Peter Skuber, Lions klub Maribor: Slovenci smo radi »pod vodo«

Kdo v resnici potrebuje pomoč? Tisti, ki je najglasnejši, ali tisti, ki ga ne bomo slišali? Gozdarji vedo, kako je to v naravi, v gozdu. Vedo, kdaj in kako pomagati bolnemu drevesu. A kako je s tem v množici ljudi, potrebnih pomoči, in tam, kjer jih veliko kriči »pomagajte«?

Skuber3

O tem smo se pogovarjali s Petrom Skubrom, predsednikom Lions kluba Maribor in upokojenim kliničnim psihologom. Zakaj poudarjamo njegov poklic? Samo zato, ker iz prakse pozna slovensko dušo …

 

Lionsi le v demokraciji

»Lions klub Maribor obstaja že 22 let, naslednji je bil ustanovljen klub Piramida in danes imamo še ženskega – Zarja,« na kratko povzame zgodovino naš sogovorec. In ta zgodovina je, kot vidimo, še zelo mlada. Zakaj se torej lionizem pri nas ni pojavil pred letom 1990, čeprav je v svetu navzoč že skoraj sto let? Peter Skuber: »Ljudi v okviru kluba zagotovo druži tudi demokracija, zato vemo, zakaj v nekdanjem sistemu lionizma na našem območju ni bilo. Je pa res, da se demokracije pri nas šele učimo …«

Morda smo res šele na poti spoznavanja, kaj demokracija v resnici prinaša ljudem, tudi dobrodelnost mimo posvečenih, edinih in z zakoni zaščitenih organizacij na primer. Na to se spomnite vsakokrat, ko boste prisiljeni kupiti dodatno poštno znamko.

V naši domovini imamo že 55 Lions klubov. Če se članstvo poveča, se ustanovi nov klub: »Omejitev je potrebna, saj delamo v skupini. Imamo demokratičen način vodenja, vsi med seboj smo na istem nivoju, vsako leto se menja le predsednik kluba.«

 

Kaj je lionizem

Predsednik Lions kluba Maribor Peter Skuber: »Osnovni namen je dobrodelnost, pomoč, prostovoljstvo in delo za mir − svetovna Lions zveza ima svojega predstavnika tudi v Združenih narodih. Lahko rečem, da je lionizem zagotovo nekaj več kot samo dobrodelna organizacija.« Svoj sedež imajo v kavarni Astorija, na legendarnem mariborskem Ezleku, v Petanovi sobi (po literatu Žarku Petanu; njegovi starši so bili lastniki Astorije, op. a.): »Tako kot smo mi v centru mesta, tako je po svetu. Mesta, kjer so Lions klubi, so na to tudi ponosna. Lahko rečem, da dajemo in moramo dati duha mestu, v katerem imamo sedež. In na tem mestu se predvsem družimo.« V klubu so aktivni skozi vse leto in priredijo vsaj dva dobrodelna koncerta, ki sta hkrati promocija kluba, predvsem pa prineseta prihodek, s katerim lahko kasneje pomagajo. »Osnovni cilj našega dela je prostovoljno delo kot pomoč človeku v stiski. Klub se ponavadi omejuje na svojo okolico, kjer je. Tam mora imeti odprte oči za krajane, soobčane. Predvsem mora vedeti, kako živijo, in imeti posluh za tiste, ki so v stiski.«

Skuber2

 

Kdo je pomoči potreben?

Mnoge dobrodelne organizacije se srečujejo prav z vprašanjem, kako vedeti, ali je pomoč prišla na pravi naslov. To ni vedno preprosto, kot pravi Peter Skuber: »Prvič, tisti, ki je pomoči res potreben, navadno ni glasen. Ob tem pa se dogaja tudi obratno, da tisti, ki je zelo glasen, včasih manipulira. Tudi sam včasih opazim, čeprav gre za manjše zneske, da nekdo ‘dela silo’. Vendar pregledamo vsak primer posebej. Teh vlog ne rešujemo za mizo, za vsak primer gremo na teren in pogledamo situacijo. Tam se osebno spoznamo s prosilcem in se prepričamo o tem, kako živi.

Nov razkorak med ‘ponudnikom’ in ‘povpraševalcem’ lahko nastane tudi v tem, da je eno, kako on misli, da bi lahko pomagali, in drugo, kako lahko pomagamo mi. Le sodelovanje obeh strani pomeni, da smo na koncu vsi zadovoljni. Tudi mi, ki smo lahko pomagali res pravemu človeku v stiski.«

Sogovorec pravi, da se v teh zgodbah potrudijo vsi. Ali ni preprosto le dati, kadar nekdo prosi za pomoč? Peter Skuber v vlogi kliničnega psihologa se s takšno posplošitvijo nikakor ne strinja: »O dajanju pomoči so narejene mnoge strokovne raziskave. Takšna pomoč je lahko tudi dvorezen meč − lahko pomaga, a hkrati tudi škoduje!«

Skuber4

 

