Če je soditi po zadnjih dneh lanskega leta in po prvih dneh “predhudičevega leta” (tri obrnjene šestice!), je pred nami zelo zahtevno in naporno leto.
Zagotovo ste pomislili, le kako to, da imam že prve dni novega, zaradi njegove starosti bi mu lahko rekli tudi “prvi mesec v plenicah”, tako črne in pesimistične misli. Ne vem; morda zato, ker se je zadnjih nekaj dni zgodilo preveč “eksplozivnih” stvari, da bi lahko upal na mirnejši potek in nato še konec leta.
Parkiranje
Dopoldan najti prazen parkirni prostor v mestu je mojstrovina svoje vrste (razen, če se tako kot mnogi ne bojiš parkiranja v dražji garažni hiši). Lahko krožiš in krožiš po mestu, obkrožiš vse modre cone, in včasih se zgodi, da nikjer v bližini ni še tako male luknje, kamor bi lahko ali želel “privezati” jeklenega konjička. Nato obupan ugotoviš, da se zavoljo parkiranja ne splača sekirati in čez nekaj časa se z avtomobilom že nekam vštuliš. Jezen si lahko kasneje, ko je to storil še nekdo ob tvojem avtomobilu. Praske na laku so najmanj, kar ti ostane za spomin.
Po stresnem parkiranju v mestu te podobna akcija čaka še pred blokom, v katerem stanuješ. Če zamudiš val prihajajočih z dela in se vrneš domov v večernih ulicah, se moraš največkrat sprijazniti, da prostega parkirnega mesta pred blokom praktično ni več. In zakaj ni dovolj parkirnih mest? Naš blok je bil grajen v začetku šestdesetih let in takrat so bili avtomobili zelo redki. Sostanovalci vedo povedati, da so že na prvem sestanku stanovalcev razburili in podpisali skupno pobudo, naj ukinejo ta preštevilčna parkirna mesta in na njih uredijo otroško igrišče … No, danes ti preostane le parkiranje na neosvetljenih in oddaljenih mestih, kar v današnjih časih (pišem iz izkušenj) ni priporočljivo.
Nekaj dni pred minulimi prazniki, ko smo se vrnili z obiskov, je bila situacija podobna pravkar opisani. Moje tihe kletvice je prekinil ženin krik (podoben vzkliku “Tombola!”), saj je s svojimi budnimi očmi našla prazen prostor, vendar pred vhodom v sosednji blok. Občutek “zmagoslavja in olajšanja” je kmalu po izstopu iz avtomobila prekinil neprijazni glas mlajše gospe, češ, kako lahko tu parkiramo, saj nismo iz “njenega” vhoda. Sama da je, takoj ko je skozi okno uzrla prazen prostor, “skočila” v avto, jaz pa sem “njen” parkplac zaparkiral prav pred njenim nosom. Po krajšem besednem dvoboju, ko so se iz avta spravila žena z dojenčkom v naročju in tamaladva, oba čisto zaspana, bi lahko rekel, da smo “zmagali”! A je ta jezična soseda “ob porazu” mimoidočemu, verjetno znancu, glasno izjavila, da bi me najrajši kar ubila!
Torej, kako v Mariboru najti prazen parkirni prostor in ostati živ?!
Kaj bo šele, ko zapade dovolj snega in bodo na delu kištarji? Poskusite se postaviti na njihov prostor, ki so ga zacajhnali z gajbico, ali, še bolj izvirno, s kartonsko škatlo z izpisano registrsko številko. In ostanite živi!
Petardiada
Tudi letos smo se tradicionalno udeležili silvestrovanja na trgu pri kodžaku. Koliko truda je potrebnega, da se za nekaj uric znebiš tamalih dveh pubecov (tamala je letos prvič praznovala z nama), vedo samo starši mlajših otrok (hvala, babica servis!). Po takšnih začetnih težavah si zaželiš le še nekaj prijetnih uric v družbi znanih obrazov, ki jih že dalj časa nisi videl.
Pa so nam takšno praznovanje zagrenile petarde. Kljub temu, da je tamala že taka frajerka, se je na trgu oklepala mame kot prestrašen otrok, s tem pa še bolj podžigala štajerske bombaše, da jo jima podkurili pod nogama. Našega veselja je bilo kmalu konec. Novo leto smo pričakali v strahu pred vsako preblizu odvrženo petardo, voščili pa smo si v pravi petardiadi. Čeprav je bilo tamali letos to prvo silvestrovanje na prostem, je bilo hkrati (vsaj do njene polnoletnosti) tudi njeno zadnje. In nama tudi!
Cepljenje
Prvo obvezno cepljenje tanajmlajšega: prepolna čakalnica, kaos z vrstnim redom (pobiranja ali odlaganja zdravstvenih knjižic tam ne poznajo), neprijazno in zdolgočaseno osebje (kako lahko razumem vprašanja in stavke kot so: “Kateri priimek otroka naj napišem, saj ima dva?”, “Ne zanima me, kje ste prijavljeni, temveč kje spite!”, “Knjižic ne pobiramo, sami se morate pozanimati, kdo je pred vami v vrsti!”), nato pa še precej groba zasaditev igle v ritko našega tanajmlajšega. Da sem bil po cepljenju bled in tih kot stena, mi je šele kasneje povedala žena, sam se spominjam le nemočnega joka in užaljenega kričanja tamalega. Nekje zadaj je bolelo tudi mene, in to tako, kot bi cepivo prejel sam. Še danes se v strahu pred ponovno bolečino s previdnostjo sklanjam in usedam, zdravnikom in ošiljenim predmetom pa se izogibam na dovolj veliko in varno razdaljo.
Konec dober, vse dobro?
Zagotovo! Rezerviral si bom moj parkplac in v avtomobilu hranil bejzbolski kij, s katerim bom razbil vsakega, ki se mu bo samo približal; na tržnici (pred očmi policajev na velikih konjih, kot smo lahko opazili te dni) bom nakupil na kilograme petrd (če si bom premislil, jih bom pri varuhih reda zamenjal za bonbone, kot obljubljajo); in pred cepljenjem bom zahteval preizkus nežnosti! Na njihovi riti, na pa na najinem otroku!
A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, januar 1998