Tjaša Arko, Slovenska filantropija: Prostovoljstvo je nadstandard družbe

Večkrat smo že slišali, da je kriza tudi priložnost. Izguba službe, mesečnega zaslužka in brezdelnost so hud udarec delovno aktivnemu človeku. Morda sta poti iz brezposelnosti dve: obup nad situacijo in samim seboj ali pa nov začetek.arko3

Feniksi smo lahko vsi, iz pepela lahko vstanemo tudi s prostovoljstvom. Brez plačila ni vedno zastonj!

 

Osebno s Tjašo

Prav lepo je srečati osebo, kot je Tjaša Arko. Optimistka? Da. Pesimistka? Ne, vendar vidi obe plati medalje. Motivatorka? Absolutno! Pogovor s Tjašo Arko, zadolženo za vodenje projektov pri Slovenski filantropiji, sogovorca ne pusti ravnodušnega. Tolikšen entuziazem in poznavanje področja prostovoljstva boste v eni osebi težko našli. Vsak problem je zanjo nova pot do rešitve. Ob poslušanju predstavitve njenega dela spoznaš, da je pomagala veliko ljudem. Predvsem takšnim, ki so se povsem nepripravljeni znašli v novih življenjskih okoliščinah in ob tem začeli iskali smisel svojega obstoja, pomena in življenja. In ga tudi z njeno pomočjo našli v prostovoljstvu. Vsaka zgodba ima dve plati, dobro in slabo, Arkova vam bo brez dlake na jeziku, čeprav včasih diplomatsko, predstavila obe. A kot rečeno, so manj prijetne plati zanjo tudi priložnosti …

 

Slovenska filantropija*

Uvodoma se je Tjaša Arko predstavila tako: »Prihajam iz Slovenske filantropije – združenja za promocijo prostovoljstva. Smo nevladna humanitarna organizacija, ki deluje na več področjih. Organizacija se je razvila pred 22 leti.« Takrat je v našo domovino prišlo večje število beguncev z vojnega območja v BiH. In pričakali so jih ljudje, ki jim ni bilo vseeno, niso samo čakali in nemo opazovali njihove usode, pristopili so in jim po svojih močeh pomagali: »Kot prostovoljci so hodili v begunska taborišča ter jim dajali psiho-socialno pomoč in učno pomoč otrokom.« Pobudnica je bila še danes predsednica združenja dr. Anica Mikuš Kos, pediatrinja, otroška psihiatrinja in predvsem velika humanitarka, ki pomaga v kriznih žariščih po svetu. »Iz tega je nastala organizacija, ki ima temeljna stebra – prostovoljstvo in psiho-socialno pomoč migrantom,« pojasni zgodovino organizacije Arkova. Namen združenja je predvsem v tem, da se poskušajo dnevno odzivati na to, kar ljudje dejansko potrebujejo v danem trenutku: »Moč prostovoljskih organizacij je v tem, da se lahko veliko hitreje odzovemo na problem kot institucije.«

 

arko2

Prostovoljstvo v genih

Na te besede Tjaše Arko povprečen Slovenec zagotovo ne bo imel pripomb, nasprotno, v njenih stavkih se bo morda celo prepoznal: »V Sloveniji je prostovoljstva res veliko, pogosto se ljudje niti ne identificirajo s tem, da so prostovoljci, ampak se identificirajo kot del nekega društva. Lahko rečem, da je prostovoljstvo Slovencem v krvi že skozi našo zgodovino.«

Naštejmo nekaj primerov, ob katerih nam Arkova približa prostovoljstvo: »Vse planinske poti v Sloveniji so narejene, obnavljane in urejene s pomočjo prostovoljskega dela. Vsa društva, ki delujejo v večjih ali manjših krajih, od turističnih do kulturnih društev, povsod so ljudje, ki so prostovoljci in skrbijo za višjo kakovost življenja v skupnosti.« To so gasilci, skavti, taborniki, planinci, člani turističnih društev, ohranjevalci kulturne dediščine … »Prostovoljcev je res veliko. Prostovoljci to velikokrat postanejo tudi zaradi tega, ker imajo zgled v družini.« Ohranimo to, dragi bralci!

