Božena Blanuša, Projekt Človek: Vsaka zasvojenost ima svoj izvor

Blanusa3_www

Starši s(m) pogosto v skrbeh, kako bodo otroci preživeli prehod v mladostniško dobo in ali se bodo znali izogniti vsem pastem, ki jih čakajo na tej poti. Ena od velikih pasti so seveda droge, pa naj bo to od že skoraj dekriminalizirane »trave«, plesnih do trdih drog.

 

Mnoge generacije so prebrale knjigo Otroci s postaje ZOO in se ob tem še danes zgrozijo. To pa že ne, pribijejo in nato v družbi s kupico veselo nazdravijo. A s toleranco do alkohola se lahko vse začne …

O vseh pasteh različnih oblik zasvojenosti (alkohol, droge, internet, igre na srečo …) smo se pogovarjali z Boženo Blanuša, delavko v programu iz Društva Projekt Človek, ki iz Sprejemnega centra Ruše skupaj s sodelavko Tino Jert pokriva mariborski konec.

 

Človek v ospredju

Društvo Projekt Človek je nevladna, neprofitna in predvsem humanitarna organizacija, ki se ukvarja z urejanjem zasvojenosti: »Letos praznujemo dvajsetletnico obstoja,« začne pripovedovati sogovornica in nadaljuje: »Začelo se je tako, da so študentje na pobudo profesorjev odšli v Italijo, na Progetto Uomo, od koder so prevzeli doktrino. V 20 letih se je iz tega razvil celovit in okolju primeren program za samopomoč, terapijo in socialno rehabilitacijo oseb z različnimi oblikami zasvojenosti, ki pa vzporedno pomaga tudi družinam in jih podpira. Progetto Uomo so postavili uporabniki sami, zato je človek v ospredju.« Prav zato se v društvu zavzemajo za človeka, za zdravo življenje, celovitost in za razvoj vseh potencialov, ki mu lahko omogočajo človeka dostojno življenje. Njihova pomoč, usmerjenost in upanje so namenjeni ljudem na robu naše družbe – zasvojencem.

 

Blanusa2_wwwZačetki

Božena Blanuša: »Program Projekt Človek se je začel v Ljubljani, kjer so tudi našli sedež. Namen programa je slediti potrebam uporabnika po celoviti rehabilitaciji, ki vključuje seveda tudi zaposlitev. Veseli smo, da je bil po naši predstavitvi projekta Iz koša (projekt socialnega podjetništva iz obdobja 2009 do 2011, op. a.) ljubljanski zavod za zaposlovanje zelo zainteresiran za naš projekt, saj so nas videli kot vmesno točko med delodajalci in zasvojenimi brezposelnimi osebami, ki so zmeraj ostale na robu in zadnje.«

In tako je bilo vse do začetka globalne krize, ki je povzročila kolaps tudi na tem socialnem področju, saj so zasvojeni zagotovo na repu vseh teže zaposljivih oseb. Ob vsem tem se, če so zaposleni, vedno srečajo s senco preteklosti in zasvojenosti. Sodelavka društva nam to razloži kar na primeru: »Ne vedo vedno, kje so, saj je lahko njihova nekdanja zasvojenost tudi razlog za prekinitev delovnega razmerja, če to povedo. Prav to se je zgodilo našemu varovancu, zato v naslednji službi tega ni povedal. Napredoval je, in ko je njegova preteklost prišla za njim, so ga kljub dobremu delu znova odpustili!«

Razlog je tudi v tem, da je v naši družbi premalo razumevanja za to področje, predvsem pri poskusih, da se nekdanji zasvojenci znova integrirajo v skupnost. Prav zato so ti poskusi lahko tudi neuspešni, in kot pravi gospa Blanuša, »brez pomoči ne znajo drugače, kot da se gibljejo na področju sive ekonomije in drobnega ter tudi večjega kriminala«.

 

Zasvojenci in »lokalci«

Uvodoma smo zapisali, da je njihov sprejemni center v Rušah, natančneje v Bistrici ob Dravi. In zakaj ne v Mariboru? »Tam nismo našli posluha, nekateri so nas videli kot konkurenco obstoječim ustanovam. Šele ruški župan nam je prisluhnil in sedaj smo tu.«

Glede na dejavnost ima društvo pri pridobivanju ustreznih lokacij težave ne samo na štajerskem koncu, enako je povsod v naši ljubi domovini: »Kar nekaj časa smo iskali del Slovenije (ne samo prostorov!) kjer bi nas sprejeli z našo terapevtsko skupnostjo za zasvojene osebe. Tak prostor smo po mesecih iskanj našli v gozdovih v bližini Škofje Loke, v nekdanjem gozdarskem domu.« Ta lokacija se je izkazala kot nadvse primerna za njihove programe, saj omogoča umik iz okolja, v osamo in zunaj vseh zunanjih vplivov.

