Dušica Skrbiš, brezposelna: Krizo preživiš, če se sproti učiš

V času krize se je človekova usoda zaradi izgube zaposlitve lahko spremenila čez noč. Tudi po dolgoletni zaposlitvi se je zgodilo, da si se, kot rečemo, »znašel na cesti«. Sledi korak na zavod za zaposlovanje in pripadajoče denarno nadomestilo. Nato pride dan, ko niti tega ni več. Kako naprej?

Dušica1

Življenje je bitka, vsak od nas se skozi njo prebija po svoje. Vzponom sledijo padci in le od posameznika je odvisno, kako bo vstal in se soočil z »dnevi po tem«, ki lahko postanejo tudi meseci agonije in obupa. Svojo zgodbo nam je zaupala Dušica Skrbiš, Mariborčanka, ki je tako kot mnogi iz mesta ob Dravi nekega dne izvedela, da se bo njeno službovanje pri dolgoletnem delodajalcu kmalu končalo: »Svojo odločitev mi je zelo težko povedal, čeprav sem jo v sebi že čutila, vendar je bilo na koncu vse zelo korektno izpeljano. V podjetju sem bila zaposlena skoraj 20 let in med nami je veljalo, da je zadovoljen delavec tudi dober delavec,« se težkega lanskega leta spominja Skrbiševa. Vendar je bila zagotovo med redkimi, ki se je na prihajajočo brezposelnost lahko pripravila, po zakonsko določenem odpovednem roku je dobila tudi odpravnino.

Sledil je korak, s katerim se sreča vsak, ki ostane brez zaposlitve − odhod na Zavod RS za zaposlovanje (v Mariboru rečejo »zavod za brezposelne«). Tega dne se Dušica, s katero sva se, še preden sva popila spoznavno kavico, sporazumela, da se bova tikala, spominja tako: »Morda je bilo nekaj cmoka v grlu, ko sem se šla prijavit na zavod kot nezaposlena oseba, a sem tam naletela na prijaznega svetovalca. To mi je v veliki meri olajšalo prvi stik in prvi pogovor. Vsega tega nisem dojemala kot konca sveta, s svetovalcem sva naredila, kar je bilo tisti trenutek treba narediti – uredila papirje.

 

Kako naprej?

Dušica Skrbiš priznava, da sta ji prvi teden ali dva brez dela celo godila, bila sta kot kratek dopust, pozneje pa je vsak naslednji dan postal obremenitev: »Kmalu sem spoznala, da bo treba nekaj delati, samo objokovati usodo, čepeti doma in gledati v zrak preprosto ni moj življenjski moto.« Tudi živahen govor, dvig rok in kmalu nov stavek mi je dal jasno vedeti, da je sogovornica borka, ki se ne bo ustavila ob prvi oviri. In se tudi ni! Toda kako v Mariboru, kjer težki situaciji pritrjuje tudi statistika tekoče brezposelnosti, najti delo? Prve odgovore je poiskala na internetu: »Ne vem, kaj me je vodilo, da sem nekega dne »poguglala« pojem prostovoljstvo. Vedno sem si želela delati z otroki, kot srednješolka sem si želela postati učiteljica. Res se je poklicna pot obrnila tako, da to nisem postala, a v meni je ta želja, kot kaže, ostala. Prvi klik na rezultate je bila pot na spletno stran centra za pomoč mladim.«

Dragi bralci, vljudno vas prosim, da se ob branju tega prispevka vrnete nekaj vrstic nazaj in še enkrat preberete iskani pojem: prostovoljstvo. Prostovoljstvo pomeni »brez plačila«. V času brezposlenosti?

Dušica2

 

Nov začetek

Vendar je bil to za Skrbiševo povsem nov začetek, pot učenja in navsezadnje tudi spoznavanja same sebe. Najbolje to odločitev in ta korak razloži kar sama: »Z njimi sem se takoj povezala in se prek njih udeležila mnogo koristnih delavnic, se »oborožila« z novimi znanji in spoznala mlade še na drug način. Kmalu nato sem spoznala Krizni center za mlade Maribor in tam začela prostovoljno delati. Tako sem začela kot prostovoljka z obema sodelovati. Pri tem sem ugotovila, kako je to »fajn« in koliko se lahko naučim pri mladih. Pri delu mi je pomagala tudi izkušnja materinstva, saj je pri otrocih, ki se zatečejo v njihovo varstvo ali po pomoč, včasih pomembno le to, da jih pustiš pri miru in jim omogočiš pogovor, če to želijo. Največ sem pomagala kot učna pomoč otrokom in skrbela, da so sproti opravljali svoje šolske obveznosti.«

 

Živeti s tem, kar imaš

Verjetno najtežja in največja sprememba brezposelnega ob izgubi dela je skrb, kako preživeti. Najprej z nadomestilom in nato tudi brez njega. Slovenci se radi obdarujemo med seboj, a kako, če v denarnici ni evra: »V tem času sem ugotovila, da moje ročne spretnosti tudi koristijo. Razmišljala sem, če lahko nekomu spletem nogavice in jih podarim, je to veliko vredno, pa tudi kupiti mi jih ni treba. Tudi obrazi obdarjenih so mi pokazali, da so takšnega darila veliko bolj veseli kot kupljenega. Spoznanje je tudi to, da ni treba zapraviti denarja, da nekoga osrečiš,« pravi Skrbiševa.

