Simona Lilek, PU Maribor: Policisti najprej zavarujejo žrtev

Morda so sosedje še pred leti zamahnili z roko, ko so iz sosednje hiše ali stanovanja najprej zaslišali glasen prepir med zakoncema in nato obupno kričanje žrtve. Morda so po topem udarcu, ko je vse potihnilo, pomislili »dobila je svoje« ali »danes sta hitro končala«.

lilek2

Tudi modrico na njenem obrazu so naslednje jutro v trgovini ali na ulici namenoma prezrli, češ da to ni njihova skrb, se bosta že zmenila med seboj …

Smo kot družba na nasilje med štirimi stenami res postali pozornejši šele po letu 2008, ko je bil sprejet ustrezen zakon? Če danes vidimo, da pri sosedih posreduje policija, ker jo je »pošteno namlatil«, je to zato, ker je takšnih in drugačnih oblik nasilja danes več kot v »dobrih starih časih«? O tem smo se pogovarjali s Simono Lilek, kriminalistično inšpektorico iz Sektorja kriminalistične policije PU Maribor.

 

Zakon je jasen

»Ljudje me večkrat vprašajo, ali je nasilja med štirimi stenami danes več, kot ga je bilo pred leti, pred spremembami v kazenskem zakoniku, kjer je danes jasno opredeljen člen, ki govori o nasilju v družini. Seveda ne!« odločno pravi Simona Lilek. Do nasilja v družini je prihajalo tudi prej in tudi policija je v takšnih primerih vedno ukrepala. Najskrajnejša in tragična oblika nasilja v družini je seveda umor, in kot pravi inšpektorica Lilekova: »Bili so družinski umori in so tudi še danes. Morda razmišljanje pred desetletji, da je to, kar se dogaja med štirimi stenami, stvar le tistih dveh. Danes zakonodaja jasno govori o tem, da ni tako. Država se ima pravico vpletati tudi v takšno dogajanje med štirimi zidovi prav zato, da zavaruje najšibkejše.«

 

Kriza v Mariboru

Dolgoletna kriza je še posebej prizadela Maribor in na prebivalcih mesta pod Pohorjem pustila globoke rane. Temu pritrjuje tudi kriminalistična inšpektorica Simona Lilek, ki dogajanje spremlja tudi na tisti strani življenja, ki ga običajen meščan ne vidi in ne prepozna: »Po mojem mnenju − glede na situacijo, ki je v Mariboru − kriza zagotovo vpliva na to, da je takšnih oblik nasilja več. Leta nazaj, ko so ljudje še bili zaposleni, takšnih stisk, kot so danes, ni bilo. Imeli so perspektivo, vizijo, vsak mesec je prišla plača …«

Naivno in z lahkoto lahko potegnemo vzporednice med nasiljem v družini in pojavom družbene krize, a Lilekova je iz izkušenj ob takšnih posploševanjih previdna, predvsem zato, ker se »nasilje med štirimi stenami dogaja v vseh socialnih slojih, brez razlike, ne glede na to, kakšno je finančno ozadje«. Je pa res, kot pravi, da je »kriza, ki je nastala po sprejetju Zakona o preprečevanju nasilja v družini leta 2008 in je udarila predvsem tu, v Mariboru, to situacijo le še poslabšala.«

 

lilek3Posredovanje policije

»Policija se odzove na vsak klic, tudi anonimen, obstaja tudi možnost anonimne prijave prek spleta. Vsako informacijo, ki jo policija prejme o sumu nasilja v družini, preverimo,« poudari kriminalistična inšpektorica. Vendar sama prijava ni dovolj, policisti morajo biti na terenu ob intervenciji zelo pozorni in pripravljeni, da že v začetni fazi zavarujejo žrtev in prepoznajo storilca: »Na policiji smo še pred uvedbo sprememb zakona o policiji (leta 2003, ki je uvedel možnost, da policisti odredijo prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi v primerih nasilja v družini) izobraževali policiste o obnašanju žrtve, o tem, kako lahko žrtev med postopkom na policiji reagira, tudi o tem, kako prepoznati storilca … Izobraževanje policistov v zvezi obravnavo nasilja v družini pa je bilo v zadnjem desetletju konstantno. Moram priznati, da so policisti na naših izobraževanjih zelo zavzeti in do teh dogajanj niso indiferentni. Lahko zatrdim, da so policisti za tovrstno posredovanje usposobljeni.«

Postopek intervencije je zelo jasen: »Najprej je treba zavarovati žrtev. To tudi pomeni, da se pred storilcem z žrtvijo ne pogovarjajo, osnovno pa je, da ločimo storilca in žrtev, da s tem žrtvi zagotovimo varnost, da ta lahko izpove to, kar se ji je dogajalo. Storilca ob tem umaknemo iz okolja, lahko ga pridržimo in privedemo na policijsko postajo ter mu ob tem izrečemo ukrep prepovedi približevanja.« Da lahko policija izreče ukrep prepovedi približevanja žrtvi, morajo biti zagotovljeni določeni pogoji. Prepoved velja do 48 ur in v tem času mora policija o izrečenem ukrepu obvestiti pristojno sodišče, ki nato preveri še zbrana obvestila. »Sodišče nato temu ugodi, se pravi, da je policija ukrep izrekla pravilno, ter ga lahko podaljša za 10 in nato še na skupnih 60 dni.«

Ob vseh teh ukrepih je žrtev največkrat zavarovana in storilec odstranjen iz okolja.

A vendar ni vedno tako.

