Jonata Potočnik, Center za pomoč na domu Maribor: “Vi ste moja mamika. Hvala.”

Starostniki danes močno občutijo splošno in družbeno krizo. Pokojnine so, še posebej če na zrela leta ostanejo sami in brez partnerja, veliko premajhne, da bi pokrile vse izdatke, potrebne za preživetje. Starostniki svoj težki položaj predvsem skrivajo.

jonata1

O položaju starostnikov in o pomoči na domu, ki jo izvaja Center za pomoč na domu Maribor (v nadaljevanju: center), smo se pogovarjali z direktorico Jonato Potočnik.

 

Začetki

Mestna občina Maribor je skupaj s Centrom za socialno delo Maribor med prvimi v samostojni Sloveniji leta 1991 za-čela razvijati program javnega dela – pomoč na domu. Program so začeli izvajati z 12 izvajalkami in eno koordinatorico. Po sedmih letih delovanja se je začela profesionalizacija dejavnosti, in sicer kot kombinacija rednih in subvencioniranih zaposlitev ter javnih del. Konec leta 2001 je MO Maribor z odlokom ustanovila prvi javni socialnovarstveni zavod Center za pomoč na domu. Svojo javno službo je začel izvajati dobra dva meseca pozneje na območju občine Maribor in v nekaterih primestnih občinah.

 

Namen pomoči

»Sama socialna oskrba na domu je storitev, ki upravičencem omogoča možnost bivanja v domačem okolju tudi takrat, ko se sposobnosti za bivanje doma zaradi zdravstvenih težav, ki spremljajo staranje, bistveno zmanjšajo,« pravi sogovornica Jonata Potočnik.

Storitve na domu izvajajo vse dni v letu večkrat dnevno: »Ob podpori socialne mreže uporabnika in drugih izvajalcev s storitvijo omogočamo ustrezno alternativo institucionalnemu varstvu. Večina naših uporabnikov z našo pomočjo dobro funkcionira, vedo, da za našo pomočjo stoji institucija, na katero se lahko zanesejo, da so varni v primerjavi s sivo ekonomijo, ki se že pojavlja na trgu.«

 

Upravičenci do pomoči

»Sama oskrba je namenjena upravičencem, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje, a zase ne morejo skrbeti, njihovi svojci pa takšne nege ne zmorejo ali zanjo nimajo možnosti,« poudari Potočnikova. V centru oskrbujejo predvsem osebe, ki so starejše od 65 let, osebe s statusom invalida in invalidne osebe, ki jim je priznana pravica do tuje pomoči, kronično bolne in hudo bolne otroke, ki niso vključeni v organizirane oblike varstva. »Največ je žensk, ki potrebujejo našo pomoč. Uporabnikov do 18. leta ta čas nimamo, največ uporabnikov pa živi samih in nimajo partnerja,« razloži direktorica Potočnikova.

Njihove storitve se prilagajojo potrebam upravičencev, vendar gre najpogosteje za pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, za gospodinjsko pomoč in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov.

 

Nekaj statistike

V lanskem letu so delavke centra samo na mariborskem območju opravile 62.313 obiskov na domu, leta 2012 pa npr. 45.979 obiskov. Jonata Potočnik: »Povprečno imamo 380 uporabnikov, dve tretjini od njih je starejših od 80 let.«

Na centru je ta čas zaposlenih 69 ljudi, tako socialnih oskrbovalcev kot tistih iz skupnih služb. A se kljub tolikemu številu zaposlenih pri organizaciji dela pojavljajo določene težave: »Naš kolektiv je pretežno starejši, ogromno delavk je starejših od 50 let. Težava ni starost, temveč to, da je delo težko. Med njimi so tudi invalidsko kategorizirane delavke, teh je že 9, ki ne zmorejo opraviti vsega dela, zato jim odrejamo lažje delo. Težko je znotraj centra iskati lažje delo, drugih programov na katere bi jih lahko prezaposlili, pa mi. Naše delo namreč večinoma poteka na terenu in vse dni v letu.«

 

Čakalne vrste

In smo znova pri težavi današnjega časa – čakalnih vrstah. Potočnikova ob tem zaskrbljeno pripoveduje: »Ta čas imamo evidentiranih med 50 in 70 ljudi, ki čakajo na našo pomoč, kar pa ni v skladu s storitvami, saj naj bi pomoč uporabnik prejel takrat, ko jo potrebuje. Ne moremo nekomu, ki pride iz bolnišnice in je recimo nepokreten, povedati, da smo zasedeni in da mu pomoči trenutno ne moremo ponuditi. Čakalna doba je od meseca dni pa vse tja do tri mesece. Šele ko se sprosti mesto, lahko vzamemo novega uporabnika. Menim, da to ni v skladu z našim poslanstvom. Vendar se nam to dogaja že vsa leta, odkar obstajamo. Iz leta v leto se v vseh občinah povečuje število ljudi, starejših od 65 let. Vse to se odraža v vedno večjih potrebah po različnih oblikah organizirane skrbi za starejše prebivalce, pred lokalne skupnosti pa tudi pred socialnovarstveno stroko pa se postavlja zahtevna in odgovorna naloga, da pristopi k dobremu načrtovanju in izvedbi organizirane skrbi ter zagotovitvi kakovostnega preživljanja starosti za svoje starejše občane. Rezultat mora biti mreža pomoči ljudem, ki sami dolgoročno ne morejo poskrbeti zase in so pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb odvisni od drugih,« poudarja direktorica centra.

