednik s priložnostnimi imeni kot so “Blablatovski” (tanajboljši radio v naši vasi), “cinična pi…” (scena je njeno življenje), “zadrt LDS-ovec” (njegovi časi so mimo) ipd.

Njegove ženske (?)

Za vsakim uspešnim moškim stoji njegova žena! Njegove še nisem imel čast spoznati … Kaj vem, mene to ni nikoli skrbelo. Je pa mojo ženo! Takoj, ko je izvedela, da nima spremljevalke, mu je hotela podtaktniti kakšno iz svoje “zbirke”. Spletična! A se ni dal! V glavi je imel svoj film, le enkrat je “veslaška” pijača povedala svoje. Tudi tisto o čisti ljubezni do “Urške”. Le da on ni bil povodni mož …

Ima pa mamo, ki odlično peče (pogrešali bomo njene dobrote)!

Brez njega

Spet govorice: pravijo, da jim bo hudo, ko bo šel … Le zakaj? Zaradi njegove “organiziranosti”, zaradi njegovih kolumn, zaradi njegovih gnjavaž, ker nekdo ni “ob uri” oddal teksta, zaradi njegovega zamujanja v službo? Hej, vprašajte v tiskarni, kjer tiskajo to revijo, ali ga bodo pogrešali? Seveda ga bodo, saj so si le z njegovo pomočjo nekateri prislužili nadure … Ali pa tiste, ki so ga ob običajni jutranji uri čakali, da pride točno v službo … Ste pokukali kdaj na njegovo pisalno mizo? Ne, ne počnite tega, zato ker boste morda med papirji našli njegovo pozabljeno malico … Kdo ga bo torej pogrešal?

Sramota, v Ljubljano!

Nič me ni tako prizadelo kot dejstvo, da odhaja čez edino normalno mejo na svetu, čez Trojane v Ljubljano! Še huje: za glasnika (uradnika po nekaterih virih) bodoče mačehe Evrope! Tam mu zagotovo ne bo lahko: zahtevana točnost v službi, vsakdanja urejenost, redna prehrana …

Težko rečem, a verjetno ga bomo, kljub vsemu, pogrešali. Barbi ni bil nikoli tip za mojo hčerko, a ponosen bi bil na takšnega zeta.

Tu je naredil, kar je. Nekaj grehov bo odnesel s seboj, nekaj prijetnih spominov pa pustil v pisarni, ki bo kar nekako prazna brez njega. In naj bom ob zaključku še nekoliko vedeževalski: ne vem, zakaj, a dozdeva se mi, da bom nekega dne svojim vnukom z veseljem pripovedoval, da sem nekoč sodeloval z njim …

A. Mariborski

ilustracija: Said Bešlagić

Mariborčan, januar/februar 1999