 

Molk žrtve

Slovenska policija je zavezana k temu, da v dobro državljanov vedno preveri prav vsako informacijo o sumu nasilja. Pri tem pa lahko pojavi molk domnevne žrtve: »Stvar žrtve in njene okolice je, ali bo o tem spregovorila,« pojasnjuje naša sogovornica.

Vsak od nas, če dobro premisli v sebi, bi verjetno brez obotavljanja izpovedal vsako obliko nasilja.

Tako po dolgoletnih izkušnjah meni tudi inšpektorica Lilekova, ki zadevo pospremi s konkretnim primerom: »Spomnim se primera pred leti, ob katerem sem bila mnenja, da se je v družini dogajalo hudo nasilje. Vendar je mati, žrtev nasilja, »zatajila«. Zavarovala ni ne sebe in ne otrok. Ti so sicer povedali o hudi obliki nasilja, a je zadeva kljub naši ovadbi na neki točki obstala. Še danes večkrat premišljujem, kaj se je tam v resnici dogajalo ali zgodilo …«

Žrtve največkrat molčijo tudi zato, ker se nato »nič ne spreme-ni«. Simona Lilek ob tem opozori še na srce parajoče prošnje posrednih žrtev, otrok: »Z ukrepom prepovedi približevanja storilcu omejiš dostop do žrtve za eno časovno obdobje, vendar mnogokrat žrtve in otroci prosijo: ‘Spremenite ga!’ Ne želijo si, da ga umaknemo, ampak prosijo, da ga spremenimo … Žal policija tega ne dela, ne moremo spreminjati ljudi.«

 

Povratniki

Priznati moram, da me je še posebej zanimalo, kaj se zgodi s storilci po izrečenem ukrepu prepovedi približevanja: »Storilci se po navadi po tem zatečejo v svoj socialni krog, kjer lahko prespijo ali tam v tem času živijo.«

 

In če so povratniki?

»Če policija ugotovi, da je bila kršena prepoved približevanja, lahko storilca oglobi, če pa gre za to, da je znova storil prekršek ali kaznivo dejanje nasilja v družini, potem lahko uporabi strožji ukrep; mogoč je odvzem prostosti ali privedba, če seveda tožilec temu sledi.«

 

Zakaj zavarovati storilca?

Vse prevečkrat se zgodi, da je policija zaradi zakonitega posredovanja neupravičeno izpostavljena negodovanju in kritiki javnosti, nekateri povzročitelje nasilja tudi javno vzamejo v bran. »Spomnim se primera, ko je mama žrtve po umoru hčere zelo negativno govorila o tem, česa nista naredila policija ali sodišče, ampak ista oseba je nekaj mesecev pred tragedijo pisala raznim institucijam, naj storilca zaradi že storjenega nasilja milo kaznujejo, saj je »v redu človek«. Toda tega novinarjem po umoru ni povedala, ko je govorila, česa kot policija nismo naredili.«

Res je, vsaka medalja ima dve plati in senzacionalizem medijev včasih nima meja …

 

lilek4

Bodite pozorni

Nasilje se ni in se ne bo dogajalo le za štirimi zidovi, sodobna tehnologija nam omogoča, da se rušijo stene domov in prek spleta se odpira široko okno v svet. Skozi to okno ne sije vedno sonce, polno je senc, na katere nismo pripravljeni, tudi kot starši ne: »Nova nevarnost, o kateri je treba govoriti, so zlorabe prek spleta. Velikokrat do njih prihaja zaradi nevednosti staršev. Otroci so ob tem izpostavljeni neki obliki nasilja. Če bi starši vedeli za te stvari, bi znali opozoriti otroke in jim tudi svetovati.«

Sogovornica ob tem opozarja tudi na nasilje nad starostniki in na spolne zlorabe, ki niso novodobni pojav: »Vprašanje je, ali jih je več, kot jih je bilo nekoč, glede na to, da se tudi danes pojavljajo žrtve, stare 40 ali 50 let, ki bi želele prijaviti zlorabo iz otroštva. Žal so te zadeve danes že zastarane, po zakonodaji pregon ni več mogoč. Iz tega lahko sklepam, da so bile zlorabe tudi takrat,« sklene Simona Lilek.

 

Kje je rešitev?

Simona Lilek bo o svojem delovnem področju kriminalistične inšpektorice vedno govorila z veliko mero previdnosti, brez navajanja mučnih in bolečih izkušenj, a kljub temu pušča na široko odprta vrata boljši prihodnosti in optimizmu: »Po moje je treba začeti konflikte reševati že v šoli, se tam naučiti komunicirati, se naučiti o stvareh govoriti na nekonflikten način, tudi o tem, da so nas besede sogovorca prizadele, čeprav on ni imel takega namena. Konflikte je treba razreševati sproti.«

Verjemimo ji na besedo in pozovimo šolnike, naj začnejo s svojo izobraževalno vlogo tudi na tem področju.

 

lilek1Simona Lilek, PU Maribor

Simona Lilek dela na policiji že 18 let. Kot kriminalistična inštektorica sodeluje pri obravnavi najrazličnejših oblik nasilja v družini, v zadnjem letu največ dela z otroki in mladostniki, ki so žrtve različnih oblik spolnih zlorab. Skrbi za izobraževanje policistov in poudarja: »Žal se na tem področju pozna kriza in je denarja za to vedno manj.«

 

**********************************************************

Objava: tednik Demokracija, 23. julij 2015, www.demokracija.si

PDF članka:

demokracija30 44

demokracija30 45