V letih njihovega delovanja so postali programi zelo razvejeni, njihovi centri so že v veliko krajih po Sloveniji, tako da z njimi pokrivajo celotno območje države: »Naš namen je, da se približamo uporabnikom.«

 

Pomoč

V društvu so zaposleni strokovni sodelavci različnih profilov: socialni delavci, psihologi, likovniki, pedagogi, športni pedagogi, pomaga jim tudi kmetovalec. Vsak od njih pokriva del življenja. A kot pravi Božena Blanuša, je najpomembnejše, da si uporabniki pomoči »sami zastavijo cilje, kaj pravzaprav želijo doseči, kaj si ob koncu programa želijo doseči in kaj biti …« Ta pot po besedah sogovornice ni ravna in enoznačna, saj je pri zasvojenosti znano, da je veliko izogibanja, prikrivanja in nesoočanja s težavami. Prav na tej stopnji nastopi ključna vloga vseh sodelavcev v društvu: »Naša funkcija je, da jih pripeljemo na pot, kjer se spopadejo s svojim problemom. Nato sledi faza reintegracije, ki je že vnovično vključevanje v življenje. V ta namen imamo hišo v Ljubljani, nato gredo v okolje, kjer se odločijo, da bodo živeli.« Tu se njihova linija pomoči tudi konča.

Ob poglavitno terapevtskih pristopih izvajajo še pristope, kot so terapija z delom, s kulturo, športom, organizirajo razne tabore, spodbujajo prostovoljstvo: »Želimo si, da bi čim bolj mehko izpeljali vključevanje v okolje, z različnimi in raznovrstnimi izkušnjami, da izpeljemo ta proces odmika od zasvojenskega do zdravega načina življenja.«

 

Zasvojenost

Napisali smo že, da je več vrst zasvojenosti. Morda tudi takih, ki jih okolica pri posamezniku sploh ne opazi. Največje težave nastopijo, ko tega ne opazi intimna okolica, govorimo o starših. A preden spregovorimo o tem, se vprašajmo, kje so vzroki, da človeka »odnese« na stranpoti. Jih poznamo? »Pri nas rečemo tako – uživanje substance je samo zunanji vidik problema, izvor je v odnosih. Lahko bi se reklo, da ima vsaka zasvojenost izvor v odnosih. Gre za to, da človek ni v stiku sam s sabo, ne živi svojega življenja in je zaradi različnih razlogov zapustil svoje mesto in živi življenje, kot mu ga narekuje droga. Mi tretiramo zasvojenost takrat, ko nekdo izgubi nadzor nad tistim, kar zlorablja. To so lahko substance, vedenje, čustva ali celo mišljenje. Zato so mogoče različne oblike zasvojenosti. Tu gre za zlorabo vedenja. Tako mi tretiramo zasvojenost in se ne ukvarjamo samo s simptomom, ampak z izvorom.«

Pa vendar, kje so vzroki? »Morda zveni klišejsko, a vzrokov je toliko različnih, kot je različnih ljudi. Ponavadi se sestavi več dejavnikov skupaj,« odgovarja Božena Blanuša. Vzroki so lahko zunanji in notranji. Notranji vzroki so lahko za mladostnike prehod iz osnovne v srednjo šolo, pogosto iz ruralnih v urbana okolja, negotovost vase glede vključevanja v novo družbo … »Če se ob tem ‘zakadi’, je ‘kul’ in lažje, obvlada to situacijo. To je neka bergla, s katero si pomagajo. Zakaj pa ta bergla postane cokla? Predvsem zato, ker se ne rešuje osnovni problem!« razlaga Božena Blanuša.

 

Od eksperimenta do …

»V osnovni šoli otroci začnejo z raziskovanjem, zanima jih marsikaj, poskusijo tudi različne substance, ki so seveda takoj na voljo … ‘Dilerjev’ okoli osnovnih šol je ogromno. Nekatere ‘odnese’, nekaterih ne. Nekdo, ki ga odnese, začne s konzumiranjem, prikrivanjem in to lahko traja tudi nekaj let.«

Kako to, da starši tega, da jim otroka »odnaša«, ne opazijo takoj? »Saj vidijo, da je ‘čuden’, vendar to pripisujejo puberteti in razvoju. To je težko ločiti,« iz dolgoletne prakse pripoveduje sodelavka društva. »Skozi teh nekaj let se odnosi ustalijo. ‘Mama, daj mi mir’, ‘kaj mi težiš’, ‘pusti me’ – so lahko normalne najstniške reakcije do staršev, ko se otroci poskušajo najti v življenju in odraščanju. Kadar pa gre za zlorabo substanc in prikrivanje, se starši obnašajo previdno, ne vedo, koliko naj zahtevajo.«

Težave se začnejo, ko se otrokova nefunkcionalnost okoli 16. leta prikaže z vso močjo: »Starši takrat že spoznajo, da ne vedo, kaj delajo narobe, zato morajo ozavestiti svoje vedenje, s katerim podpirajo zasvojenost. Ko zasvojenost napreduje, lahko zasvojenci že kradejo ali prodajajo stvari, začne se začarani krog negativnih odnosov, v katerih so starši navadno izgubljeni, kar je logično, saj nas narava ne pripravi za nekaj takega.« Tu dejansko pomaga le pogovor, uvid v to, da niso edini in sami ter da je narava pojava takšna, da se na enak način pojavlja pri vseh ljudeh in da si lahko pomagajo med seboj.

