Krucifiks, samo da je za nami, toti naš Lent. Takšnega tempa ne bi več dolgo vzdržal. Cela “raja” iz Maribora je hodila na Lent in o njem tudi govorila. Moje uhe so bile že tako polne, da sem skoraj popi…
In to še ni najhuje. Če so bila ušesa polna, je sedaj denarnica prazna. Toliko dni zabave človeka (beri: denarnico) popolnoma izčrpa in izprazni.
Se je to zgodilo tudi vam? Verjetno res!
Vete kaj, toti, ki si je zmislo Lent, je za nas boge Mariborčane naredo vraga in pol.
Vsak dan sva tam doli z ženo srečala toliko sosedov, kot jih nisva srečala že vsa leta, kar stanujemo tukaj. Ravno zato sva na Lent prihajala vedno nekoliko kasneje, kot sva sprva nameravala. Vsak dan je vsaj eno uro sedela pred špeglom, frizuro pa si je dala popravljati vsaj vsak tretji dan. Izgovarjala se je na dež, ki naj bi ji pokvaril frizuro, a zdelo se mi je, da malo pretirava. Na trenutek sem celo pomislil, da ima kakega loverja. Čeprav se je vsak dan zrihtala kot za v gledališče, ji je ta nesrečni lentovski dež spral frizuro prav na dan, ko smo se srečali z mojim šefom. Po vljudnostnem predstavljanju sem se prestrašeno zagledal v ženo. “Ah, strašilo!”. Od še prej lepo urejene frizure so ostali samo neurejeni kodri. Po šoku sem na srečo ostal tiho, brez komentarja. Vendar, bedak, sem ji to zvečer le povedal. Kot svoj komentar slišanega mi je zaloputnila vrata spalnice. Noč sem preživel na kavču v dnevni sobi. Če že na zakonski postelji, po toliko in toliko letih zakona, dva težko spita, pomislite, kako je spati na ozkem kavču, kjer te izpodriva prokleti cucek. Preveč sem ga razvadil, zdaj pa imam!
Ja, na totem našem Lentu se mi zdelo še to čisto fajn – froci so se imeli kje za špilat. Program Otroškega Lenta sta tamala dva imela čisto naštudiranega. Tamalemu se je vsakič frtgalo, ko smo šli mimo Legolanda, zato smo ga, da bi imeli mir, puščali kar tam. Mislil sem, da se samo zavzeto igra, in glej, vsak večer je prišel domov s polnimi žepi legokock. “Če pa je mojih tak malo!”. Ne vem, komu je bilo naslednji dan bolj nerodno, meni ali njemu, saj sva jih dosledno vračala.
Najbolj kul (tako pravi tamala) je bila seveda babica. Peljali smo jo na Veselo jesen (sredi poletja). Vse stare štikle je znala na pamet in jih je prepevala najglasneje v svoji vrsti. Obiskovalca ob njej je prijela kar okoli vratu ter z njim prepevala Koblerove in Alenkine pesmi. Bogega reveža je tak stisnila, da je bil rdeči v faco. Pel pa je vseeno.
Za konec Lenta:
šel je ves regres, žena je zapravila črni fond za frizerja, tamali smo, zaradi nove poletne mode, menjali celo garderobo, tamalemo smo (ker ni smel več krasti) kupili pol tone legokock, babica pa si je zaželela še vse laserje (v prevodu: CD-je) Vesele jeseni. Posledica je totalna suša v denarnici.
In čisto zadnji dan mi ukradejo še vse radkape na kolesih avta. Aaaaa …
A. Mariborski
Mariborčan, 15. julij 1996