Prerokovanje

prerokovanjePrejšnji teden sem skoraj dobil živčnega. Žena in babica sta mi namreč povedali, da na obisk prihaja šlogarca. Da jima bo prerokovala. Da bo povedala, kaj ju čaka v prihodnosti: kaj bo čakalo babico, ki mirno uživa v penziji, na starega je že pozabila, in kaj, pri hudiču, zanima ženo? Si želi drugega? Pri treh otrocih?

Za ta popoldan sem si sicer že pred časom izprosil športni popoldan (po tenisu obvezno pivo ali dva preveč), a sem doma vedno znova in znova našel kakšno nujno opravilo, ki me je, resnici na ljubo, čakalo že nekaj časa, in nič hudega ne bi bilo, če bi počakalo še kakšen dan. Nategoval sem svoj odhod do skrajnosti, samo da je mineval čas in da se je približala ura njenega prihoda. Priznam, malo me je že zanimalo, kaj jima bo povedala, in da bo morda imela še kakšno minutko časa zame …

Prihod

Pozvonilo je in bil sem prvi pri vratih. Moja domišljija mi je žensko – prerokovalko – pričarala v kričečih ciganskih oblačilih, z lasmi, skritimi pod (obvezno) rdečo ruto, s prešernim nasmehom in v oči bodečim zlatim (ali vsaj manjkajočim) prednjim sekalcem. Kar pripravil sem se , da me bo kljub jasni domišljijski podobi njena vidna podoba močno presenetila (in prestrašila). In me tudi je! Pred vrati je stala urejena gospa srednjih let, plavih oči, z bujnimi svetlimi lasmi in z očarljivim nasmehom. Le slovanski naglas je izdajal, da ni iz naših krajev. Uf, sem ga polomil. Tudi zato, ker sem na vratih stal kot davno pozabljen štor umrlih korenin. Še sreča, da jo je v dom povabila žena, tam sem ostal tudi onemel. In z odprtimi usti, kot je kasneje v smehu pripovedovala žena.

Začetek s kavo

Zbral sem toliko moči, da sem, povsem otrdel, priracal v kuhinjo. Moje stanje se za domačo mizo, na mojem stolu, ni kaj dosti spremenilo. Le nekako toplo je postajalo, še bolj domače kot ponavadi. Ne, ob tujcih, ki jih vidim prvič, se tako zagotovo ne počutim. To je že del njene čarovnije, sem pomislil, najprejzačara ljudi in nato ji ti vse verjamejo.

Seveda je žena takoj skuhala kavo, namen je bil (vsaj meni) jasen kot beli dan. Šloganje iz kave, razumljivo! In smo jo ob klepetu tudi spili. To je bilo vse, žena je po “obredu” pospravila skodelice. Zakaj, mi ni bilo jasno, in še sedaj, ko pomislim, da sem si tokrat izjemoma zaželel kavo z dna džezve in z obilo zoca (saj veste, šloga se prav iz njega), me še sedaj prešine slabost. Črne kave nisem leta in leta pil samo zaradi njene usedline …

Stvari niso potekale tako, kot sem si predstavljal. Tu nekaj ni v redu, ta pa že ni tipična coprnica. Čeprav je bila gostja v naši hiši, me je vljudno poslala v drugo sobo, v kuhinji so ostale le ženske. Tam sem hotel brati časopis in ni šlo. Prižgem televizor, gledam Clintona v Sloveniji, pa ne gre. Samo “dober dan” sem razumel, ostale besede so šle mimo mene. Poskušam prisluškovati. Potihem se pritihotapim do vrat in naslonim uho na vrata. Zaslišim gromek smeh in v tistem trenutku se tako kot v predvidljivem (cenenem) filmu odprejo vrata. Zalotili so me, pomislim rdeč v obraz. A žena, prešerno nasmejana, reče: “Ti si na vrsti!”

Moja prihodnost

Priznam, saj sem si želel izvedeti kaj o sebi, a vse izrečeno me je presenetilo. Čeprav na mizi ni bilo nobene kristalne krogle, ni bilo potrgane drobovine ali razmetanih kosti, iz katerih bi vsaka prava čarovnica prerokovala, je vedela vse o moji preteklosti, in če bo to – to, tudi prihodnosti.

Brala me je kot knjigo, o meni je vedela celo to, kar sem poročen skrival sam pred seboj (in seveda pred ženo, poglejte: le kako bi ji lahko priznal, da sem takrat bolj pogledoval po njeni najboljši prijateljici, ki je vedno nosila krajša krila kot ona?). Če ve toliko o preteklosti, le kaj me čaka v prihodnosti?

In mi je povedala …

Večno moja

Nisem se povsem zavedel konca seanse (tako sem padel v njeno zgodbo), prebudilo me je ženino dreganje, naj gospo končno že nagradim za svetovanje (šepet v uho in udarec v rebra: “Daj, če si bil že zraven, pa plačaj ti.”).

Še vedno v transu sem zase mrmral: “Bo res tako? Bom res večno (kot prerokovano) gledal obraz moje žene? Si nisem morda želel še kakšne? Morda malo mlajše? Ali nisem prav zaradi tega hotel pogledati v prihodnost? Da bi tam srečal še kakšno bejbo, in ne le žene, ki mi je usojena od prvega moškega lova (hm, o tem, kdo je bil takrat lovec, se da diskutirati)?”

O, moj Bog, pomislim, kaj pa je povedala ženi? Bo ona imela še kakšnega? Moram izvedeti!

“Draga moja, vse sem ti povedal, kar mi je povedala prerokovalka. Ničesar nisem zamolčal (ali pa vsaj le malo). No, kaj pa je povedalal tebi?”

“Nič takega, kar ne bi vedela že sama. Prihodnost pa je tako ali tako zelo odvisna od nas samih.”

“Dobro. Kaj pa moški, je videla še kakšnega ob (po) meni?”

“Dragi moj, kaj ne veš, da moramo ženske nekatere skrivnosti ohraniti samo zase?!”

“Torej?”

“Želiš res izvedeti?”

“Ne, pravzaprav ne. Čeprav sem plačal …”

 

A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, julij/avgust 1999