Način preživetja vidi tudi v tem, da »spremeniš miselnost, da se naučiš razpolagati s tem, kar imaš, pa naj gre za hrano v hladilniku, iz katere boš lahko brez dodatnega nakupa pripravil obrok, ali za življenje z zelo malo denarja. Če si še pred leti menil, da tako ne gre, danes vidiš, da je to povsem mogoče.«

A kot vemo, to vse ne zadostuje za plačevanje življenjskih stroškov. Je rešitev delo na črno, delo današnjih »državnih sovražnikov«? Dušica nam ob tem razkrije nov pogled, ki ga morda državni aparat ne razume: »Poznam ljudi, ki so se sami znašli tako, da pomagajo na kakšni kmetiji. Plačilo? Ja, vendar ne v denarju, temveč v pridelkih in za malico, kosilo ali večerjo. Ob splošnem problemu brezposelnosti jih ohranja pri življenju samo to, da so koristni, da so del družbe in da lahko delajo. Je to delo na črno? Ja, zakon pravi: to je delo na črno. Ne morem pa verjeti, da takšnim ljudem država, potem ko so že ostali brez vsega, grozi z visokimi kaznimi.« Razmislek ponuja še z naslednjim: »Tudi če zaslužijo nekaj malega za svoje delo, je to zagotovo namenjeno plačilu najosnovnejših življenjskih potreb in najnujnejših mesečnih položnic. Povejte mi, kako lahko drugače preživi družina, kjer so starši nezaposleni, brez kratkoročnih nadomestil za brezposelnost in imajo dva šoloobvezna otroka? Kako? V tem ni logike. Ti ljudje to delajo samo zato, da preživijo, in se ne sprašujejo, ali delajo kakšen prekršek.«

 

Dušica3

Lekcije življenja

Dušica Skrbiš verjame, da je vse, kar počnemo, nova lekcija v življenju. Ob tem pristavi, da tudi to, da je privolila v najin pogovor, pomeni novo lekcijo, saj je, kot pravi, vedno uživala v anonimnosti in se nikoli ni izpostavljala: »A menim, da je včasih treba povedati svojo zgodbo. Pogovarjati se je treba, sploh takrat, ko je najtežje!«

 

Prihodnost

Danes se Skrbiševa srečuje z novo težavo: končalo se je obdobje prejemanja nadomestila za brezposelnost, čakajo jo položnice, ki bodo prihajale ne glede na njen zaposlitveni status. Pojavlja se nova skrb za preživetje … Skrbiševa ima s tem nemalo izkušenj: »Najpomembnejše je spoznanje, da ko si odvisen izključno od sebe, moraš najprej poskrbeti za svoje zdravje in biti naravnan pozitivno.« Morda odgovor o prihodnosti tiči tudi v tem: »Danes ni samoumevno, da ti nekdo daje delo, navsezadnje si ga moraš z aktivnim pristopom priskrbeti sam, četudi gre za prostovoljstvo. Tudi tega je treba izpeljati do konca. Ni vedno pomembno, ali je nagrada denarna ali materialna, gre tudi za občutek, da je tvoje delo nekaj vredno. Tudi tako se lahko obdržiš nad vodo ob brezposlenosti in tudi zato ne obupaš.«

Pa vendar, stroški so tu in ne moremo mižati ob njih: »Menim, da si bom morala najprej urediti status v smislu socialne varnosti, zaprositi za socialno pomoč, da preživim še poletne mesece …« razloži, kaj jo čaka v prihodnjih dneh. In v smehu doda: »Morda pa bom že ju-ri izpolnila kakšen loto listek! In dobro naložila še tistih nekaj centov v denarnici … lgranje lota ni moja navada, vendar kljub majhnim možnostim za dobitek upanje vedno živi. Vedno torej obstaja možnost za dobro voljo in pozitivizem ter napredek ne glede na ‘brezupnost’ naložbe.”

Za konec jo vprašam, ali jo ob vsem drži pokonci osebni moto, ki ga je omenila na začetku pogovora. »Živi in pusti živeti! Slednjega se še učim, vsak dan!«

 

Dušica4Dušica Skrbiš

Dušica Skrbiš je Mariborčanka s srednješolsko izobrazbo, z delovnimi izkušnjami na več področjih (vedno delo z ljudmi), ta čas brezposelna. Njena pozitivna naravnanost je, kot pravi sama, posledica pridobivanja znanj in pripravljenosti na spremembe ter prilagajanje novim situacijam, ki pomenijo nove priložnosti.

Kot mama je hvaležna tudi svojemu sedaj že odraslemu sinu, ki ji je dovolil, da se je skozi življenje učila tudi od njega.

Njen zagon za prihodnost: »Grem novim izkušnjam naproti!«

 

 

 

 

*************************************************************

Objava: tednik Demokracija, 16. julij 2015, www.demokracija.si

PDF članka:

demokracija_29 44

demokracija_29 45