 

jonata3

Kako do pomoči

Največkrat starostnike na center napoti osebni zdravnik, če presodi, da ne bodo zmogli sami, s storitvijo jih seznanijo tudi svojci, sosedje … Večino potrebnih stvari uredijo po telefonu, saj jih kljub uradnim uram žal ne morejo vedno povabiti v svoje prostore, ker so v drugem nadstropju starejše stavbe brez dvigala. Postopek, kot pojasnjuje Jonata Potočnik, poteka tako: »Po telefonu ustno sprejmemo vlogo za pomoč, jo zapišemo, nato koordinator obišče uporabnika in spozna okolje, v katerem ta živi. Nato ga seznani z našimi storitvami pomoči, kaj vse ponudimo in kje lahko pomagamo, uporabnik pa izrazi svoje želje. Nato sklenemo dogovor, na podlagi katerega določimo, kdo bo oskrbovalka, katere dneve in koliko ur.«

 

Skrivanje stiske

Socialna slika se je v Mariboru zadnjih deset let spremenila na slabše, vse več starostnikov se srečuje z vsakodnevnimi stiskami golega preživetja, plačevanja položnic … »Na terenu se naše delavke velikokrat srečujejo s stiskami starostnikov. Vendar žal ti ne povedo vedno, da so v stiski. Skrivajo jo in zaradi nje jih je sram,» opisuje razmere Potočnikova in nadaljuje: »Starostniki sami res težko prosijo za pomoč, in če svojci ne vidijo, da kaj potrebujejo, ostanejo v nemilosti. So ponosni in svoje težave ne izpostavljajo, ampak jo skrivajo pred okolico.«

Iz pogovora izvemo tudi to, da se v zimskem času te stiske kažejo tudi v tem, da ljudje dlje poležijo v postelji, da ne ogrevajo stanovaj ali hiš in je tam zelo mrzlo. Zvečer gredo hitro spat, preskočijo tudi večerni obrok.

Sodelavke centra so na terenu opazile tudi pomanjkanje hrane. Potočnikova pravi: »Ko sem pred leti bila koordinatorka, sem prišla na obisk k uporabnici. V hladilniku je imela le eno jajce, kruha ni bilo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem šla v trgovino in ji s svojim denarjem nakupila najosnovnejša živila.« Stiska se pozna tudi pri številu ur pomoči, ki jo potrebujejo in so do nje upravičeni, saj morajo za uro pomoči prispevati sami (4,53 evra za delovni dan in 6,80 evra na uro ob praznikih, op. a.).

»Njihov materialni položaj jim ne omogoča ustreznega obsega storitev, zato se odločajo za minimalno število ur, toliko, kolikor jih zmorejo plačati. Glede na krizo uporabniki s svojimi dohodki namreč v takšni ali drugačni obliki pomagajo svojim otrokom in vnukom, sebe pa prikrajšajo za pomoč,« opisuje stanje direktorica centra. Takšne težave rešujejo individualno s pomočjo pristojnega centra za socialno delo, ki lahko z odločbo odobri oprostitev ali delno oprostitev plačila

jonata4

 

Prostovoljci

Veliko dela opravijo tudi s prostovoljci, vendar so ti pri uprabnikih vključeni le za družabništvo. »Lani smo imeli program iz javnih del, tako da so tri družabnice hodile k uporabnikom zaradi družbe in pogovora, za spremstvo, za pripovedovanje zgodb, za branje, za ročna dela, petje, za vse tisto, kar uporabnik potrebuje, da ohranja socialne stike.«

Ob tem Potočnikova potoži, da letos njihov program javnih del ni bil izbran, kar se kaže na terenu, saj oskrbovanci močno pogrešajo tovrstno druženje.

Na pomoč jim priskočijo tudi mariborski študentje, ki se v zimskem času odzovejo in pomoči potrebnim skidajo sneg pred hišo ali v pomladnem in jesenskem času postorijo kaj na vrtu.

 

»Hvala«

Sklenimo prispevek z zapisom socialne oskrbovalke centra Tanje Salaj, ki je v internem glasilu zapisala misli ob srečanju z gospo Julijano Turk, ki je letos februarja dopolnila 107. leto: »Rada mi reče: ‘Vi ste moja mamika.’ Vsak dan posebej je doživetje, ko vidim, kako me pogleda s toplimi in iskrenimi očmi ter zašepeta: ‘Hvala.’ Ob njeni topli besedi sem srečna in čutim zadoščenje za svoje delo.«

 

_MG_2974Jonata Potočnik, Center za pomoč na domu Maribor

Jonata Potočnik je po poklicu univ. dipl. soc. delavka. Njena prva zaposlitev je bila v vrtcu Pobrežje, kjer je bila kot vzgojiteljica predšolskih otrok zaposlena celih 15 let. Že kot vzgojiteljica se je srečevala s stiskami otrok in njihovih staršev. Vse to jo je privedlo do tega, da se je kasneje odločila svoje znanje nadgraditi s študijem na fakulteti za socialno delo.Na Centru za pomoč na domu Maribor je začela kot koordinatorica pomoči na domu, od leta 2008 je direktorica.

 

***********************************************************

Objava: tednik Demokracija, 9. julij 2015, www.demokracija.si

PDF članka:

demokracija_28 44

demokracija_28 45