Pomagaj si sam in …

V čem je torej problem? Odgovor našega sogovorca je zelo prepričljiv: »Ljudje se lahko pomoči tudi privadijo, se prisesajo nanjo in pri tem opustijo lastno iniciativo. Prav zato je vsa naša pomoč usmerjena tako, da denar, pomoč, ki jo damo, v človeku prebudi sile, kako si bo v prihodnje sam prislužil to stvar, ta denar in kako si bo sam pomagal iz zagate.« Ob tem posebej opozori še na to, da »dajanje pomoči kar povprek nima pravega cilja«. In do tega je še posebej kritičen: »V človeku je treba prebujati njegove potlačene sposobnosti, da je tudi on sposoben, da je tudi on vreden in da tudi on zmore! Tega zelo manjka, zlasti pri Slovencih.«

Lahko gre pri tem za osebno noto, podkrepljeno z večletno delovno prakso, a prav vsak bo razumel naslednjo anekdoto: »Sam sem pred leti v naši vasi poiskal dve osebi in ju obdaroval ob decembrskih praznikih. Tako je bilo dve leti zapored, nato sem videl, da sta si oba sovaščana zelo opomogla. Ta podarjeni denar v obeh vzbudil zaupanje, da tudi sama nekaj zmoreta, predvsem da si lahko sama uredita življenje. Danes vidim, da so ‘hudi časi’ že daleč za njima in živita človeka polno in dostojno življenje. Naša pomoč je vedno obrnjena na dve strani. Prvič, treba se je potruditi in na drugi strani nas nato pričaka zadovoljstvo, da smo lahko pomagali. «

Ali sedaj vidite, v čem vse je smisel dajanja? Kaj pa prejemanja?

 

Samo čakali bi

Žal v današnjih časih sogovorec opaža, da mnenja o smislu dajanja in prejemanja v naši domovini ne delijo vsi z njim. Prav nasprotno: »Preveč jih namreč čaka, da bo kdo kaj storil namesto njih. In to je pot brez izhoda! Človek vendar mora biti samoiniciativen!«

Razlago stanja duha slovenskega naroda Peter Skuber vidi tudi v razmišljanju vodilnega slovenskega psihologa: »V takšne situacije nas sili tudi narodni karakter, za katerega je prof. dr. Trstenjak rekel, da je predvsem depresiven. Kaj to pomeni? Da vidimo sebe pod vodo, da se zadržujemo pod vodno gladino. In ob tem smo še agresivni, pretirano agresivni. In ta karakter veliko pripomore k situaciji čakanja, zahtev in po drugi strani nenehne kritike.«

 

Mladi in prostovoljstvo

Peter Skuber pravi, da je prav zato treba začeti z delom pri mladih: »Morda je naš klub poseben prav pri tem, da smo pred približno dvanajstimi leti začeli s projektom usposabljanja mladih za prostovoljno delo po šolah. Menimo, da je to za našo družbo zelo perspektivno.« In šole se na ponujeno sodelovanje zelo rade odzivajo, za takšno delo se na obeh straneh izberejo stalni sodelavci. Aktivnosti prostovoljstva je več: »Ta čas so aktualni obiski mladih pri starostnikih, ki so v domovih. Tam jim pomagajo pri vsakdanjem življenju, če so npr. v vozičkih, jih pospremijo na zrak ali krajši izlet po okolici. To so zelo lepa srečanja generacij. Sem spada tudi pomoč starejših šolarjev mlajšim, tistim, ki so šele prestopili šolski prag. Prostovoljce k takšni obliki spodbujamo tudi s priznanji (ne z denarjem!), običajno se to zgodi ob šolskih proslavah.«

Ob tem se Skuber ozre še na izkušnje lionistov iz ZDA, ki pravijo, da se na takšno delo mladih prostovoljcev mora najprej odzvati lokalna skupnost, predvsem pa lokalni mediji, da bodo mladi v tem videli tudi smisel in odzivnost svojega dela: »Mlade ljudi moramo učiti predvsem, da gledajo s svojimi očmi, da ne vidijo samo sebe in svoje kariere, temveč družbo, ki jih obdaja in del katere so. Prav vsi smo del družbe ne glede na individualne sposobnosti.«

 

Skuber2Peter Skuber, Lions klub Maribor

Peter Skuber je bil rojen na Ptujski Gori, kamor se vedno rad vrača. Pri opravljanju svojega poklica se je veliko selil po Sloveniji. Na Univerzi v Ljubljani je diplomiral kot psiholog, njegova prva služba je bila v Zdravstvenem domu Maribor. Med službovanjem je opravil specializacijo iz klinične psihologije in nato še drugo iz psihoterapije.

Ta čas kot upokojenec živi v okolici Maribora, vendar je zelo dejaven v Lions klubu Maribor, kjer je tudi predsednik.

 

*************************************************************

Objava: tednik Demokracija, 10. september 2015, www.demokracija.si

PDF članka:

demokracija_37 64

demokracija_37 65