Drava

dravaVčasih se mi, ko hodim preko mosta,
zdi, da kličejo za mano spodaj v Dravi.
Ko pogledam dol, se naslonim na ograjo,
vidim sebe tam, nejasno na gladini.
Včasih se iz vrtinca dvigne roka
in me potegne dol.
Na dnu je hladno.
Mrtvi flosarji.
Razočarane neveste.
Pijani ribiči.
Šoferji, padli s ceste.
(Lačni Franz, Zvonovi temne vode)

 

Zoki, šele danes upam javno priznati, da si mi s to pesmijo zaznamoval življenje. Čez dravske mostove se od takrat, ko sem prvič slišal pesem, vozim samo še z avtomobilom, peš si ne upam več. Na poti čez Stari most se nisem mogel premagati, da se ne bi, tako kot ti, naslonil na ograjo in pogledal dol v Dravo ter si predstavljal, kdo neki bi me pričakal tam doli, če bi padel vanjo. Ja, tam spodaj, tam na dnu naše Drave, so res “oni”! Morda me čakajo …

Veslaški praznik

Sem tisti Mariborčan, ki nikoli ne bo preplaval Drave tako kot naš vrli župan. Ne zato, ker smo reko ustvarili takšno kot je (polno svinjarij), temveč zaradi “tistih” tam spodaj. Moja draga bi sicer rekla, da za mojo “dravafobijo” ni kriv Zoran Predin, ampak Stephen King, ki me je “obdaril” že z marsikatero x-fobijo. (Najbolj se bojim zvestih in fanatičnih oboževalk A. Mariborskega, zato pozimi vozim zelo počasi in samo po osvetljenih ulicah, v oddaljene kraje se ne odpravljam. Imel sem željo, da tokrat zgodbice ne napišem – urednik tega ni dopustil – vendar je odločil le moj strah pred morebitno nasilno bralko, ki bi me lahko odvlekla v svojo hišo in mi polomila vse ude samo zato, ker sem prenehal s pisanjem o njenem najljubšem mariborskem junaku. Misery.).

Pravi šok sem doživel, ko so me iz ekipe Mariborčana povabili, naj se na veslaškem prazniku na Dravi pridružim njihovi ekipi v tekmovanju z rancami proti ostalim medijskim hišam. Z rancami? Po Dravi? “Kaj ste čisto zmešani?” sem jih vprašal. Da bi sedel na tistem ozkem in dolgem čolnu, zbitem iz nekaj starih ploh? Kaj, in še veslati moram?! Ni govora, ne grem, sem bil odločen. Na ranci sem vendar “tistim spodaj” še veliko bližje kot takrat, ko sem na mostu. Ne in ne! Ne grem!

Doma sem odločitev zaupal svoji predragi dragi, vendar je za moje težave slišala (prisluškovala je!) še tamala, ki tako kot žena, preplava bazen v Pristanu kot za šalo, nad vodo in pod njo. Ob mojem strahu sta samo krepavali od smeha. Poslal sem ju v vroče kraje in se zaprl v spalnico.

Moški ponos je bil tisti, ki me je čez nekaj časa pripeljal nazaj v dnevno sobo in mi omogočil zgodovinske besede: “Grem! In še veslal bom!”

Postavljen pred dejstvo

V noči pred “veslanjem” nisem zatisnil očesa. In če sem že (vsaj za trenutek), sem sanjal “tiste spodaj”, kako me čakajo in vabijo, naj se jim pridružim. Čeprav sem (zelo) slab plavalec, sem bil vsaj v sanjah hitrejši od Tarzana. Kot bi mignil, sem preplaval Dravo. Pravzaprav sem poletel nad njo.

Tisti dan mi delo v službi ni in ni šlo od rok. Samo čakal sem, da bo ura 18.20, ura naše tekme.

Na Lentu sem bil veliko prej, kot smo se dogovorili. Na skrivaj sem hodil opazovat rance in hrabre veslače in se poskušal vsaj na kakšen meter približati Dravi. Slabo je kazalo.

Prišla je 18. ura. Naša ekipa je bila dobro razpoložena, veselili so se tekme, v kateri bodo premagali Večerovce, na RTV-jevce niso gledali kot na konkurenco. Nastopil je trenutek, ko sem prišel na vrsto, da še sam stopim na ranco. In sem! Odločno in brez strahu (tako sem se odločil). Ko sem sedel na usojeno mi prečko, sem začutil mokroto na hlačah. Pa se ja vendar nisem? Ah, ne, na srečo je bila le voda v ranci. Moj prvi stik z Dravo, torej.

Sotekmovalci in “rancarji” so me poučili, kako in kaj z veslom. To sem razumel. Odveslali smo na start in po znaku za začetek tekme smo močno in ritmično zaveslali proti cilju. Veslal sem kot nor, vam rečem. Veslo not, veslo ven, po taktu, proti cilju, kot v transu.

Nekje od daleč sem slišal kričanje (kako navijajo za nas, sem pomislil, toda drli so se name: Kam veslaš, kaaam?”) Ja proti cilju, vendar. Kje pa je cilj? Bog pomagaj, saj gremo proti desnemu bregu …

“Ekipa Mariborčanov iz Mariborčana je na poti proti cilju malce zašla,” so zapisali naslednji dan v Večeru. “Vendar so dosegli častno tretje (zadnje) mesto,” bi pripisal še sam.

Zmaga

res ni bila naša, sem pa zmagal vsaj jaz. Premagal sem te, Drava! Tudi vas tam spodaj! Drugo leto pridem spet in tudi čez most bom hodil peš. Obljubim! In morda se bom naučil še veslati …

A. Mariborski
ilustracija: Said Bešlagić
Mariborčan, junij 1998