Obstaja strah za zaton prostovoljstva v naši družbi? Bolj kot vsebina prepriča nasmejan obraz sogovornice: »Vesela sem, da je veliko prostovoljstva v Sloveniji med mladimi – učenci, dijaki in tudi študenti. Preko prostovoljstva nabirajo praktične izkušnje tudi za svoj študij.« Prijetno s koristnim in brez skrbi za prihodnost prostovoljstva.

 

Kdo so prostovoljci?

Prostovoljstvo nima starostnih omejitev, a med njimi je nekaj skupin. Prva je, kot smo že omenili, skupina mladostnikov do študijskih let. Druga, največja skupina prostovoljcev so upokojenci. Njihovo aktivnost Tjaša Arko razloži tako: »Imajo ogromno znanj in izkušenj ter lahko veliko prispevajo družbi. Zanje je prostovoljstvo izjemnega pomena, saj to pomeni, da so aktivni, da so del skupnosti in da še vedno lahko nekaj dajejo. Slovencem je delovna aktivnost zelo pomembna, zato to skupino takšno delo »drži gor«. Srečali smo se s primeri zelo aktivnih ljudi, ki so se upokojili in so bili tudi na meji depresije, a so svoje poslanstvo in smisel nato našli v prostovoljstvu.«

Obstaja še skupina ljudi, ki so zaposleni. Med njimi je morda manj prostovoljcev in je njihova aktivacija zaradi redne zaposlitve in delovnih obveznosti, za nekatere tudi starševskih, občasna. Vendar so. Odločitev posameznika, da postane prostovoljec, je lahko pogojena tudi z zunanjimi vzroki: »Nekateri postanejo prostovoljci tudi zaradi tega, ker se jim je v življenju nekaj zgodilo, nekaj, kar jim je spremenilo tok življenja. Prej nikoli niso bili prostovoljci. Vzroki so lahko izguba službe, prometna nesreča, kakšen drug življenjski šok, morda ločitev … Ob tem pridejo do spoznanja, da življenje, kot je bilo urejeno do takrat, ni več to, kar so dojemali do usodnega trenutka. Začnejo iskati smisel življenja.«

Prav s smislom je velikokrat povezano prostovoljstvo: »Ljudje hodijo delat v prostovoljske dejavnosti, ki so povezane z njihovimi vrednotami. Aktivirajo se na področjih, na katerih se jim zdi pomembno nekaj prispevati.«

Zanimiva skupina prostovoljk so tudi mame, ki se ob odhodu otrok na študij ali samostojno življenje, ob sindromu »praznega gnezda«, kot temu pravijo strokovnjaki, vključijo v razne prostovoljske programe pomoči otrokom.

Obstaja tudi neformalno prostovoljstvo, ki poteka dnevno med prijatelji, sosedi: »Menim, da je tega res veliko,« iz izkušenj pove Tjaša Arko.

 

Kriza in prostovoljstvo

»Kriza je prinesla tudi to, da se je prostovoljstvo začelo upoštevati kot delovna aktivnost; že prej je bilo v naši zakonodaji zapisano, da če so prejemniki socialne pomoči delovno aktivni, se jim poveča socialna pomoč,« pripoveduje Tjaša Arko.

arko4

A tu se začne meja med prostovoljstvom in »prostovoljstvom«: »Od septembra lani se to delo upošteva, kar pomeni, da se k prostovoljstvu spodbujajo tudi brezposelni. Vendar gre tukaj za dvorezni meč, ki ga poudarjamo, saj si želimo, da bi bilo prostovoljstvo nadstandardno v vseh primerih. Nadstandard za družbo, kar pomeni, da s prostovoljstvom ne rešujemo preživetja in socialnih stisk, in nadstandard za človeka, kar pomeni, da bi se s prostovoljstvom ukvarjali res samo v svojem prostem času. Zavedamo se, da nekdo, ki išče plačano delo, potrebuje denar in je to najpomembnejše za preživetje. Arkova nam s tem želi povedati samo to, da se je veliko težav, povezanih z brezposlenostjo, preprosto potisnilo v prostovoljstvo. Povedali smo že, da Arkova ob slabih vidi tudi dobre plati, a na te vseeno opozori: »To ni prav in to je slaba plat zdajšnje situacije. Dobra plat tega pa je, da ko so ljudje brezposelni, je po mojem mnenju najslabše to, da sedijo doma in čakajo. Kot prostovoljci se lahko vključijo v različne organizacije, s tem se jim širi socialna mreža, gredo ven, osmislijo si življenje. S tem je manj možnosti za občutke manjvrednosti, ob tem pridobijo tudi nova znanja in nove izkušnje.«

