Pozdrav iz raja, Leon in Jana

leonjana1

Ko prideta iz službe, postaneta samozadostna kmetovalca, za zdaj ljubiteljska. V trgovino hodita le po sladkor ali sol.

 

Pojavil se je dobesedno iz grmovja, ki je skrivalo slabo pohojeno pot skozenj. Široko nasmejan in plečat moški krepkega stiska rok. Prehod skozi naravno oviro je po nekaj korakih razkril pogled na čisto nov svet. Raj, bi lahko pomislili.

»Ta potok bom razširil in v njem bom imel postrvi,« začne Leon Grager, v službi inštruktor borilnih veščin za naše policiste, v prostem času pa biodinamični kmetovalec. Morda je blesk v njegovih očeh postal še nekoliko izrazitejši, ko je pristopila njegova partnerica Jana Balažic. »Dober dan,« je sprva zvenela uradno, kot vas bo v službenem času kot policistka pozdravila na zeleni meji, vendar le do takrat, ko je prevzela vlogo opisovalca življenja na njuni zemlji in vseh čarov kmetovanja.

Od vrta do njiv

leonjana4

Vrt, Janin ponos

»Vsak začetek je težak. Tu, v Čagoni, sva imela zemljo,« uvodoma pove rojena Prekmurka. »Želela sva kmetovati na ekološki način, a sva po naključju naletela na literaturo o biodinamičnem kmetovanju.« Leon pristavi, da sta se najprej udeležila kmetijskega tečaja, a sta se morala sprijazniti z dejstvom, da na preprosta vprašanja sledi le fiozofski in še bolj nerazumljiv odgovor. »Nato sva začela guglati, prebrala sva ogromno strokovne literature in se poglobila v setveni koledar Marije Thun, ki je vedno odprt na kuhinjski mizi,« razlaga Jana. Po preštudirani teoriji so sledila zelo praktična vprašanja: »Kaj je to gnoj iz roga, kremen iz roga, kje najti baldrijan, kako pripraviti preparate … Kar držala sva se za glavo!« z nasmehom pripoveduje Leon. Najprej sta na pobočju hriba uredila nenavaden vrt – grede različnih oblik in vsaka s svojo kulturo se stekajo do okrogle gredice, obložene s kamni. Nepravilne oblike se ob pozornem pogledu na koncu strnejo v pravilno, naravno celoto.

Danes jih imata že več hektarjev, večino pridelkov vzgojita iz lastnih semen, poudari Jana. »Če nimava svojih, kupiva ekološka, letos je bilo tako le pri pšenici. No, prihodnje leto bova imela že vsa svoja.«

Leon

Leon Grager

»Želiva si živeti na kmetiji,« razlaga Leon, »in imeti samo slovenske avtohtone vrste živali: cikasto govedo, krško-poljske pujse, jezersko-solčavske ovce, drežniške koze, kranjske čebele, štajersko kokoš. Prav tako si želiva, da bi bile vse vrtnine, ki jih pridelujeva, res avtohtone.«

 

Jana

Jana Balažic

Jana ob tem preprosto razloži pomen biodinamike: »Zelo pomembno na kmetiji je, da je vse v sklenjenem krogu, da živali in sebe prehranjuješ s hrano, ki jo pridelaš na ta način. Trudiva se, da za živali pripraviva hrano izključno po tej metodi.« Leon skozi smeh hitro pristavi: »Saj se druge niti dotaknejo ne, že vedo, kaj je dobro …«

Nič na silo

Jana in Leon kmetujeta samozadostno, v trgovino gresta le po sladkor ali sol, kruh si pečeta sama. Jana si izdeluje tudi vso potrebno kozmetiko, prav tako mila za pranje perila in osebno higieno. Ampak s tem se, kot pravita, ne vračata v preteklost, k leseni žlici. Želita le živeti zdravo in izkoristiti vse, kar jima ponuja narava. »Le tako ostaneš tudi sam zdrav. Delava samo zase, le tu in tam prodava kakšne preostanke,« sklene Jana.

Oba imata redno službo in po njej komaj čakata, da se odpeljeta v ta majhni kraj tik pod Cerkvenjakom, ki ima svoj odcep s pomurske avtoceste. Leon doživeto pripoveduje: »Ni nama težko delati, zgodaj vstajati, biti na polju tudi po redni službi, kmetovanje nama ni v breme, ob vsem tem čutiva le ogromno notranjega zadovoljstva. Tukaj ni nič na silo.« Jana umirjeno doda: »Tu odvrževa vse skrbi, ko stopiva na to zemljo, je služba že kilometre daleč. Tu najdeva svoj mir. Čutiva, da živiva z naravo in svojim delom. In to se nama vrača skozi plodove, ki jih pridelujeva.«

leonjana3

Gojila bi samo slovenske avtohtone vrste domačih živali, kot so jezersko-solčavske ovce.

Sprehod po njunem posestvu je posebno doživetje. Takoj za nizko ogrado na klic gospodarice pritečejo krdelo ovac in koza, po kakšen priboljšek ali zgolj čohljanje za uhljem. Malo pred stajo je majhen ribnik: »Kar nekaj krapov je notri,« ponosno pristavi Leon. Močvirska trava, kačji pastirji in zelene žabe v harmoniji narave, ki se je ne dotikata. Tudi kup odžaganih vej v nevihti podrtega starega drevesa je ostal tam, kjer je nekoč nad tlemi krasilo krošnjo. »Tu si je dom našel jež, pa naj bo to tukaj, saj ne moti,« pojasni Leon.

leonjana2

Na posestvu je tudi ribnik s krapi.

Obraza jima kar zažarita in drug čez drugega naštevata, katere živali iz narave so svoj dom našle na njunem posestvu.

Kmetovanje na način, prijazen do zemlje, je žal oteženo zaradi številnih birokratskih postopkov vodenja raznovrstnih evidenc. »Le o zalivanju je ne potrebujeva,« pravi Leon. A se kljub vsemu strinjata, da je to za varstvo potrošnika zelo pomembno, in tudi kontrolorji pri pridobivanju potrebnih certifiktov so res strokovnjaki.

Leon pokaže na vrh griča: »Tu bo stala najina lesena hiška, krita s slamo.« In pod gričem? »Želiva si, da bi v bližnji prihodnosti tukaj naredila biodinamični center, zadrugo,« sklene Jana.

 

Članek objavljen v Nedeljskih novicah, 26. julija 2015, str. 7