Pomlad

pomladPomlad je zame najlepši letni čas. In če je zima takšna, kot je bila letos, me vsak pomladni dan še posebej razveseli. Ali pa preseneti!

Res je, s pomladjo smo pri nas doma vsi zaživeli. Tamaladva sta, tako izgleda, dobila sršene v ritki, saj nimata nobenega zicledra. Odkar sije sonce, divjata z mularijo po dvorišču, tamala se sicer druži le z deklicami njenih let, saj so fantje zanjo čisto prismojeni, tamali pa spolnih razlik še ne pozna, zato nagaja enim in drugim. Pred dnevi, ko se je sneg nemočno topil pod toplimi sončnimi žarki in se le počasi pogrezal v razmočeno zemljo, so nastali tudi kupi blata. Da je blata res na tone, smo spoznavali vsak dan, saj ga je tamali na svojih oblačilih prinašal kar za nekaj kiligramov. V šali sem ženi svetoval, naj tamalemu najprej umije z blatom prekrit obraz, da se bo videlo, če je sploh naš. Kopalnica je bila po “operaciji umivanja” bolj podobna bojišču kot pa skrbno očiščenem prostoru, za kar si je žena vedno prizadevala. Tamali, ker je pač ženin ljubljenček, za kupe blata niti okrega ni, če pa bi jaz prišel z ribičije z blatnimi škornji in poskušal samo vstopiti v stanovanje, bi sledila marsikatera huda ura in kot kazen še kakšno dodatno pomivanje posode. To je krivica …

Naši babici topli sončni dnevi še kako koristijo. Že prve takšne dneve je izkoristila za posedanje na balkonu, kjer se je nastavljala sončnim žarkom kot kakšna mladenka. Pravi, da koristi njeni koži, v resnici pa ima le tako, sede na balkonu, boljši pregled nad dogajanji pred blokom.

Seveda konec zime oznanjajo tudi nekateri “pomladni prazniki”. Eden teh je zagotovo valentinovo. Še vedno sem mnenja, da je to čisto skomercializiran praznik, saj če imaš svojo družico rad, ji boš to povedal tudi takrat, kadar ni valentinovo. To stališče sem pred sodelavkami odločno zagovarjal, za ženo pa sem, za vsak slučaj, vseeno kupil majhno darilo. Žal se je moje stališče ene preveč prijelo, da je nato doma svojega še sveže zaljubljenega pobiča nadrla, kako je lahko tako blesav, da pada pod vplih reklam, ki s pravo in čisto ljubeznijo nimajo nič opraviti. Si predstavljate njegov izraz na obrazu, mogoče tudi željo, da bi iz zadrege najraje pojedel tisti šopek … S kakšno toplino moja ženica doma sprejela darilce in s kakšnim veseljem mi je podarila svoje, bi mi lahko dalo vedeti, da vse ne štima kot običajno.

Žesnki praznik, 8. marec, smo moški v službi zalili, kot se spodobi. Po stari navadi, še iz socialističnih časov, smo zjutraj sodelavke obdarili s šopki pomladnih cvetic ter jih po končanem šihtu povabili na svečano kosilo. Pozno zvečer, ko so pridne žene (sodelavke) že odšle domov in ko smo (kot ponavadi) ostali le dedi, smo (kot vsako leto) družno ugotovili, da je 8. marec časti vreden praznik, ki ga moramo na vsak način ohraniti in spoštovati. Z naslednjo rundo smo potrdili naše ugotovitve in ponovno nazdravili vsem ženam na tem svetu.

Pot domov je bila veliko daljša, pravzaprav napornejša, saj možje postave niso imeli razumevanja za “blaženo” stanje in vse do večera izrečene dobre želje za vse ženske sveta, ki so bile seveda podkrepljene in potrjene z rujno kapljico, ne, do naslednjega jutra so mi odvzeli vozniško dovoljenje ter me peš napotili domov. Doma, še tisti večer in naslednje jutro, nisem imel več razlagov za praznovanje, glava je bolela tudi ob pogledu na ženin jezni obraz. Tako ji tudi voščil nisem …

Opravičilo

Vsak mož ve, kdaj je zmočil in kdaj se mora za napako ponižno opravičiti. Miniti je moral kakšen teden, in takrat sem jo povabil na večerjo v izbrano restavracijo v starorimskem ambientu. V skrbeh, ki sem jih imel, ponovno nisem opazil ženinega razpoloženja in, lahko bi rekel nekakšen blaženosti. Na petkovo polomijo je že pozabila, v mislih so ji, ne da bi to vedel, rojile veliko prijetnejše reči.

Ta večer mi je prihranila moje butaste izgovore in opravičila ter mi zaupala, kot to zna le žena možu, da je na poti tretji potomec, še ne tamali ali tamala.

No, pa naj kdo še reče, da ni pomlad tista, ko začne rasti življenje!

 

A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, marec 1997