Jaz, župan

jaz-zupanSe vam zdi nemogoče? Niti ne, glede na vse, kar se je v totem mestu dogajalo zadnje dni!

Vedno sem verjel, da je biti župan nekaj lepega, veličastnega, pravzaprav kar kraljevskega! In morebiti je to celo res, saj se za to častno mesto poteguje veliko znanih in neznanih ljudi, in vsi verjamejo, da so prav oni najboljši, boljši kot njihov predhodnik in sploh edina in taprava izbira, ki bo ljudem prinesla toliko dobrega, da bodo srečno in zadovoljno živeli vse do konca županske pravljice. Tako so me vžgali, da odločitev o tem, da kandidiram tudi sam, ni bila več daleč! Po pravici povedano, bila je čisto pri roki!

Začetek kampanje

Zavedal sem se, da bom zaradi omejenih oziroma ničelnih denarnih sredstev moral vse organizirati sam. In ker me nobena stranka ni hotela podpreti, mi ni preostalo drugega, kot da nastopim kot neznani in neodvisni kandidat s čisto preteklostjo (razen vas, drage bralke v večini, in nekaj zelo cenjenih bralcev – hvala, ata, da vsaj ti bereš moje tekste – me nihče ne pozna). Torej, volilna kampanja bo potekala brez volilnega štaba.

Zakaj bi odkrival Ameriko, če vemo, da jo lahko najdemo tudi po internetu. Pogledal sem v knjige in poskušal spoznati skrivnost uspeha dobre volilne kampanje s knjigo: “Kako do volilne zmage v treh korakih” (avtor neznan, brez znane založbe).

Trije koraki

  1. korak: spoznaj volilce in volilci naj spoznajo tebe!
  2. korak: približaj se volilni bazi!
  3. korak: prepričaj jih, da gredo na volitve in da volijo zate!

Realizacija

Logika pravi, da začneš pri začetku. V prvem koraku sem moral spoznati volilno bazo in se potruditi, da bodo oni spoznali mene. Raziskava (obsežna in zahtevna, zato vas ne bi utrujal s podrobnostmi) mi je dala naslednje rezultate: prevladujejo ženske, v enakih delih se pojavljajo kot upokojenke (gospodinje, večinoma zelo verne osebe), zaposlene in šoloobvezne; moški so v manjšini in so le redki z volilno pravico, prevladuje tehnični tip.

Tako, bazo sem spoznal, na vrsti je bilo, da baza spozna še mene kot najboljšega in edinega kandidata. V procesu spoznavanja sem združil del prvega in celotni drugi korak. Naj me spoznajo takrat, ko se jim bom približal (avtor omenjene knjige dovoljuje improvizacije glede na trenutno stanje in posebnosti volilnega okrožja in volilne baze). Organiziral sem shode po različnih lokacijah in se lotil kampanje tudi s pomočjo letakov in plakatov (množični mediji so bili zame predragi). Ženskam, ki so na vseh volitvah zelo pomemben in pogostoma odločujoč del volilne baze, sem se približal zelo prefinjeno in pazljivo. Neaktivnemu delu ženske populacije (upokojene gospodinje, večinoma zelo verne) sem pripravil spektakel kuhanja volilnega golaža in se na plakatih ter letakih predstavil v liku svetega Nikolaja (naj se vidi, da je tudi Bog z menoj). Aktivnemu delu žensk, ki so preživele čas socializma na prehodu v komunizem, sem na shodih odločno in jasno govoril, svoje govore pa opremil z vizijo o obetavnem koncu v nerazredni družbi enakosti, bratstva, brezdenarništva in spolne svobode (večina je preživela tudi hipijevska šestdeseta leta). Mlajšim dekletom, obetavni volilni bazi, sem ponudil podobo človeka ekologa in ljubitelja živali: fotografiral sem se v družbi opice, papige in mladega mucka. Slikovna sporočila so bila opremljena s sloganom: “Pustimo jim svobodno življene!”.

Nekoliko težje je bilo z moško populacijo, predvsem zato, ker je izrazito tehnična. Potrudil sem se zgraditi nekaj maket železnice, avtoceste in uspešno sestavil najnovejše lego kocke. Seveda nisem pozabil tudi na položitev temeljnega kamna ob izgradnji ograje okoli blokovskega smetnjaka.

Po končanem drugem koraku je ostal še tretji. Osebno sem razdelil volilne listke in vsakega volilca posebej prosil, naj, za božjo voljo, pride in voli zame!

Volitve

Bile so v nedeljo, kot se spodobi. Čeprav sem imel tudi sam volilno pravico, sem se ji odpovedal. Naj odločijo volilci!

Nedeljo sem preživel na volišču (skrivaj, da ne bi motil volilnega molka in vplival na volilčevo voljo in odločitev, čeprav me je imelo, da bi pozdravil prav vsakega, ki bi prišel).

Odbila je sedma zvečer in volišče se je uradno zaprlo. Volilna udeležba je bila porazna. V bistvu ničelna. Nihče se jih ni udeležil …

Župan bom!

Šele danes sem ugotovil napako, ki sem jo storil v predvolilni kampanji. Pokazal sem, kaj znam in zmorem: babica mi bo prepustila kuhanje, žena pospravljanje in pisanje svojega šolskega dnevnika, in s cuckom bom na sprehode še naprej hodil samo jaz (to mi je zakuhala tamala, čeprav je bila za ta teden na vrsti ona). Prizanesla sta mi le tamali (pri kockah se nisem najbolje odrezal) in tanajmlajši, ki ni imel volilne pravice (odvzel sem mu jo jaz, saj najpogosteje izgovarja: “Ne, ne!”).

Bom sploh kdaj župan? Menite, da bom odnehal? Niti slučajno! Omenjeno knjigo sem podrobneje prebral še enkrat. Ni hudič, da mi po letošnjih družinskih izkušnjah na tapravih županskih volitvah čez štiri leta z vašo pomočjo ne uspe!

 

A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, december 1998