Ob tem sogovornica spregovori še o krizah, ki nastanejo tako rekoč hipoma: »Vsaka kriza pripelje do tega, da se ljudje aktivirajo, ker želijo nekaj spremeniti in sami vidijo, da lahko nekaj naredijo. Najosnovnejši prikaz tega so naravne nesreče, ko pride do krize čez noč. Takrat ljudje res stopimo skupaj!«

 

Prostovoljstvo kot priložnost

Optimizen, podkrepljen z izkušnjami, je čutiti iz besed Arkove: »Osebno poznam veliko prostovoljcev, ki so v teh časih, tudi v Mariboru, dobili službe. Ker so bili na tem področju aktivni, so prej ali slej prišli v sistem, postali so zaposljivi, pridobili so kompetence in samozavest. Takšni so nato zanimivi tudi za delodajalce!«

 

Mariborska zgodba

Potrebe so, znanje je, kandidatov/prostovoljcev je veliko. Izvedbena realnost je v Mariboru nekoliko drugačna: »Na žalost vidim v Mariboru, da so naše prostovoljske organizacije podhranjene, da je več ljudi, ki bi bili prostovoljci, kot je organizacij, ki bi jih bile sposobne sprejeti. Organizacije se žal ukvarjajo z osnovnim načinom preživetja, zato težko ponudijo kakovostno podporo zaradi svojih kadrovskih omejitev.« Razlog? Neurejeno financiranje.

arko5

 

Se da brez denarja?

Posplošen odgovor slehernika je da ne. Tjaša Arko ima nasproten primer: »Letos smo imeli maja v Mariboru Festival prostovoljstva, ki je imel proračun enak ničli. Stopili smo skupaj, vsaka organizacija je s seboj prinesla stole, kavče, mizein Grajski trg se je napolnil samo z energijo prostovoljcev … Uspelo nam je!« Ampak tako se lahko izpelje en dogodek, medtem ko je za vsakodnevno delovanje organizacij, izobraževanje in vodenje prostovoljcev ter programe, ki jih izvajajo organizacije, potrebno stabilno financiranje.

 

Kriza, ki to ni

Ste o krizi izvedeli samo iz medijev? Tjaša Arko: »Kriza, ki jo ljudje večinoma doživljajo prek medijev, moralna kriza, je stvar, ki je jaz ne doživljam na tak način. Ko namreč usposabljam prostovoljce, se ves čas srečujem z izjemno aktivnimi ljudmi, ki želijo nekaj delati ali spreminjati na različnih področjih. To so res fantastični ljudje!« Če bi mediji bolj odprli prostor za dobre zgodbe, ki jih je tudi v Sloveniji ogromno, bi to lahko marsikomu dvignilo moralo in ga spodbudilo, da se tudi sam aktivira.

Ob njenih sklepnih besedah sem tudi sam ostal nem in nanje samo prikimal: »Nekdo, ki ni prostovoljec, bo težko razumel, zakaj tako delajo, preprosto pravijo, zakaj bi delali zastonj. Prostovoljec odvrne, da ne dela zastonj, res je le, da ni plačan v denarju …« Prostovoljec bi se ob tem vprašal, zakaj ne bi pomagal, če lahko, če je to v njegovi moči.

In kaj menite vi?

 

arko1Tjaša Arko, Slovenska filantropija

Tjaša Arko, rojena v Mariboru, je po izobrazbi profesorica likovne vzgoje. Eno šolsko leto je poučevala likovno vzgojo na OŠ Poljčane. Že v času študija je bila aktivna prostovoljka,  najprej na Unicefu in nato na Sožitju. Aktivna je bila na Centru za pomoč mladim Maribor, zadnjih šest let dela na Slovenski filantropiji, kjer vodi različne projekte in usposabljanja. Na to delovno mesto je prišla prav po zaslugi svojega aktivnega prostovoljstva.

 

* – filantropija (SSKJ, 1994): ljubezen do ljudi in pripravljenost pomagati jim, človekoljubje.

*************************************************************

Objava: tednik Demokracija, 30. julij 2015, www.demokracija.si

PDF članka:

demokracija_31 46

demokracija_31 47