Hujšanje

hujsanjePridobiti nekaj kilogramov ni težko, a otresti se jih je lahko peklenska muka

Nekega dne sva se z ženo odločila: “Shujšala bova, s totimi kilami morava dol!” Saj ne, da bi rekel, čuj, žena, ti si pa debela, ali pa ona meni, poglej se, kaki vamp maš, o ne. Vedno se govoril, da prava ženska mora imeti nekaj na bokih in tam malo višje, toliko da je dovolj mehko in obilno, da se lahko truden odpočiješ ali nervozen malce umiriš ter za dušo potolažiš. Tudi njej se je zdelo zabavno, da me mora krepko prijeti okoli pasu, da bi sklenila svoje prste pri “križu”.

Nato pa je vrag šalo vzel. Mehko je postalo premehko in hlačni pas je obtičal na zadnji luknjici. Alarm!

Na vrsti bo hujšanje! Odločila sva se za dietno prehrano in vsak za svoj način razgibavanja: ona za aerobiko, plavanje in savnanje, jaz pa, kot pravi moški, za bodibilding oziroma fitnes. V savno, kjer so vsi nagi, me pa že ne spravijo. Kaj te veš, če v tisti megli neja keri tip malo sfali in me, tebi nič njemu fajn, zgrabi za rit. Tak bi ga vžgal po betici …

Povedal sem vam že, da je moja žena dokaj natančna, in tako je pristopila tudi k izdelavi dietnega jedilnika. Pokupila je vse ženske revije, ki so že na naslovnicah obljubljale “shujšajte v štirinajstih dneh, vendar samo z našo dieto”, preverila vse oglase s čaji za čudežno hujšanje, in končno, vse skupaj predebatirala s kolegico, ki hujša že vse življenje, ne da bi ji to resnično bilo treba. Kaprica, pač! Nato mi je ob uživanju “zadnje večerje” pod nos pomolila jedilnik prihodnjih dveh tednov. Če bi lahko, bi preklical odločitev o hujšanju. Vsak dan samo koreje, kupus, pusto meso, za piti samo lejko mlejko (mleko sem nazadnje pil kot dojenček pri mami) ter kot večerni in jutranji napitek še kak čang-šlank čaj. Si lahko predstavljate? Nikjer pravega šnicla, pomfrija, špricerja, kranjskih klobas in še drugih mastnih dobrot, še posebej sedaj, v času kolin. S trdim pogledom me je prepričala, ba bo treba vzdržati teh 336 ur (ali 20.160 minut ali 1,209.600 sekund) do spet zame normalne prehrane.

Drugi del shujševalne kure je seveda telovadba. Moja draga se je vpisala v tečaj aerobike, in da bi ji bilo lažje, je na plavanje in savnanje popeljala še babičino mlajšo sestro, našo drago teto, ki si tudi želi tu in tam dati kako kilo dol. Teta je kljub svojim letom, ki jih seveda ne kaže (o njih pa sploh ne govori, rada pa sliši, da ima vsaj petnajst let manj), razigrana deklina. Vendar je bila v savni prvič. Ob tej ženini ideji, da v savno popelje še njo, sem se samo hudomušno nasmehnil, češ, me kar zanima, če se bo teta slekla do golega (glede na leta, seveda, a o katerih se, še enkrat ponavljam, ne govori, in pisati o njih bi bil še večji greh). Vendar, če je bila baje žena tista, ki je mencala pred turško savno, je bila teta prva brez brisače: “Saj je bila bla notri sama megla, vido tak nič nisi.”

Po ženinem štartu sem moral pričeti še sam. Junaško sem odšel v fitnes, se vpisal, s čekom poravnal članarino kar za celo leto in planil po orodjih. No ja, ko sem se bolje razgledal po telovadnici, mi je oplahnil pogum, saj sem tam zagledal omare od dedov, ti hudič, same mišice so jih bile vkup. Sam sem se lahko pohvalil le z zavidanja vrednim pir lampom. Če vam povem, koliko kil so dvigovali, mi ne boste verjeli, sam pe sem začel nekje pri desetini teže njihovih gvihtov. Da sem po moško vztrajal, me je zadržal le pogled na nežnejši spol, ki je tam razgibaval in in utrjeval posebno privlačne dele teles (ko sem to povedal frajerjem ob šanku, so vsi hoteli na fitnes). Torej, ostal sem, in že prvi dan obdelal vse mišice …

Po prvem dnevu sva na tehtnici ugotovila, da gredo kilogrami le počasi navzdol. Da pa bova vztrajala …

Naslednji dnevi

Ah, kako je žena sedaj vitka in gibčna! Le da ne vem, če mi je njena vitkost všeč, saj hlapijo obline, ki so mi bile tako ljube.

In jaz? Baje sem bil videti, kot da bi me povozil kamion, tulil pa tako, kot da bi me drli iz kože. Že jutro zatem, so mi namreč mišice povedale, kaj si mislijo o fitnesu. In ja, vsak večer, ko je bila žena v kopalnici, sem hitro odprl hladilnik, pojedel slasten sendvič in ga poplaknil s prijetno hladnim pivom. Adijo fitnes, adijo dieta, to pa res ni zame …

 

A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, februar 1997