Pleh

plehLe zakaj sem silil tja, sem se vprašal, zaradi zloščenega pleha ali zaradi bejb, kot pravi moj tanajmlajši. Kakorkoli, avtomobilski salon v Ljubljani je bil hudo naporen!

O smiselnosti odhoda v našo prestolnico sem pričel razmišljati že po poti, saj naju je s tanajmlajšim aprilsko deževje pozdravljalo kar vso pot. Kljub slabi vidljivosti in, lahko bi rekel, težkim vremenskim razmeram se je našlo kup “junakov-bedakov”, ki so prehitevali tudi tam, kjer še žirafa s svojim dolgim vratom ne vidi v ovinek. Tako zelo se jim je mudilo, da so bili v koloni pred Trzinom le kakšen avtomobil ali dva pred menoj. Čista Murphyjeva resnica: ko si prvi na čelu ene kolone, si takoj za tem na koncu druge. Ampak tega mnogi ne razumejo!

Dobri dve uri in pol je trajalo, da sva pricijazla do nekdanje rimske Emone (počasneje je res šlo samo še v tistih starorimskih časih). In ko sem že pomislil, da je vse hudo že za nama, naju je čakal še preizkus živcev ob želji parkirati čim bližje “gospodarcu”. Samo pobožna želja! Kaotičnost in anarhija ljubljanskega parkiranja sta namreč zgodba zase. Po dolgem iskanju sva našla luknjo in tam pustila avto.

Razstava pred salonom

Znašla sva se torej v nepregledno velikem parkirišču in priznati moram, da sem sprva pomislil, kako sem se zmotil in zapeljal prav v salon, med razstavljene avtomobile. Koliko novega plehovja je bilo okoli naju, tudi takšnih vozil ni manjkalo, ki sem jih šele pred kratkim videl v kakšni avtomobilski reviji. In zakaj sploh hodijo njihovi lastniki na salon? Da se tam pohvalijo: “A tko pravte, da je to čist kul avto?! Ja, pol pa mam zuni dobrga, a ne da?”

To so taki ljudje, ki bi najraje obdržali listek s ceno (seveda s spiskom dodatne opreme) na avtomobilu tudi takrat, ko ga že odpeljejo domov. Da vidi še sosed …

Kam in kaj naj gledam?

“Ati, bejbe!” je bil prvi stavek našega devetnajstmesečnika takoj po prihodu v prvo razstavno halo. Res je, skoraj na vsaki zloščeni pločevini je “ležala” (ali v njej ali ob njej sedela) kakšna prelestna deklina! Z, razumljivo, prekratkim krilom ali z elegantno dolgim, in kdo bi vedel zakaj, razprtim prav do prvih oblin. Sem prišel na avtomobilski salon ali na kakšno plejbojevo razstavo na pol golih in zapeljivih deklet? Sodeč po zadovoljnih obrazih večine moških obiskovalcev (razen tistih, ki so to čustvo skrivali pred svojo boljšo polovico), je bilo to vprašanje popolnoma odveč. Ti so že vedeli, zakaj so prišli …

Prav pokorno moram priznati, da sem si prav tam prvič zaželel, da bi bil vsaj za trenutek tako majhen, kot je naš najmlajši. Samo za daljši trenutek sem se zazrl v avtomobil svojih sanj in prav dolžina pogleda je vzpodbudila prelestno mladenko v (pogojno imenovanem) mini krilu, da je prišla do naju z vprašanjem, kako nama lahko pomaga. Nejevoljen, da me motijo pri sanjarjenju, sem se ozrl za glasom in pogled mi je (hočeš-nočeš) zaplaval po postavi, gor in dol. Globina modrih oči in dekolteja sta imela podobno metražo: “Hvala, samo gledam”, je bil najbolj trapast odgovor, ki sem se ga spomnil. Kaj gledaš, buljiš, bi bil verjetno njen tokrat vljudno zamolčani odgovor. In potem se je zgodilo: ko sem se hotel premakniti dalje, me je mali močneje zgrabil za roko in pocukal. “Ati, to bejba, to noge, to …” Stal je točno ob njenih nogah, s pogledom in s kazalcem, obrnjenim navzgor! Gledal je točno tja, kamor moški s pogledom sledi takrat, ko mlada dama s prekratkim krilom previdno seda na avtomobilski sedež. Videl je moške sanje!

Sanje

Vsega lepega je enkrat konec, tudi ogleda pleh bejb, oprostite, novih in lepih avtomobilov. Na srečo je bila pot domov manj naporna, hitrejša, in sploh, vračala sva se v – s soncem obsijani – Maribor!

Zvečer sem utrujen legel v posteljo in zasmrčal, še preden je glava našla svoj običajni položaj na vzglavniku. In sem sanjal. Sanjal, kako sem majhen in kako lahko vidim tja, kamor veliki ne vidijo, sanjal, kako izbiram nov avtomobil in kako mi pri tem pomagajo zelo (celo preveč) ustrežljive hostese …

Še enkrat?

“Draga moja žena, odločil sem se , da je nastopil čas zamenjave našega avtomobila. Jutri grem ponovno v Ljubljano, da še enkrat preverim, ali bi lahko našel kakšen primeren avtomobil za naše družinske potrebe …”

“Kaj boš hodil spet tja, saj si sam rekel, kako naporno in brez veze je bilo. Poglej, tu maš današnje cajtnge, vsi salonski avtomobili so not!”

Sranje, odjavil bom časopis …

 

A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, maj 1999