Pri tem jim lahko pomagajo prav v Društvu Projekt Človek. Vendar je sodelovanje staršev v programu zelo odvisno od kraja prebivališča – če v Ljubljani starši bolj sodelujejo, se starši na Štajerskem vse premalo zavedajo, da so njihovi otroci v resni nevarnosti, in se temu ne posvetijo pravočasno: »Poseg po substancah se začne nekje v najstniških letih, čeprav sami navajajo, da je to nekje med 12. in 14. letom, tega morda ne povedo po resnici. Žal se to začne dogajati že v ranih, otroških letih. Tu so vzorci, ki jih vidijo doma, dovoljen je alkohol, z njim se lahko začne in nato nadaljuje s travo. Nato so na vrsti plesne droge, trde droge …«

 

Kje so težave Maribora?

Božena Blanuša je rojena Mariborčanka, a sta jo študij in delo za dolga leta ustavila v Ljubljani. Leta 2008 se je, kot sama pravi, iz ekonomskih razlogov vrnila v »cenejši« Maribor. Toda ob vrnitvi je doživela prvi šok: »Maribor se v treh desetletjih ni premaknil, ostal je v nekem svojem času. Mladi so poslušali isto glasbo, kot smo jo mi pred več leti. Ta nerazvoj mesta je bil zame šokanten.« Vendar ima mesto, kot priznava sogovornica, tudi več dobrih lastnosti: »Veliko je samopomoči, solidarnosti, vse te pomoči tukaj so zelo lepe in pozitivne, kar pozdravljam!«

V letih, ko znova živi v rojstnem kraju, je skozi svoje delo spoznala še njegove temne plati: »Maribor, ki je razmeroma veliko mesto, je v primerjavi z ruralno okolico na slabšem, saj se zaradi mestnega načina življenja prebivalci ob krizi ne morejo sami prehrambeno preskrbeti. Zato se je to v mestu iztirilo v nekakšen ‘samopreskrben drobni kriminal’, čeprav sem pri tej oceni lahko celo radikalna. Mnogim se zdi prav, da kot mali robini hoodi vzamejo nekaj, česar ima nekdo po njihovem mnenju preveč. Ne razmišljajo o tem, da bi to iskali na pozitivne in poštene načine. Nasprotno, zanje je sprejemljivo, da nekomu nekaj vzamejo, češ da ima tega tako ali tako preveč. In v takšnem razmišljanju najdejo plodna tla »trava« in druge substance, ki se tukaj na veliko prodajajo.«

Naslednji podatek je zaskrbljiv, vendar lahko odgovori na vprašanje, zakaj je Mariboru tu, kjer je: »Ko sem odraščala, se je mesto ‘ponašalo’ z najmlajšim heroinskim zasvojencem v takratni državi.«

 

Črni konec?

Sklepni del članka bomo tokrat v celoti prepustili Boženi Blanuša: »Težko ocenim, ali je današnje stanje kontinuiteta teh neslavnih rekordov, bojim pa se, da je. Verjamem, da se zaradi poglabljanja krize in manjših ekonomskih virov ljudje tolažijo z zasvojenostjo. To je neke vrste mariborska ekonomska subkultura − na ta način lahko celo preživiš. Vsa leta, odkar sem se vrnila pod Pohorje, se ukvarjam s tem, od kod taka obilna nefunkcionalnost prebivalcev. To je nelogično in nekje mora za to obstajati vzrok! Zakaj se je prav tu to dogaja? Zakaj se mesto ne more razviti, zakaj se ne more osvoboditi? Če sodim po skupini prebivalcev, s katero delamo, po vseh teh letih lahko edini odgovor vidim v kriminalu, ki poteka konstantno in je postal celo družbena norma, način življenja, prepreden skozi vse družbene strukture. O morali in etiki tukaj sploh ne moremo več govoriti; nivo se je prebivalcem že tako znižal, da se jim to sploh ne zdi več narobe …«

 

Blanusa1_wwwBožena Blanuša, Društvo Projekt Človek, Sprejemni center Ruše

Božena Blanuša je rojena Mariborčanka. Svoje delo je začela v prosveti, v defektologiji, hkrati je delala kot prostovoljka na SOS telefonu za ženske, žrtve nasilja. Veliko se je posvečala tudi likovni umetnosti – kiparstvu in keramiki. Prav s tem znanjem se je zaposlila v Društvu Projekt Človek z nalogo razvijanja programa pomoči z umetnostjo kot prostočasno dejavnostjo. V terapevtski skupnosti je delala kot dežurna delavka, odgovorna za kulturne in umetniške dejavnosti. Danes je sodelavka v programu.

 

******************************************************************

Objava: tednik Demokracija, 24. september 2015, www.demokracija.si

PDF članka:

demokracija_49 64

demokracija_49 65