Naše poletje

nase-poletjeŠe pred letom dni vam bi na vprašanje, ali si lahko predstavljam, kako je preživeti dopust doma, odgovoril z “Ne”, saj je zame (in za mojo družino) popoln dopust le, če ga skupaj preživimo na morju. Letos smo spoznali, da je lahko pestro tudi drugače.

Razlog, da smo ostali doma, ni bil denar (začuda, vendar predvsem po zaslugi pravočasnega regresa), le ženin nosečniški trebušček se je že povečal na zavidljiv obseg. No, ja, po pravici povedano, tik pred začetkom devetega meseca nismo želeli prav nič riskirati.

Tamala gre v Poreč

S tem, da letos ne gremo na morje, se seveda ni strinjala edino tamala. Zaljubljena v morje, kot je, je ob novici o “ne-odhodu” uprizorila pravcato igro užaljene in razjarjene princese, ki se je ne bi sramovala še tako dobra in ugledna veliko starejša gledališka igralka. Litri solz, loputanje z vrati, zaklepanje v kopalnico, trmasti molk ali prebadajoči pogledi so le del igralskega repertoarja, ki se je v enakem – ali nekoliko pomešanem – vrstnem redu ponavljal kar nekaj dni. Na pragu pubertete že daje slutiti, da bo kljub manjku kilogramov zelo “težka” pubertetnica. Vsak, ki ima takšno malo zverinico doma, bo razumel, kakšni so ti trenutki izkazovanja otroške premoči nad starši. Da bi bil pri hiši mir je moral ati zrihtati, da je šla z najboljšo prijateljico v kolonijo na morje. Je bil nato vsaj nekaj dni mir! Če boste kdaj svojo mladoletno hčer napotili na takšno prvo samostojno letovanje, vedite, da so dnevi pred takšnimi počitnicami (in kaj vas čaka še takrat, ko se ta nadobudna mladina vrne z morja) podobni pravemu peklu. V najinih cajtih sva z ženo nabasala najnujnejše v rukzak, dvignila prst in tako prepotovala vso jadransko obalo. Tamala pa si je pripravila dva kufra oblačil za nekaj dni letovanja, kjer bo večino časa preživela v kopalkah. Seveda se je vsebina menjala vsak drugi dan, saj se ni želela prehitro odločiti, katero oblekico bo pustila doma, ne da bi ji bilo na morju žal zanjo. Veliko materinskega prepričevanja in očetovskih zapovedi je bilo potrebnih, da je pristala na le en kovček oblačil, kamor pa je uspela na skrivaj spraviti dobršen del ženine kozmetike, ne da bi ta to prej opazila.

Ob odhodu karavane avtobusov so solze polzele le ženi, saj si je tamala že nagledala tipa s prevelikimi očali, in pred njim bi bilo zelo otročje potočiti kakšno solzico za tastarimi. No, tudi na najboljšo prijateljico, ki je sedela tik ob njej, je ob pogledu na očalnika pozabila, kaj ne bi še na starše …

Vse dni počitnikovanja je ženi ali meni po telefonu na dolgo in široko raportirala vse dogodivščine tekočega dne, in če sva do njene vrnitve živela v prepričanju, da nama nima več kaj povedati o počitnicah, sva se krepko uštela, saj brbljanju o Poreču še danes ni videti konca. Večkrat sva se zvečer spraševala, ali se lahko resnično zgodi toliko stvari v nekaj dneh otroškega letovanja, ali pa ima najina tamala le izrazito bujno domišljijo.

Vas zanima, kaj je bilo z očalnikom z začetka letovanja? Nama se je v odgovor le namrdnila, češ, tam je bilo veliko boljših tipov, sicer pa so bili vsi eni sami trapi, tako da je rajši čepela in klepetala s sošolko ali z novimi prijateljicami. Letos je morda še bilo tako, naslednja leta pa bom že moral stražiti s palico v roki …

Konec poletja in poroka prijateljev

Z ženo te dni le še odštevava minute do “dogodka v tretje” (naslednjič bom zagotovo napisal, kako je bilo), tamalo smo “uspešno” pripravili za odhod v šolo (posebno dolga in poučna zgodba, ki so jo te dni doživeli premnogi starši predpubertetnic), naš tamali pa je moral prvič v vrtec (da sem bil jaz tisti, ki ga je pustil v vrtcu, mi verjetno še dolgo ne bo odpustil, če lahko sklepam po dolgem jeziku, ki mi ga pokaže vsako jutro po “primo-predaji” vrteški vzgojiteljici).

Pestro je bilo tudi prvo soboto v septembru, ko sta se po letih koruzništva vzela najina prijatelja. Tamala je na vsak način želela metati riž mladoporočencema (prijateljsko sem jo moral prepričati, da je pripravljenega pol kilograma riža več kot dovolj) in nenačrtovano smo se prav vsi odpravili na poroko v Betnaski grad.

Velik trebuh, nato žena, tamaladva in zadaj (ali spredaj) še jaz, ki je vse poskušal ujeti na film pravkar kupljene video kamere.

In bilo je luštno, predvsem po zaslugi matičarja, ki nam je pričaral salve smeha in solze veselja. Šele po poroki sem razumel njegove uvodne besede, zakaj se v Maribor prihajajo poročat tudi pari iz ostalih krajev naše domovine in celo iz tujine. Ne, Jože, to ni ambient gradu, to zaslugo imate le vi! Tako sproščene, muzikalne in prepevajoče poroke ni nikjer! Še danes pa ne razumem, zakaj takrat, ko podarjate lectovo srce, poudarite, da le-tega podarite redko? V času enega leta sva bila z ženo na treh porokah in vedno sva doživela to “redko” podelitev …

Pesem “Angelček, varuh moj”

Če še ne poznate te pesmi (ali kakšne podobne), se je boste naučili na kakšni od mariborskih porok. Pesem je, po besedah matičarja, mišljena kot nasvet nevesti (takrat že ženi), kaj naj zapoje ženinu (že možu) po prvi poročni noči …

Vendar je moja žena preslišala “po prvi poročni noči” … Že nekaj dni kot angelček strežem samo njenim željam!

 

A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, september 1997